Bogati rokerji v poceni srajcah: kaj je razlog, da se tako oblačijo?

Črna kot znak skromnosti

5. 1. 2021, 11:54 | Moda in dizajn | Piše: N.Z.

                            Bogati rokerji v poceni srajcah: kaj je razlog, da se tako oblačijo? (foto: profimedia) profimedia

Črno je rock'n'roll, karirasto je grunge, usnjen telovnik heavy metal ... kaj je razlog, da se svetovno slavni in bogati v javnosti (in za oder) oblačijo v tako skromnem slogu? Se sramujejo svojega bogastva ali pa gre za nekaj povsem drugega?

Človek bi si mislil, da z bajanim bogastvom in slavo pride tudi svoboda, da se človek obleče tako kičasto (ali po modi), kot si je to sam od nekdaj želel. A to z nekaj izjemami nikakor ne velja za rock-kulturo. Še več. Prav finančni uspeh je na nekatere ustvarjalcev deloval tako, da so se ti še bolj striktno pričeli držati 'privida normalnosti', ki je skladen s temami, o katerih so peli, in z občinstvom, ki so ga nagovarjali.

O fenomenu 'bogatega človeka v srajci reveža' ni brez razloga že leta 1992 pel Bruce Springsteen v pesmi Better Days. Z verzom 'a rich man in a poor man’s shirt' je v resnici zgolj opisal situacijo, ki jo je tako kot desetletja pred njim številni drugi tudi sam doživljal na lastni koži.

"Kako ostati zvest izvornim idealom, medtem ko se ti drastično debeli bančni račun, je bila dilema, ki je mučila mnoge," se je v članku o tem fenomenu za spletno stran Diva spraševal Hrvoje Horvat, nato pa nanizal na desetine primerov zvezdnikov, s katerimi je povedano podkrepil.

Na seznamu so se znašli:

  • Johnny Cash, ki je postal poosebljen 'človek v črnem'. Priljudnega zvezdnika, ki je zrasel iz naroda in pel prav takšne pesmi, je uspeh oblekel v črno.

Medtem ko je slava mnogim 'udarila v glavo' tako, da so v življenju povsem izgubili kompas (med njimi so bili vsi od Elvisa Presleya do Michaela Jacksona), pa jih ni bilo tako malo, ki so dobro razumeli slaven izrek Andyja Warhola o '15 minutah slave' in prekletstvu, ki ga nje minljivost prinaša.

  • U2 so v obdobju preboja z albumom 'The Joshua Tree' sprehajali naokoli (in nastopali pred milijonskimi množicami) v raztrganih kavbojkah in navadnih T-majicah, v delavskih čevljih in ostriženi tako, kot bi bili člani potujočega benda iz časov velike depresije v tridesetih letih dvajsetega stoletja.

"Zakaj so to storili? Sam Edge je njega dni povedal, da je temu tako zato, 'da pesmi zvenijo, kot da so napisane danes'. In potem so spet zaslužili ogromno denarja, a ostali vizualno nevpadljivi tako kot leta 1987, ko se je njihova estetika dejansko rodila," še pojasnjuje Horvat in dodaja, da je bilo med zvezdniki svetovnega kova tudi nekaj takšnih, ki so se lastnega uspeha (in finančnega pridobitništva) sramovali, dokler vendarle niso dojeli, da ni nič slabega v tem, če si bogat, le tal ne smiš izgubiti pod nogami.

Sčasoma je tovrstno brezoblično oblačenje prerastlo celo v trend.

  • Ko so nastopila devetdeseta, je trend ustoličil preboj grungea, ki sta mu naravnost iz Seattlea načelovala benda Nirvana in Pearl Jam. Kariraste srajce, prirezane hlače in robustna obutev so postale zaščitni znak gibanja.

P.S.

  • To slavno karirasto srajco je kot prvi od rock-zvezdnikov v soj reflektorjev sicer postavil že Neil Young v začetku sedemdesetih, ko je kot Kanadčan uspel v ZDA, ameriške glasbene idiome folka in coutryja pa poosebljal bolje od številnih drugih. Prav njegov glasbeni (in vizualni) stil je vplival na prvake grungea, Pearl Jam pa so bila njegova predskupina na eni od njegovih kratkih turnej leta 1995.

Tako so Pearl Jam in Eddie Vedder v resnici postali glasbeniki 'z vestjo' svoje generacije in se leta kasneje še vedno oblačili v skromne črne majice.

"Ker, tudi črna je barva, in to kakšna!"

  • Roger Waters, ki je med drugim dvakrat razprodal Areno Zagreb s spektakli 'The Wall' in 'Us + Them', je služil milijone, a ostajal oblečen v navadno črno majico, v kateri je nastopal še od zgodnjih sedemdesetih, ko je s Pink Floydi načenjal socialne teme in kritiziral družbo.

"Ena najbolj zabavnih anekdot je tista, ko se je sredi sedemdesetih na festivalu Knebworth Roger Waters pred nastopom v črni majici z napisom Pink Floyd pomešal v množico na tisoče oboževalcev, pa ga nihče izmed njih ni prepoznal."

  • Podoben 'modus operandi' je imel tudi Bruce Springsteen, ki je leta 2018 služil milijone mesečno, na koncertih (na katerih so obiskovalci za vstopnice odšteli med 600 do 800 dolarji) pa nastopal v navadni črni majici.

In potem je tu še ...

  • David Bowie. Morda največji mojster stilskih preobrazb, ki je znal svojo vizualno prezentacijo prilagoditi glasbenemu stilu. Leta 1989 se je Bowiejev bend Tin Machine za naslovnico albuma slikal prav v grafično čistih črnih oblačilih, z belimi srajcami in črnimi kravatami, kar je delovalo diametralno nasprotno sicer bleščavemu Bowieju. In to še zdaleč ni vse. Tudi Bowie se je za turnejo 'Outside' leta 1995, ko je nastopil z nihilističnim NiN, oblekel v črno majico s polrokavi in tako pokazal, da razume 'v katerem grmu tiči zajec'. T.i. industrijski rock, ki je proslavil Nine Inch Nails, je publiko tudi sicer nagovarjal povečinoma v športnih dvoranah.

Še to.

"Če nimate talenta, vam k uspehu seveda ne bosta pomagali ne črna majica in ne karirasta srajca," je bil še jasen Horvat.

Vir: Diva