"V novih okoliščinah se bomo obrnili k naši neposredni skupnosti"

Intervju s Federico Sala

1. 5. 2020, 07:30 | Moda in dizajn
"V novih okoliščinah se bomo obrnili k naši neposredni skupnosti" (foto: Jessica Soffiati) Jessica Soffiati
Papir + bioplastika, Eva Garibaldi
Pohištvo "naredi sam", Trajna in Matija Biloslav Milković
Vedno vžge, Tomaž Čeligoj
Nina Mršnik, Nuša Jelenec
Vinski studiolo Vulgaris, Nina Koželj, Manca Kemperl

Italijanska kustosinja in oblikovalka Federica Sala je ena od članic in članov žirije, ki je med projekti, prijavljenimi na odprti poziv »Milano 2020: Oblikovanje prihodnosti«, v organizaciji Centra za kreativnost, ki deluje pri Muzeju za arhitekturo Slovenije, izbirala izdelke za razstavo [Tunel 29] Oblikovanje za postapokaliptični svet. Skupinska postavitev je bila načrtovana za predstavitev na letošnjem milanskem tednu oblikovanja, vendar je med tem v svet in naš vsakdan zarezala virusna resničnost.

Zato v Centru za kreativnost v novih okoliščinah, ko so zaradi pandemije odpovedane vse množične prireditve po svetu, skupinsko razstavo [Tunel 29] Oblikovanje za postapokaliptični svet predstavljajo virtualno. Razstava pa bo predvidoma od 18. junija na ogled tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Izbor 30 izdelkov uprizarja postapokaliptični svet, v katerem je naravno okolje uničeno in zato se življenje odvija le še v Tunelu 29.

Zasnovani scenarij z izbranimi projekti predpostavlja temno prihodnost, postindustrijsko distopijo, kjer življenje vztraja le še v strogo nadzorovanem umetnem okolju, napolnjenem s pohištvom iz reciklirane plastike, z lesom invazivnih rastlinskih vrst in nabranimi odpadnimi kovinami, kjer preživeli gojijo svojo hrano. Kontekst razstave, ki tematizira vprašanje našega bivanja v prihodnosti, predvsem v razmerju do okoljske problematike, se zdaj umešča v spremenjeno sedanjost in naslavlja vprašanja, ki se nas dotikajo že danes, v času globalne krize zaradi pandemije in z njo povezane samoizolacije.

Za začetek, kako preživljate karanteno?

Žalosti me, ker sem že dober mesec ločena od moža, ki je ostal v našem stanovanju v Milanu. S hčerkama sem odšla na vikend v gorah, mož pa je ostal v mestu zaradi dela. Ko so kasneje zaprli podjetje, kjer dela, zaradi ukrepov ni več mogel priti za nami in tako je ostal sam v Milanu. Na srečo z video klici do neke mere vzdržujemo naš družinski vsak dan. Prek Zooma in drugih spletnih orodij skupaj na daljavo zajtrkujemo, jemo kosilo in večerjamo, kar je precej nenavadno, vendar imamo na tak način vsaj nek stik. Upam, da vse skupaj ne bo predolgo trajalo. Soočamo se z resnično novo situacijo, ki ni bila tako globalna od druge svetovne vojne.

Ste v času izolacije šli psihološko čez različne faze?

Vsekakor, predvsem pa nikoli v življenju nisem občutila toliko strahu, ki bi me spremljal dalj časa. V tem obdobju smo neposredno soočeni s strahom, da lahko ti ali nekdo od tvojih bližnjih v tem trenutku umre. Seveda ljudje živimo s tem zavedanjem, vendar je v običajnih okoliščinah iz naše vsakdanje zavesti to odrinjeno. Zdaj vsak dan sproti živimo z mislijo, da se to lahko zgodi, kar je v tem smislu primerljivo z vojnim stanjem. Moja mama, ki je stara 73 let se zaradi ukrepov ne more vrniti iz Torina, kamor je pred karanteno šla na obisk k partnerju. Živim z mislijo, da če bi zbolela za koronavirusom in bi potrebovala respirator, ga morda zaradi svoje starosti, ker jih ni dovolj, ne bi dobila. Nedavno sem govorila z dobro prijateljico, ki dela v zdravstvu in je rekla, kako je vesela, ker so tisti dan priključili na respirator 65. letno žensko. To je bila dobra novica, saj pred tem starejših od 60. let niso priklapljali na ventilatorje. Poznam ljudi, ki so zaradi koronavirusa izgubili koga od svojih bližnjih in se od njih niso mogli posloviti. Veliko se je spremenilo. Soočali se bomo z resnimi psihološkimi posledicami.

Zaradi pandemije so po svetu odpovedani množični dogodki in kot kaže bo še nekaj časa tako. V tej situaciji se je temeljno spremenila tudi naša uporaba in percepcija javnega prostora.

Menim, da bo dolgo trajalo, celo nekaj let, da se bomo vrnili v normalnost onkraj virusne realnosti. Dokler ne bo dostopno cepivo in zdravila za virus bomo živeli z določeno stopnjo strahu. V času, ko so naši socialni stiki omejeni, pa potrebujemo človeško bližino in odnose bolj kot kadarkoli. Zato bo na nek način težko onemogočati dostop do druženja na javnih prostorih, kar še posebej zadeva mlade ljudi. Zame kot pripadnico srednje generacije, pri mojih 45. letih in ker imam družino, življenje v tem smislu ne bo veliko drugače in ne težko, saj že dolgo ne hodim v klube in na koncerte. Vendar ko si mlad je to pomemben del socializacije. V izolaciji se pri mladih spreminja tudi dojemanje spolnosti, o čemer sem brala zanimiv članek, ki je govoril o digitalnih aplikacijah in spletnem seksu v tem kontekstu.

V novih okoliščinah se bomo obrnili k naši neposredni skupnosti. Bolje bomo spoznavali ljudi, ki živijo okoli nas.

Kaj bo z oblikovalskimi dogodki? Milanski teden oblikovanje je recimo prestavljen na naslednji april.

V zadnjih desetih let je bil koledar mednarodnih oblikovalskih dogodkov obsežen in nastajali so še novi. Znova in znova smo po celem svetu lahko spremljali vznik novih oblikovalskih sejmov, novih tednov oblikovanja, novih vikendov oblikovanja, novih bienalov in novih festivalov, ki so prepletali oblikovanje in umetnost. Ob tem si, ko si se spraševal, kako vse spremljati in biti na tekočem z dogajanjem v svetu oblikovanja, občutil določeno tesnobo. Vsega je bilo preveč in vse se je odvijalo prehitro. Na nek način smo z veliko zaporo prekinili oblikovalski »fast food«. V obsežni produkciji, tako predmetov, projektov kot dogodkov, smo se znašli na vrtiljaku, na katerem se nisi imel časa ustaviti, se stvarem posvetiti in se vanje poglobiti. V času samoizolacije smo se naučili, da lahko veliko stvari naredimo na daljavo. Zato bomo v prihodnje manj potovali. Ne bo več potrebe, da bi zaradi sestanka za dva dni leteli v London, temveč ga bomo opravili po spletu. Prav tako se tudi več ne bomo udeleževali vsakega oblikovalskega dogodka, samo zato, ker se moraš tam pojaviti, se srečati z ljudmi in na Instagramu objaviti, da si bil tam. Ena od velikih priložnosti, ki nam jo je prinesel ta čas je, da se na stvari lahko osredotočimo. Veliko dogodkov, tistih, ki niso imeli močnih korenin, bo propadlo. Ostali bodo kakovostni, usmerjeni h oblikovalskemu raziskovanju in kritičnem razmišljanju.

Kaj so možne alternative za velike mednarodne dogodke?

Eden od rezultatov globalne paralize bo poudarjanje pomena lokalne produkcije in dogodkov. Sestopili bomo iz globaliziranega sveta in se obrnili k manjšim dogodkom, ki se ne bodo pretvarjali, da so svetovnega pomena, temveč bodo resnično naslovili občinstvo in gradili na lokalnih temeljih, ki jih je seveda mogoče sčasoma nadgraditi. V zadnjih letih smo vsi gledali le v eno smer.

Poudarjate spremembo paradigme – spoštovanje lokalnega v ustvarjalnosti, umetnosti in produkciji. Kaj to lahko pomeni za oblikovanje?

Poudarjanje pomena lokalne ustvarjalnosti in produkcije ni novo, s tovrstnimi pozivi smo se soočali že pred pandemijo. V oblikovanju bomo morali na ravni produkcije začeti razmišljati bolj preprosto in še bolj trajnostno v kontekstu uporabe materialov. Na nek način potrebujemo novo »plastično« revolucijo. Plastika je bila ob svojem nastanku material prihodnosti, ki je s svojo dostopnostjo obljubljala spremembo sveta v smeri večje demokratičnosti, vendar pa je s svojo ekscesno uporabo in našim vedenjem postala velik okoljski problem. V ospredje moramo postaviti dolgožive in večfunkcionalne predmete, ki namesto potrošniške logike kupovanja in zavračanja nagovarjajo ter oblikujejo kulturno ponovne uporabe. Na razstavi [Tunel 29] je s stališča obravnave materiala zanimiv projekt društva Trajna, kjer gre za pohištvo, ki je po načelu »naredi sam« narejeno iz invazivnih rastlin.

