Peter Florjančič: "Trikrat sem bil milijonar iz nič! In sem spet vse zapravil!

V knjigi opisujete ljubezensko avanturo med vami, takratnim skakalnim planiškim upom, in njo, vdovo tridesetih let. Za vselej ste si zapomnili njen parfum. Je zato steklenička za parfum brez stisnjenega zraka vaš morda najprepoznavnejši izum?

Ta izum sicer ni najprepoznavnejši. Bolj je recimo diaokvirček, ki sem ga naredil leta 1969 in že 30 let zaposluje 2000 ljudi. Ta izum so kupovale firme, kot so Kodak, Fuji, AGFA, Adox in Ferania. Stekleničko za parfum pa sem izumil za ženske. Kar ima ženska v torbici, je za izumitelja najzanimivejše. Najprej se morate pozanimati, kateri trg je pravi, kajti trg je najpomembnejši.

Torej, ko sem bil v Monte Carlu, sem opazoval ženske z najrazličnejšimi torbicami in se zamislil nad velikimi parfumskimi steklenicami, ki jih niso mogle nositi s seboj. Nato sem naredil stekleničko z razpršilcem, ki pa na začetku še ni bila popolna. Nato smo to razvili in to je še danes popularno. Vsi danes delajo s tem sistemom. Delal sem tudi za Guerlaina, Diorja in oni so me nastanili v najprestižnejši hotel na aveniji Champs-Élysées.

Tam mi je bilo fino in rekel sem si, tukaj bom pa ostal. Rad sem tudi dobro jedel, ampak če moraš vohati parfume, ne smeš jesti česna, ne piti, ne kaditi. Jaz pa sem raje dobro jedel, kadil … Sicer pa glede spomina na vonj njenega parfuma ... Jaz bi dal vsakega mladega fanta ali punco najprej v kupleraj, da bi vedeli, kam gre življenje. Tukaj pa se kar takoj oženijo s prvim, ki ga spoznajo, in zato je toliko ločitev. Jaz pa sem z ženo praznoval diamantno poroko. Kupleraj zato mora biti, in tisti ljudje, ki tega ne razumejo, nimajo nič od življenja.

Kako ste sploh stopili na izumiteljsko pot?

Takrat je bila vojna in Nemci so od mene želeli, da izumim nekaj za invalide, ki jih je bilo veliko. Tako sem začel razmišljati o izumih, pripravljati nekaj zanje, a hkrati sem že takrat vedel, da bom Nemcem ušel. Oni so me namreč hoteli imeti dlje časa. Nato sem ušel v Švico in spoznal Juda, ki me je v življenju vsega naučil. Moj prvi izum so bile tako statve za invalide. To sem naredil v Švici. Tudi tam so imeli invalide in moj izum jim je pomagal. Jud je to prodal za 300 tisoč. In sem si rekel, bom pa izumitelj. Vse lahko narediš, saj je vse izum. Kako spoznate eno žensko, kako jih spoznate deset … vse je izum.

Če se vrneva v čas pred pobegom v Švico: bojda ste videli samega Himmlerja, kako je sestopil iz letala na blejski led. Takrat ste rekli, da je Bled dobil novega lastnika.

V času, ko sem pobegnil, sem delal na otoku, led pa je bil zamrznjen. Po njem smo na otok nesli butare. Zaradi gestapa je bilo to nevarno, takoj bi nas lahko aretirali. Še kaj več ... To je bilo aprila leta 1943. Na otoku smo sestavljali načrt za pobeg. In prav takrat, ko smo se dobili zadnjič, je na obali zamrznjenega jezera pristalo nemško letalo fizerer storch. Kasneje sem izvedel, da je iz njega izstopil prav Heinrich Himmler in da naj bi se v enem izmed blejskih hotelov pogovarjali o zajetju Tita v akciji desant na Drvar.

V svet glamurja Azurne obale ste takrat dobesedno pobegnili iz okupirane Gorenjske. Vaš svobodni avanturistični duh se je želel preseliti in v Monte Carlo ste bojda odšli za 14 dni, potem pa ostali tam 15 let. Kakšni so bili vaši prvi koraki v Monte Carlu?

Krasni. V Monte Carlo sicer danes ne bi več šel. Takrat je bila tam romantika, bile so vile, pravljice, kolonije … vse je prišlo v Monte Carlo. Bilo je toliko denarja, da sem ga lahko zavohal v zraku. Takrat sem šele zvedel, da denar dejansko diši. Prišel sem v Monte Carlo in želel sem si vse ogledati. Odšel sem v Monte Carlo Beach, kjer so bili tudi telesni stražarji egipčanskega paše, ki jih je moja mala hči polila. Dobila je po riti in je jokala.

Zjutraj pa pride majhen tovornjak in v apartma mi prinesejo darila z vizitko. Paša me je povabil na razgovor v Hotel de Paris. Vprašal me je, zakaj sem hčer našeškal. Nato je predlagal, da bi jo kupil, saj sam nima otrok. (smeh) Odvrnil sem, da je ne prodam. Od takrat me je vedno nagovarjal in z mano želel ustanoviti društvo. Nato sem se preselil v Monte Carlo in se nisem več vrnil v Švico. Tam sem še celo pustil svoje kovčke. Tudi zaradi Monte Carla je naslov moje knjige Skok v smetano. Kajti kamorkoli sem skočil v Monte Carlu, je bila tam sama smetana.

Koga bi še lahko navedli iz tega vašega izumiteljskega obdobja v Monte Carlu? Kdo so bili tisti, ki ste jih takrat poznali?

V Monte Carlu so bili Grki – Onassis, Livanos ... Onassis je imel jahto v bližini okna moje delavnice za prototipe. Velikokrat sta ga zjutraj obiskovala Churchill in tudi Calas. Vse bi lahko fotografiral s teleobjektivom. Tam so bili tudi arabski kralji in šejki, filmski igralci. Orson Wells in Rita Hayworth sta bila na neki filmski premieri in bil sem pri isti mizi. Nikoli ne bom pozabil.

To so najlepši vtisi. Poznal sem tudi Marlene Dietrich. Interesantna je bila tudi Coco Chanel. Dobivali smo se v baru v Monte Carlu. Marlene Dietrich je tudi dobila mojo stekleničko za parfum. Poznal sem tudi Salvadorja Dalija in Franka Sinatro. Tega sem spoznal na koktajl partiju.

V vili, na zabavi, kjer je bilo tisoč ljudi. Te zabave so bile ogromne. Nore! In na zabavah so bili vsi, tudi manj imenitni ljudje. Žigoli, lopovi, gangsterji, tihotapci z dobrimi referencami in prevaranti vseh vrst. Ampak z vsemi si lahko prišel v stik.

Zanimiva je zgodba o pripravah na nekajdnevno druženje s takratnim egipčanskim kraljem Farukom. Tudi zdravstveno ste morali biti povsem neoporečni in obstaja anekdota o tem, kako so vam iz kabrioleta sunili vzorce.

Peljal sem se v Nico, kjer sem želel odposlati posebej zapakirane vzorce. Vmes sem se ustavil in šel pit na hotelsko teraso. Kabriolet sem pustil odprt, in ko sem se vrnil, ni bilo več paketa z vzorci. Smejal se je ves Monte Carlo. Kljub temu sem bil na koncu zdravstveno neoporečen. Zdravje je res moja sreča.

Z zdravjem sem imel srečo. Marca sem dopolnil 88 let, vmes pa sem bil bolan le enkrat na mandeljnih in enkrat operiran na slepiču, ko sem v bolnišnici preživel šest dni. Nikoli nisem bil zavarovan, nikoli nisem plačeval pokojnine … V 60 letih sem prvič prišel k zdravniku. Leta 1985 so mi operirali raka na prostati in v bolnišnici sem bil pet dni. Povem vam, tudi ko je človek star 80 let, ni nujno, da potrebuje viagro. Vse se dela samo v glavi.

Pravite, da ste se vedno potrudili za svoje ideje in sanje. Koliko ste se morali dejansko potruditi za uresničenje svojega izumiteljskega življenja in koliko menite, da je bita to neogibna posledica vašega talenta, genov?

Veste kaj, treba je biti miren. Morate imeti mirno glavo. Izumitelj ne sme razmišljati o sendviču, o tem, kaj bo jutri jedel. Še dobro, da sem živel v hotelih. Izumitelj mora razviti možgane. Jaz imam en del možganov za izume, drugega za ženske. Moja mama je dejala, da je moški aktiven do groba. Imel sem neverjetno mamo! Mogoče sem zato tako zdrav. Dojila me je do tretjega leta, zatem je prišla sestra in je prevzela moje mesto. Pri izumiteljstvu morate res ogromno misliti.

Zanima me ta polovica, ki se ukvarja z ženskami ... Nekoč ste mi že povedali, da obrežje blejskega jezera ni primerno zgolj za sprehajanje, ampak da so krošnje dreves primerne tudi za nočne ljubezenske avanture.

Ja, ampak to drevo je lani zima pokončala in so ga norci odžagali. Res, tistega najlepšega, nad jezero sklonjenega drevesa na Bledu ni več. Malo se je odlomilo in so ga kar odžagali. In to je tista žalost. Izginjajo znamenite reči.

Vi ste sicer že poročeni prišli v Monte Carlo?

Ja, v Monte Carlo sem prišel z ženo in otrokom. Hčerka, ki pa se je ubila, je bila celo rojena tam. Sicer je bila tam res zanimiva mešanica vseh vrst ljudi. Pomešani so bili ženske, barabe in avanturisti – in prav ta mešanica, tisto tedanje življenje, to je bilo interesantno. Nekateri so celo s ponosom povedali, kako so katero ogoljufali. Spet drugi pa so trdili, da so v Monte Carlu najlepše ženske, vendar so bile iste že od leta 1900.

To so dejali zato, ker je bilo veliko starih. Ampak prav tiste starejše so potem oženili žigoli. Od njih so potem podedovali. Delali so tudi scene na pokopališču. Želeli so skočiti v grob, lase so si pulili, toda čez teden dni so že imeli drugo. (smeh)

Kako ste živeli, ko ste bili na vrhuncu izumiteljskega potenciala?

Samo izumljanje in uživanje. In sedaj imam z dediči takšno situacijo, da bom vzel knjigovodjo, da bo povedal, ali sem resnično vse zapravil. (smeh) Jaz sem namreč zapravil vse. Zapravil sem sedem hiš. Imel sem hišo v Firencah, Beljaku, Lyonu … vse to smo zapravili. Trikrat sem bil namreč milijonar. Ampak trikrat milijonar iz nič! In sem spet vse zapravil. Milijonarji danes ne znajo zapraviti denarja. Jih je zelo malo, ki bi to znali.

Kako blizu lahko rečemo, da ste prišli takrat tem znanim ljudem na Azurni obali? Ste bili njihov prijatelj ali jih je bolj zanimalo to vaše ekstravagantno izumiteljsko življenje?

Ne, imel sem prijateljske odnose. Takrat sem bil še mlad, poznal sem stare in mlade ženske, družba se je vseskozi tako povečevala, da sem na koncu rekel, sedaj pa je čas, da grem nekam na kmete.

Iz tega druženja so nato dejansko sledile tudi materialne dobrine. Neko jutro vas je namreč zbudilo prav prijetno presenečenje, ko ste pogledali skozi okno na parkirišče. Avto.

Prav paša me je vprašal, kaj želim za rojstni dan. In sem rekel, tako v hecu, avto. Astona martina. Potem me nekega dne zbudijo, pogledam skozi okno in na parkirišču je stalo moje darilo. In sem si kupil primerno obleko, kapo, šal … Saj veste, kako je, ljudje padajo tudi na avtomobile. Na žalost. Jaz sem vedno želel gledati široko. Zdaj že deset let vsak dan hodim jest v Bohinjsko Belo.

Vse je tako kmečko in zato se tam najbolj fino počutim. Super restavracija je. Imel pa sem tudi navado, da sem hodil v hotele, v katerih so spali zgodovinsko pomem­bni ljudje. V hotelu Ermitage je spal, recimo, tudi Napoleon. In tam so mi dali sobo, v kateri je spal, in vse, kar je zajtrkoval. Tam sem se tudi kremšnite naučil pravilno jesti. Nikoli nisem vedel, da se jo mora pritisniti, nato okoli pojesti, nato zopet pritisniti in na koncu zagrabiti tisto, kar je stisnjeno, in nato popiti kozarec šampanjca.

Pojdiva nazaj k izumom. Koliko ste jih imeli?

Štiristo patentiranih in prek tisoč nepatentiranih.

Kaj pa airbag? Do vas so menda prišli nemški raziskovalci in dejali, da bi lahko uveljavljali pravice za nazaj.

Ne, nič ne bo od tega. Minilo je že več kot 18 let. Tega izuma nisem mogel takrat razviti, tako kot je to danes, ker še ni bilo tehnike. Vendar sem si mislil, da bo to izvedljivo. Ampak jaz sem imel bombo s 300 atmosferami zraka. Ko sem to sprostil, se je stopil ventil. To je bilo nemogoče izvesti. Ta izum sem v osnovi pripravil za nizozemski trg, kjer je veliko avtomobilov padlo v vodo, to pa bi jih dvignilo na površje. To je bilo leta 1957, ko so imeli na Nizozemskem prav šole za to, kako zlesti iz kanala.

Osebno mi je izmed morda bolj eksotičnih izumov najbolj všeč tekoči trak za smučanje. Nekakšen trak za tek, seveda veliko večjih dimenzij.

To sem naredil v Davosu po pogovoru z dobrim prijateljem smučarjem, ki je bil tudi v jugoslovanski reprezentanci. Na balinanju sem kasneje spoznal Američana Jamesa Kellyja, ki mi je dal 25 tisoč dolarjev, s katerimi sem lahko kupil hišo. Nato so v New Yorku naredili ta aparat za smučanje, ki je bil visok 20 metrov.

V bistvu ste imeli takrat srečo, da ste bili v Monte Carlu, kjer je bilo ogromno bogatih ljudi, ki so si lahko privoščili tovrstne vaše zamisli in jih nekako odkupili.

Financiranje je na začetku, ko še nisi izučen in univerzalen izumitelj, zelo pomembno. Jaz sem imel res srečo, da sem ta leta preživljal na francoski obali, kjer je bilo denarja, kolikor sem želel.

Občutek imam, da ste bili precej navihani in dinamični. Poleg življenja izumitelja, ki bi ga lahko videli tudi v zaprtem prostoru, zgrnjenega nad popisanimi listi, ste bili tudi družbeni motor. S psom Telijem ste močno razgibali celo življenje v takrat mondenem Davosu.

Da. Ta pes je bil volčjak. Moja žena ga je dresirala in tudi s padalom je skakal. Moja žena je samo to delala dve leti – dresirala psa. Naredil je vse, kar hočete. Skakal je čez dvometrsko oviro. V Davosu so bile tudi snežne dirke. Tam niso vozili avtomobili, ker je bilo preveč snega, zato sem vpregel psa v sanke in sem šel.

Kmalu sva postala davoška znamenitost in kasneje sva že tekmovala proti lokalni lokomotivi. Teli jo je na koncu celo prehitel. Kasneje smo tam razvili pravi turizem s pasjimi dirkami, ki si jih je ogledalo tudi po 40 tisoč ljudi. Haskiji, ki sva jih trenirala s prijateljem, so bili vrhunsko pripravljeni. Med drugim so vsak teden pojedli eno tele. On je nato z njimi tekmoval 12 let.

Večkrat ste se zatekali tudi k ustvarjanju glasbe ...

O, madona, jaz sem vedno želel biti pianist. Ko sem videl, kako je igral Kleiderman. Pa to je noro! Vse izume bi dal, da bi lahko postal pianist. Nekaj pesmi sem tudi napisal in sedaj bom naredil več reči s simfoničnim orkestrom – ena pesem bo Nikoli te ne bom pozabil, druga bo Zadnji tango za Matildo in Parfume de Paris.

Poznal sem tudi Serga Gainsbourga, ki je napisal Je t'aime. Jaz zaigram melodijo, potem pa morajo drugi pripraviti aranžma. Najbolje je tako zaslužiti. Recimo Renato Rascel, ki je napisal pesem Arrividerci Roma, ni znal niti kitare igrati. Znal je samo žviž­gati, pa njegova žena še danes dobiva 200 evrov tantiem.

Tudi v Sloveniji ste delikatesno znani. Po vas je režiser Karpo Godina posnel dokumentarni film Zgodba o PF/Petru Florjančiču, sedaj pa je pred nami še izdaja vaše knjige Skok v smetano. Kaj novega nam ponuja ta knjiga?

Knjiga opisuje moje življenje, ki je prav takšno, kot ga boste sedaj imeli vi. Imeti boste morali najmanj tri poklice, hitrost, mobilnost, živeti z načelom s trebuhom za kruhom. Kajti življenje naše ni praznik, je delovni dan, od zore do mraka. Tako kot jaz boste morali delati do smrti. To je knjiga o tem, kako se bo moral vsakdo znajti. Sedaj ne bo več izumitelj, ampak iznajditelj. Jaz sem to diktiral, Edo Marinček pa je po tem napisal knjigo. Moja mama je rekla, da preden greš v grob, se moraš spovedati – vse moraš povedati, sicer ne boš zadovoljen na drugem svetu.

Prav zdaj, pri 88 letih, pa ste izumili še fitnes napravo.

Ja. In prav v tem času gre na pot v Arabijo in Nemčijo 140 komadov v vrednosti 195 tisoč evrov. Ta naprava je namenjena zdravju in je podvodna, da se tudi ne potite. Dobil sem ekipo mladih, a izkušenih ljudi in prav v teh dneh bo na zagrebški televiziji prispevek o tem novem izumu. Na Reki pa naj bi kmalu začeli delati tudi plavajoče fitnes bazene v morju.

Izumi

Peter Florjančič je patentiral več kot 400 izumov, izmed katerih je bilo, kot sam skromno prizna, resnično uporabnih le desetina.

• 1. Steklenička za parfum:

Majhna steklenička, ki je nadomestila precej večje dvodelne razpršilce. Ja, tiste, ki jih poznamo iz črno-belih filmov. Po njegovih besedah je imela ženska s to napravo precej težav, da jo je lahko spravila v torbico. Z manjšo stekleničko po njegovi zaslugi težav ni več. Med drugimi so bili naročniki oziroma odjemalci Guerlain, Carven in Elizabeth Arden. Prepričan je, da so stekleničke uporabljale tudi številne Playboyeve zajčice. Pravi, da ima zato, ker je takrat živel v Parizu, bil 50 let mlajši in živel v hotelu George V., lep vrt spominov zavoljo tega izuma.

• 2. Diaokvirčki:

Tisti okvirčki, ki so bili hit družinskih zabav v ne tako davni preteklosti. Njegov sistem so kupovale svetovne firme s tega področja: Kodak, Fuji, Agfa, Adox in Ferania. Izum je 30 let zaposloval 2000 delavcev, zdaj pa se njegova življenjska doba izteka. V vedno večji prednosti so, vsaj kar zadeva množično uporabo, digitalni sistemi.

• 3. Vžigalnik s sistemom za vžiganje ob strani:

Pravi, da ga je naredil posebej za Dunhill, kasneje pa naj bi ga sam lastnik povabil v London in ga hvalil pred njegovimi prijatelji in drugimi znanimi poslovneži.

• 4. Monomat:

Stroj za brizganje plastike, ki je danes razstavljen v znamenitem Tehniškem muzeju v Münchnu.

• 5. Več izumov za smučanje,

izmed katerih omenimo prednjo zobčasto oporo za smučarske čevlje in zavite palice za smuk, ki se prilegajo telesu. Nekaj teh izumov je še danes v davoškem muzeju zimskega športa.

Tekst: Andraž Poschl

Foto: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord