Pozabite na letalo, tu je BMW serije 7

Ne razumite me napak: obožujem letenje. Ni lepše kot zaspati nad oblaki, se zbuditi na drugi strani sveta in dobiti obrok hrane, ki je veliko manj poživljajoč kot nasmeh prikupne hostese. Toda kot večina potnikov sovražim letališča, tudi zaradi čakanja in varnostnih pregledov, ki ti vzamejo še zadnji košček zasebnosti. Ste že morali pokazati zložene spodnje hlače v potovalki, sprazniti žepe in se sezuti, ker je neosebni in živce parajoči okvir, skozi katerega ste stopili, zapiskal?

Na srečo obstaja alternativa, ki marsikdaj pomeni hitrejše premikanje – vsaj po bližnjih državah. S fotografom Saškom sva odšla v nizozemsko mestece Nijmegen in v nemški Assen, zato sva iskala primeren avtomobil za dolgočasne avstrijske avtoceste in hitre nemške autobane. Kaj pa, če bi vs lgu tega Playboyevega speciala preizkusila priključnohibridni BMW 740Le iPerformance, ki kljub močnemu štirivaljnemu bencinskemu motorju zaradi dodatnega elektromotorja porabi na sto kilometrov skoraj manj tekočine, kot je midva popijeva? Se pravi, da sva šik po najnovejših trendih. BMW-jevega paradneža sem se razveselil, in če mi urednik naroči, da moram prevoziti pol Evrope z 240-kilovatnim (326-'konjskim') avtomobilom, potem po vojaško strumno pozdravim in začnem hitro pakirati svoje stvari, preden bi si lahko premislil. Hkrati sem se že videl, kako predsedniško maham z zadnjega sedeža in se smehljam navadnim smrtnikom. Toda to je bil račun brez krčmarja, saj je Saško takoj zasedel zadnji desni sedež, češ da mora takoj fotografirati, ker je ravno takrat bila najboljša svetloba. Ni hotel presesti še nadaljnjih 500 kilometrov, kar mi je postalo sum­ljivo. No, saj za volanom nisem trpel, serijo sedem se kljub izdatni dolžini skoraj 5,3 metra pelje kot majhno in okretno enico, poleg tega sem na nemški avtocesti brez omejitve zlahka vozil 200 kilometrov na uro po prehitevalnem pasu.

Sprašujete, ali ne gre več? Gre, gre, uradni podatki pravijo, da pospeši od 0 do 100 kilometrov na uro v samo 5,3 sekunde in da je hitrost elektronsko omejena na 250 kilometrov na uro. Toda v Nemčiji je med najino potjo neusmiljeno deževalo, zato sva bila kljub povprečni porabi okrog devetih litrov še vedno najhitrejša in dvomim, da bi bil predsednik države s svojim spremstvom veliko hitreje na cilju. Zadnji pogon je bil kljub vodi na cesti krotek, čeprav si lahko za 3500 evrov več omislite tudi štirikolesni pogon, samodejni osemstopenjski menjalnik in zračno vzmetenje pa sta dala piko na i.

Nekaj zaslug za tako poskočnost BMW- ja 740Le, kjer oznaka L pomeni podaljšano različico (saj pravim, da je edina prava izbira za tako eminentna novinarja, kot sva midva, zgolj predsedniška različica, pri kateri medosna razdalja 3210 milimetrov pomeni res veliko prostora za noge na zadnjih sedežih), je tudi osnova zgradba avtomobila, ki je iz lahkih ogljikovih vlaken. Zato znaša masa avtomobila kljub dodatnim baterijam le malce več kot dve toni, kar je vrhunski dosežek, sploh glede na to, koliko opreme ima tale BMW vgrajene. Vrhunskemu usnju, prelepi ambientalni osvetlitvi notranjosti in množici elektronskih pomagal za varnejšo vožnjo sploh nisva posvečala pozornosti, saj sva bila kot začarana nad možnostjo gledanja televizije in priklopa na svetovni splet. Za obema naslonoma prednjih sedežev sta se bohotila televizijska ekrana, v sredinskem naslonu za roke zadnjih potnikov pa je bil skrit še tablični računalnik. BMW 440Le je deloval kot brezžična povezava za svetovni splet (wi-fi) za več uporabnikov, zato je Saško, namesto da bi ves čas fotografiral, naredil nekaj sebkov in aktivno sodeloval na vseh mogočih socialnih omrežjih. Takrat pa sem ga imel dovolj, zato sem mulca poslal za volan. No, nekdanji košarkar je vseeno prevelik, premlad in preveč v formi, da bi ga nahrulil, zato sem raje modro in prekaljeno uporabil diplomatski prijem. »Saško, a bi še ti malo vozil, veš, desna noga mi je kljub aktivnemu tempomatu [z njim avtomobil sam uravnava razdaljo do spredaj vozečega avtomobila, sam pa tudi zavira in pospešuje do prej nastavljene hitrosti] že malce zaspala.«

To ga je končno prepričalo. Potem zadnjega sedeža nisem več zapustil. Ne zato, ker sem starejši ali po hierarhiji više kot moj dobri kolega Saško, pač pa zgolj in samo zaradi egoizma, oprostite, mislil sem napisati udobja. Desni zadnji sedež sem si nastavil v polležeči položaj, nogi sem kljub svojim 180 centimetrom stegnil na priročno poličko, zabavni elektroniki pa uzakonil gretje sedeža in masažo hrbta. In ko sem, gledajoč televizijo in brskajoč po svetovnem spleta,kmalu na kratko sladko zaspal, sem sanjal, da bom nekoč predsednik uprave. No, obisk črpalke bolj zaradi stranišča kot zaradi dolivanja goriva me je spet vrnil v resničnost. Namesto okusnega letalskega obroka iz rok nasmejane stevardese sem dobil košček čokolade od našega vedno nabritega neobritega fotografa, kar me, zanimivo, sploh ni motilo! Takole stilsko gledano lahko rečem, da je nesporno dejstvo, da je 740Le v notranjosti prevelik, da bi dosegel koleno zraven sedeče in v mini krilo odete tajnice, zato je bila tudi prijetna moška družba dobra izbira. Treba je namreč vedeti, da je prtljažnika zaradi dodatnih baterij samo 420 litrov, zato bi njene kovčke s številnimi oblekami za vsako priložnost le težka stlačili zraven številne fotografske opreme, prenos­nika in najinih nahrbtnikov.

Ko me je nato Saško vozil po prelepem Nijmegnu, ki velja za najstarejše nizozemsko mesto, in nemškem Essnu, ki se iz rudarskega in jeklarskega mesta razvija v eno od bolj zelenih velikih mest Severnega Porenja-Vestfalije, sem priključnohibridnega BMW-ja dokončno vzljubil. Ne zaradi hitrosti ali udobja, čeprav mu tega sploh ne štejem ravno v minus, temveč zaradi dometa z zgolj električno energijo. BMW 740Le iPerformance namreč zmore 45 kilometrov v popolni tišini, zgolj z elektriko pa se lahko zapodite do 140 kilometrov na uro. Pa tudi sicer poraba devet litrov pri skoraj polnem plinu več kot navduši. Poleg tega sva s Saškom onesnaževala pol manj kot že omenjeni clio, saj na tale sedmica na prevoženi kilometer izpusti v ozračje samo 56 gramov CO2.

Zdaj je zagotovo jasno, zakaj grem tako lepo stilsko raje kot z letalom v Nemčijo kar z avtomobilom. No, poceni ravno ni, saj stane osnovna različica tele sedmice skoraj 107 tisoč evrov, toda vsakdo tudi ne more biti predsednik države ali uprave.

TEKST Aljoša Mrak

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