Kakšna je vloga oblikovanja v sedanjih okoliščinah?

Izkušnja pandemije in z njo povezane karantene, v ospredje ne postavlja več vprašanja oblikovanja za prihodnost, temveč predvsem vlogo oblikovanja v resničnosti, s katero se soočamo ob velikem zaprtju. Oblikovali je treba za danes, za našo novo resničnost in vsakdan. V tem pogledu sta z razstave [Tunel 29] še posebej aktualna projekta - že omenjeno pohištvo »Naredi sam« in projekt Eve Garibaldi z naslovom Papir + bioplastika, ki uporabnikom predstavlja preproste recepte za nove materiale - ki smo ju na odprtem pozivu sicer izbirali še v drugačnih okoliščinah, še v času pred pandemijo.

V zadnjih mesecih po družabnih omrežjih lahko spremljamo številne objave o kuhanju in drugih stvareh, ki jih ljudje v času samoizolacije počnejo doma. Ljudje se v tem času prek posnetkov učijo različnih stvari, veliko je zanimanja tudi za ročna dela.

Razstava [Tunel 29], ki naslavlja vprašanja oblikovanja v prihodnosti, je v novi resničnosti dobila dodatno perspektivo.

Koncept razstave je precej apokaliptičen in temen. Znašli smo se v času, ko potrebujemo več upanja in optimizma. Gre za pomen sočutja in empatije. V karanteni, ki jo preživljam v gorah, sem se v mislih poskušala sprehoditi po ulicah okoli svojega doma v Milanu in se spomniti vseh imen prodajaln, ki so v bližini in obrazov ljudi, ki v njih delajo. Veliko je stvari, ki jih ne poznam v svoji soseski. V prihodnje bomo resnično morali videti stvari, ne jih le gledati in se osredotočiti na posamezen trenutek in na to, kar v njem počnemo.

Poudarjate pomen oblikovanja za našo novo resničnost, vendar ne le na način nastajanja novih produktov, temveč tudi njihove redefinicije?

Na nek način moramo široko produkcijo ustaviti. Vse skupaj bomo morali upočasniti, za kar imamo zdaj dobro priložnost. V zadnjem času so oblikovalci pogosto ustvarjali le renderje, ki so jih na veliko pošiljali podjetjem, če bi jih sprejeli. Vendar verjamem, da mora biti izhodišče vsakega oblikovanja avtorjeva iskrenost, ki jo vnaša v svoje delo. Danes je bolj kot oblikovanje kosov pohištva zanimivo oblikovanje procesov, materialov in (infra)strukture. Izjemno pomembno je vprašanje, kako preoblikovati razmerje med globalnim in lokalnim svetom. Globalizacije smo se že precej nasitili in vse bolj se usmerjamo k pomenu lokalnega na različnih ravneh. Za oblikovanje bo pomembna tudi reapropriacija sosedstva in skupnosti. V času karantene so se začeli med seboj pogovarjati sosedje, ki se prej nikoli niso. Hrano kupujemo v lokalnih prodajalnah v naši soseski. Tudi sama sem si v samoizolaciji na podeželju na novo oblikovala mikro skupnost, ki je pred tem nisem poznala. V pričujoči situaciji preizkušamo načine življenja, ki jih v drugi normalnosti ne bi, kot na primer, da skupina prijateljev ta čas preživlja skupaj zaprta v hiši. 

Kako doživljate, da samoizolacija vpliva na odnose?

Za grajenje odnosov si je treba vzeti čas. V karanteni se prek platforme Zoom tedensko družim s svojo najboljšo prijateljico in najin odnos je intenzivnejši kot pred epidemijo, saj se pred tem zaradi obveznosti nisva mogli videti tako pogosto. Vendar samoizolacija lahko na tak način deluje le z ljudmi, s katerimi se dobro poznaš. Tehnologija je v teh okoliščinah lahko prednost. Ne smemo se je bati, če je seveda usmerjena k človeku.

V času pandemije se je pokazal prednost življenja na podeželju. Kako vidite prihodnost bivanja v urbanih in ruralnih okoljih?

Razmerje med bivanjem v mestih in na podeželju se bodo spremenila, vendar bo tudi to povezano z ekonomskimi možnostmi. Bogati bodo vse pogosteje živeli na podeželju. Kar obdobje pandemije resnično postavlja v središče so človeške vrednote. V ospredju so vprašanja, kaj pomeni solidarnost in skrb za drugega. Zdravniki so postali novi heroji. Ne gre več za vprašanje države, temveč za človeka, človeštvo. V Italijo so prišli na pomoč zdravniki iz različnih koncev sveta, kar je resnično impresivno in nas lahko veliko nauči.

Lena Kreutz

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri