Ford mustang V6 kabriolet

Takratni Fordov šef, genialni Lee Iacocca, in njegova ekipa so napovedovali, da bodo v prvem letu prodaje kupci pograbili kakšnih 100 tisoč primerkov mustanga, a je ta številka padla po vsega treh mesecih prodaje. Svet je ponorel. Takoj je bilo jasno, da je T-5, kot je bila delovna oznaka projekta, zadetek v polno. Avto, ki so ga poimenovali po vojaškem letalu mustang P-51, s kakršnim je ameriška mornarica gospodarila na nebu med drugo svetovno vojno, je bil popolna uspešnica.

Čeprav je šlo za povsem nov model avtomobila, mustang ni presenečal s kakšno izjemno novo tehnologijo, saj si je tehniko delil s starejšima modeloma, falconom in fairlanom. Kar je bilo najbolj posrečeno, je bila oblika. In tako je še danes. Tudi najnovejši mustang z let­nico 2011 je popolnoma enak. Nič revolucionarnega ni v njem ali na njem, a oblikovno je tako všečen, da privlači poglede. In kupce.

Medtem ko je bilo treba leta 1965 zanj odšteti 2368 ameriških dolarjev, danes pa je treba za osnovni model odšteti 23.105 dolarjev s trdo streho oziroma 28.105 za osnovni kabriolet (plus pri nas še vse dajat­ve), kar je za takšno vozilo še vedno izjemno ugodno. Zato mustang še danes velja za ljudsko vozilo.

Kljub 3,7-litrskemu šestvaljniku, ki zmore spodobnih 305 'konjskih moči', je ta avto za ameriški način razmiš­ljanja in razmere ne ravno clio, ampak morda bolj kak­šen golf v svojem razredu, če ga primerjamo z vo­zili in avtomobilskimi razredi na stari celini. Vse od prve serije mustangov leta 1965 je na voljo z dvema osnovnima različicama motorja. Želite šest ali osem valjev?

Najšibkejši in najosnovnejši model, kot je bil naš testni, je že takrat dobil ljubkovalno ime pony.

Mustang velja za netvegan in premiš­ljen nakup za nezahtevnega kupca, ki bi se rad vozil varno, nevpadljivo in razmeroma poceni, a še vedno v stilskem avtomobilu in z vetrom v laseh. Poleg testnega živo rdečega primerka, s katerim sva z našim fotografom križarila po Miamiju, sem enak avto dlje časa vozil tudi po slovenskih cestah in iz izkušenj lahko zapišem, da sem ob zmerni vožnji porabo spravil tudi na vsega deset litrov zelenega na sto prevoženih kilometrov.

No, včasih še celo kak de­ciliter pod to magično mejo … Kar je, verjamem, težko verjeti ob za evropske razmere razmeroma veliki prostornini pogonskega motorja, veliki teži vozila in avtomatskem menjalniku, ki je pregovorno znan po večji požrešnosti od ročnega. Malokdo je podatkom o porabi verjel, vendar je bilo res tako.

No, roko na srce, mustang se še vedno pelje slabo. A tega mu po vseh teh letih sploh ne štejem več v minus. Tako pač je. Ameriški avtomobili se gugajo kot lojtrni voz in plavajo po cesti, kot bi bili že pri novem avtu vsi blažilniki zreli za zamenjavo. To je dejstvo. Kdor tega ne sprejme, naj vozi japonce ali nemce. V vseh pogledih so boljši, dejstvo pa je, da nobeden od njih ne pritegne pol toliko pogledov kot živo rdeč mustang z odprto streho ob sončnem zahodu.

Če je na sovoznikovem sedežu še simpatična dama (bog ne daj, morda celo za volanom), eeeej, potem, fantje moji, pozabite na precej dražjega audija, BMW-ja ali mercedesa.

Nova serija mustanga je oblikovno luč sveta ugledala že leta 2007, model z letnico 2011, ki so ga v ZDA sicer začeli prodajati že leta 2010, pa je še nekoliko prenovljen. Drugačne prednje in zadnje luči, bolj zašiljen nos, še bolj jezen pogled izpod žarometov in lepša notranjost. Drugačni sedeži in modernejša, a hkrati bolj retro oblikovana armaturna plošča z merilniki ter še nekoliko boljši materiali v notranjosti. Zadnja serija mustanga je tako imenovani retro car in enako kot dodge challenger ali mustangov največji tekmec, Chevroletov camaro, moderno povsem povzema obliko, linije in detajle prednikov iz sedemdesetih let 20. stoletja. Po prodajnih številkah je to zadetek v polno. Prav zadnja generacija mustanga je bila povod za rojstvo novodobnih 'mus­cle cars' oziroma mišičnjakov po naše, kot sta challenger in camaro.

Res je, da Ford pod imenom mustang ponuja celo paleto serij in vrsto močnejših istoimenskih modelov, a najbolj ljudski je seveda prav osnovni model z najmanjšim šestvaljnim motorjem, ki noče risati črnih črt na asfaltu ob zelenih lučeh na semaforiziranih križiščih, ampak želi služiti kot vsakdanji avto z dovolj prostora za dva, brez težav za tri in pogojno celo štiri potnike. Navdušuje z ameriško prostornim prtljažnikom in nezmotljivo, odlično zasnovano plat­neno električno zložljivo streho.

O, kako dene platno nad človekovo glavo, ko se v soparnih popoldnevih na Floridi ulije tropsko deževje in dež­ne kapljice nežno škrebljajo po napeti tkanini. Kdor si je izmislil sodobne trde lamelne zložljive strehe na kabrioletih, si zasluži takojšnjo kazen. Morda bi ga lahko scvrli v kakšnem avtu s takšno streho na žgočem soncu Arizone.

V opozorilo drugim, naj se ne dotikajo in ne preminjajo stvari, ki ne potrebujejo in ne želijo napredka.

Skratka, mustang V6 kabriolet je avto za romantike. Sanjače. Pravzaprav sploh ni avto, je oprema. Oprema za poletje, tako kot je to vrtni žar, kot so kopalke, napihljiva blazina, natikači ali slamnik. Vse to sicer lahko nosite tudi pozimi, vendar boste videti sila smeš­no in neprilagojeno. Nekako tako kot v bundi na plaži. Ali z mustangom kabrioletom pozimi na Krvavcu.

Saj razumete, kajne?

Tekst Gaber Keržišnik, foto Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel