Frizer Mare Filipič: ”Nisem bil Mare, ki ima vabila, bil sem Mare iz Ljubljane - znajdi se po balkansko.”

Intervju

29. 9. 2021, 12:50 | Moda in dizajn | Piše: Suzana Golubov

                            Frizer Mare Filipič: ”Nisem bil Mare, ki ima vabila, bil sem Mare iz Ljubljane - znajdi se po balkansko.” (foto: osebni arhiv (Mare Filipič)) osebni arhiv (Mare Filipič)

”Začel sem s petnajstimi leti leta 1984, pomagal sem očetu v  dedovi brivnici, ki je delovala od leta 1932. Moj prvi del življenja je bilo učenje brivstva. Leta 2001 sem začel delati na modnih revijah, za Formulo 1 frizerstva. Prva je  bila za Miu Miu in Prado v Milanu, eno sezono prej pa sem hodil na modne revije z namenom, da bi videl kdo dela najboljše frizure,” so dejstva, s katerimi nam je ljubljanski frizer Mare Filipič predstavil svoje pričetke.

Oral je ledino ter pridobljeno znanje in izkušnje prenašal tudi na mlajše generacije v Sloveniji.

S spoznanjem, da v Formuli 1 frizerstva ni prostora za družinsko življenje, se je odločil, da je častno tudi, če je dober obrtnik in znanje ter izkušnje usmeri v obrtniško delo. Odločil se je za življenje, raje kot za slavo. Trenutno pa je v precepu.

Naj ponovno prične z delom v modni industriji ali reče ”Tega je konec.”

Kaj se dogaja z vašo kariero?

V prvem obdobju mojega življenja so me učili starši, potem sem kariero delal v Londonu, odprl svoj salon v Ljubljani in ustavril blagovno znamko, nato sem eno leto živel v Parizu in sodeloval na editorijalih, modnih revijah in drugih umetniških projektih, prav tako sem se učil francosko. Kasneje sem pol svoje energije usmeril v to, da sem delal za različne svetovno priznane blagovne znamke,  drugo polovico energije pa sem usmeril v delo s strankami in izobraževanje svojih zaposlenih. V covid obdobju so modne revije in blagovne znamke povsem zamrle in ponovno sem se obrnil k obrtniškemu delu v salonu. V bistvu sem imel idejo, da začnem delati modne blagovne znamke, ker sem se v obrti dolgočasil. Takšen kot sem, sem raziskoval in pridobival znanje. Bilo je logično, da sem naučene veščine dodal v vsakodnevno delo kot dodano vrednost. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi bilo covida. Ker te modna industrija tako poskra vase, da dokler se ne obrneš v grobu, tega sploh ne nehaš delati.

Trenutno sem ravno pred dilemo, ker sem dobil ponudbo iz Pariza za delo, saj se je modna industrija ponovno zagnala. 

Je težko v naprej vedeti katera odločitev je prava?

V resnici je tako, da bi rad bil opazovalec, po drugi strani pa bi zdaj, ko se bo ta mlin ponovno pričel vrteti, ponovno rad bil zraven. Zastrašujoče je, ker se je iz moje obrti v modni industriji 95% ljudi izgubilo. 

Zakaj so se izgubili?

Ker te modna industrija požre. Vsi frizerji, ki so delali za njo, so delali podobno kot jaz, da dodajajo nova znanja obrti, zdaj pa se vsi spopadajo z osnovnim preživetjem. Potovanja in kompliciranja s potovanji vzamejo toliko energije, organizacija je zahtevna, potem je težko dati še dodatek.

Je res, da ste v dodatno izobraževanje vložili velik del svojega premoženja?

V Ljubljani sem naredil srednjo šolo, karkoli je bilo, potem sem iskal novi izvor znanja in takrat je edini izvor znanja ponujala blagovna znamka Toni & Guy v Londonu, ki se je razvijala. To je privatna šola, kjer plačaš učitelja - mentorja, da te popravlja in izboljšuje. V devetdesetih letih so letalske karte stale celo premoženje, kakor tudi šolanje in življenje v Londonu.

Ste imeli srečo, da ste ”naleteli” na svojega dolgoletnega mentorja in šefa Eugena Souleimana?

Vsekakor. Višje greš v blagovno znamko, bolj je hierarhična lestvica narejena po vzoru japonske hierarhije, samurajsko. Zelo surovo je določeno, komu se obračaš, komu ne, kako izvajaš svoje delo, v katerem hotelu spimo asistenti, v katerem šef, kje za večerjo obeduje šef in kje jaz. 

Kako ste sploh prišli do Eugena Souleimana?

Leta 2001 sem začel delati modne revije. Prva je  bila za Miu Miu in Prado v Milanu, eno sezono prej pa sem hodil na modne revije z namenom, da bi videl, kdo dela najboljše frizure. Nisem bil Mare, ki ima vabila, bil sem Mare iz Ljubljane - znajdi se po balkansko. Stvar je v tem, da je bilo zelo težko priti na modne revije. 

Kako vam je to potem le uspelo?

Čakal sem pred vhodom z ženskami in puncami, ki so tulile. Ena je vedno tulila, da je iz ruskega Voguea, in redar ji je rekel ”Ne, ne, ne ruski Vogue, ni dovolj pomemben!” Desetletje kasneje, ali malo več, sem v zaodrju doživel povsem drugačen odnos do ruskega Voguea. Z revijo so zamujali samo zato, ker ruska urednica Voguea še ni sedela. Medtem se je svet namreč obrnil in rusko tržišče je postalo pomembno. Tista punca, ki je nekoč nihče ni niti pogledal, je naenkrt postala V.I.P., ki sedi v prvi vrsti. Če je modno revijo dobro ocenila, so prodajali, mi pa smo bili plačani. 

Da sem prišel noter pa sem uporabljal vse možne tehnike, recimo: rekel sem, da sem prinesel produkte za frizerja. Mogoče od desetih revij na tri nisem prišel, na sedem pa mi je uspelo priti in potem gledal čigave frizure so mi bile všeč. Običajno vedno od istega frizerja. Nekega dne sem prišel do Eugena in mu rekel, da bi rad delal zanj, ker dela najboljše frizure. Povedal mi je, da moram poslati prošnjo na agencijo. Rekel sem mu, da je že dedek bil frizer leta 1932, kasneje še starši in da nisem povsem nov, ne poznam pa mode. Bil sem mu simpatičen in vprašal me je kaj delam naslednji dan, potem pa me povabil, da se kar  zglasim pri njem. ”Dam ti priložnost, za naprej pa bomo videli.” Vse ostalo je zgodovina.

Malokrat se je zgodilo, da so koga sprejeli na takšen način, mogoče sem imel trenutek sreče. Verjetno se je videlo kaj bi rad in to, kaj vse bi lahko naredil zanj, kar je tudi pilo vodo.  

Kje ste nahajali vi na hierarhični lestvici?

Vedno sem govoril, da je to kot Formula 1. Preden Ferrari izbere svojega šoferja, ima 1000 testnih šoferjev. In če v življenju ne poskušaš, da iz testnega šoferja prestopiš na mesto prvega voznika, nikoli  ne boš vedel, koliko si dober. Ko se oziram nazaj, natančno vem, kaj mi je manjkalo, da stvari niso šle bolje. Ena od ovir je bila ta, da je bilo moje znanje angleščine sicer dobro, ne pa tudi super sonično najboljše. Med večje težave sodi tudi to, da je modna scena scena Saint Martinsa in Royal College of Arta. Če ne prihajaš iz tega okolja in ne poznaš zgodovine vsega tega in nisi rasel z generacijo, je vsekakor desetkrat težje.

Na področju frizerstva bi moral biti, kar je bil Nikola Tesla na področju elektrike. 

Kaj ste dejansko počeli?

V vsem tem času sem postal zelo dober tehnični izvajalec, ker posel deluje tako, da se šef dogovori z modnim oblikovalcem, kakšne stvari bomo delali. Ko se dogovori z njim, se zaveda, da lahko v treh do petih urah naredi največ pet frizur, morda pa tudi samo dve. Da bi naredil frizure stotim manekenkam, potrebuje moštvo. Moštvo je včasih imelo tudi po 100 frizerjev, delilo pa se je na A, B, C … moštva. V moštvu A je pet glavnih frizerjev, ki delajo ob šefu, da lahko brezhibno oddela čim več ljudi, moštvo B naredi tiste kapljice, ki ostanejo, moštvo C pa je tam v podporo, če bi jih slučajno potrebovali. Večja je revija, bolj je delo zakomplicirano, bolj je zakompliciran oblikovalec, kot je recimo bil Alexander McQueen, večji in daljši je proces, da so stvari narejene tako, da je prav.

Običajno velja, da boljši kot je oblikovalec, boljše oko ima za vsak make up, ki ni bil perfekten, za vsak noht, ki ni bil spoliran, za vsak las, ki ni stal na svojem mestu.

Ste radi delali revije Alexandra McQueena?

Sodelovanje z njim je bil poseben stres in potem, ko je bil ”produkt” ustvarjen, si razumel, zakaj je bil potreben ves ta stres. Ko je umrl, sem na zadnjih revijah, ki sem jih delal z njim, do neke mere razumel, zakaj je storil samomor. Ustvarjal je vzdušje vzhičenosti, presežka, ki pa ga ni mogel uspel poustvarjati v nedogled, čeprav se je pričakovalo, da bo samo rastel. Ni mogel sprejeti, da ne more vsakič ustvariti nadstandardnih stvari, kar so od njega ljudje v modni industriji pričakovali, kar je zelo kruto. Bil sem poleg, ko se je ta proces dogajal, in videl te čudne obraze ljudi, ki so prihajali iz vseh kotov. Ko pa si videl njegove revije, so bili to presežki, ki so bili nepozabni.

Če se vrneva na vaše mesto v Eugenovih ekipah, kje natančno ste se nahajali?

Bil sem v moštvu A, med tistimi petimi izvajalci, na katere se je najbolj računalo.

Ste želeli postati šef?

Ja, ampak potem sem bil malo razdvojen med tem, da je možno biti šef le, če si v Londonu ali New Yorku, kar bi tudi pomenilo, da moje počitnice ne bi bile na najlepših plažah na Hvaru, ker gre modna industrija v zadnjem tednu avgusta na Ibizo in jaz moram biti tam.

Ni dopusta, ni družinskega življenja?

Družina ne obstaja, zato sem se odločil, da je tudi častno, če sem dober obrtnik in da imam znanje in izkušnje, ki jih lahko preusmerim v obrtniško delo. Veliko mojih prijateljev je med covidom tako močno zabredlo, ker niso mogli opravljati svojega obrtniškega dela v salonu, kot bi lahko, ali niso obdržali strank. 

Ste med delom za modno industrijo našli še kakšen izziv?

Moji hiperaktivni možgani so usmerjali roki, da nekaj delata, obenem so s pomočjo oči videli tudi nekaj drugačnosti. In izkoristil sem priložnost, da to zabeležim s fotoaparatom. Urednica italijanske Amice je, ko je gledala moje fotografije, povedala, da je vedno razočarana nad fotografi, ko primerja to, kar ji prinesejo, z mojimi fotografijami, ki jih vidi na malem reportažnem fotoaparatu. Takrat sem prišel do vrhunca in v italijanski Amici imel objavljenih 45 strani modnega editorijala. Šlo je za tri velike modne zgodbe. Imela je idejo, da mi plačajo asistente in lučkarje, da fotografiram sam. Fotografi so tudi moji prijatelji in rekel sem, da je to zelo zapletena ”politična” zgodba. Povedal sem ji tudi, da imam čas, oko in izkušnje ter da verjamem, da imam dobre fotografije, vztrajal pa bom pri tem, kar sem se odločil že ob svojih začetekih. Ker ne bi bil rad slab fotograf, temveč najboljši frizer. Tega sem se tudi držal, dala pa mi je drugo idejo, ki sem jo izpeljal. Za šefa sem delal reportažne fotografije iz zaodrja, saj je bil mnenja, da imam vedno najboljše fotografije. Ampak v življenju se moraš odločiti samo za eno stvar. In če sem vmes fotografiral, je to bilo zato, ker sem potreboval akcijo. 

Kako pa ste doživljali odnose med ljudmi v modni industriji?

Menim, da sem zelo senzibilen za odnose med ljudmi, za socialne lestvice, kako delujejo. Razumel sem, kako v modi med seboj funkcionirajo energije in hierarhija. Šef me je jemal s seboj, ker so mi bile stvari jasne.

Veliko sem se naučil za življenje. Od tega, kako naporno je delati s slavnimi in zakaj bi moral človek, ki dela s slavnimi, biti  tudi dobro plačan. A tega nikoli nisem želel delati, saj sem videl, koliko energije je v to potrebno vložiti. 

Kakšne izkušnje ste si nabrali v zaodrju modnih revij?  

Pri nas je ta scena naivna, lahkotna, tam pa zahtevno hierarhična. Zelo hitro sem se moral privaditi, da preživim, če bi naredi napako, bi me verjetno odslovili. Bil sem zelo blizu temu, pa sem zelo hitro videl, da nekaj ne razumem in pričel opazovati druge, da bi lahko razumel, kaj je narobe.

Je bilo narobe to, da ste želeli Karlu Lagerfeldu otresli prhljaj s suknjiča?

Za sabo sem imel bolj izkušene Italijane. Ko sem jim povedal za mojo idejo, so mi rekli, da on ni prava oseba za to. Dojel sem, da se s tem ne bom igral in ga le spoštljivo gledal, čeprav sem enkrat dobil nor preblisk, da bi mu tudi po modni reviji čestital, a sem od njega dobil zelo nor pogled ”Kdo hudiča je ta,” ko sem mu dal roko.  Potem v življenju tega nisem naredil nikoli več.

Kaj vas je gnalo naprej?

Bil sem navdušen nad tem, da tam obstaja znanje in da je vse, kar bi rad, znanje. Vsi ti frizerji, ki so zares dobri, to delajo, ker je to Formula 1 frizerstva, in če hočeš vedeti, kam sodiš ali koliko lahko hitro voziš, se moraš v tem preizkusiti.

Ste bili samozavestni?

Samozavesten pa moraš biti. Ker, če so veliki izvajalci, ne smeš klecniti. Se pa tega naučiš, to je del preživetja.

Zelo samozavesten sem bil, ker sem s frizerstvom začel zelo zgodaj. Ob sebi sem imel mamo in očeta, ki sta bila zelo stroga mentorja. Še posebno oče, ki je, ko me je učil, znal ustvariti večji pritisk kot kakšen oblikovalec. Zato so me zelo radi ”uporabljali” za zadnje manekenke, saj sem znal delati pod pritiskom. Delal sem zares velike revije in ne teh, kjer so bile v delu le navadne frizure. Zato sem najpogosteje delal v Parizu, čeprav mi je to najmanj ustrezalo, ker je bilo tam najbolj stresno z najmanj spanja. To ne pomeni, da sem delal samo kakšnih devet ur namesto osmih. Delal sem po 22 ur namesto 18. Ko se je začelo to vrteti, je postal teden enostavno preveč intenziven. Pet ur spanja v treh dneh, kar je bilo fizično preveliko breme. Stvar je v tem, da, ko delaš, si ves notri ali nisi. Delal sem tam, v Ljubljani pa sem imel salon in obveznosti v vezi z njim. Ko gledam za nazaj, je vauu, da sem sploh prišel tako daleč. 

Vas vseeno moti, da niste postali šef?

Gledal sem statistiko, po kateri so vsi moji prijatelji glede poklicnih medalj zelo visoko, po privatnih pa zelo nizko, jaz pa sem zelo družinski človek. Ko je prišlo do tega, sem se odločil za družino, bolj za življenje kot za slavo.

Zdi se mi, da sem vse peljal, kot bi moral. Dobro mi je šlo. Razen z angleščino. Ki jo formalno sicer obvladam, ampak govorimo o senzibilnem jeziku. Recimo, če sva se z Johnom Gallianom na kavi pogovarjala o tem, kaj se dogaja v Londonu. Za ta nivo je potrebna družba iz tega okolja, odkoder se lahko tudi napajam. To, da prihajam iz Slovenije, pomeni, da sem omejen, čeprav sem dober obrtnik. Posel se ne sklepa v zaodrju modne revije, sklepa se na večerji po modni reviji med druženjem. Zaradi socialnih stikov sem potreboval več energije, ker sem bolj introvertiran. Govorili so mi, da delujem iz ozadja in da ne izstopam. Moda pa je takšna, da se ljudje morajo izpostavljati in obenem biti ”kul”.

Kaj bi pravzaprav radi?

Ta del, da sem na mrtvo ”nahajpan”, me ni zanimal. Od tam sem izčrpal toliko, kot sem lahko. Po 20 letih lahko rečem, da imam izkušenj še za naslednjih 40 let, ki jih lahko prenesem v moje delo v Ljubljani. Tudi, če me nekdo vpraša, če bi šel v Pariz, rečem, da imam Pariza dovolj za 20 let. Mogoče najdem ”nahajpanost” v stabilnosti, ker sem ostale stvari že videl in doživel. 

Greste za doseganje vrhunskih rezultatov na vse ali nič?

Če si v karieri zelo dober, moraš veliko stvari žrtvovati. V našem okolju imamo možnost odločanja. Če bi živel v Parizu, morda ne bi imel toliko možnosti, ker tam ni možnosti izbire na način: ali bi bil dober ali ne. Gre za preživetje in bi se verjetno moral odločati za življenje z družino ali pa bi šlo življenje bolj mimo mene. 

Ste pa zato videli veliko sveta, spoznali različne kulture, navade…

Del glavnega načrta je bil, da bi rad videl svet z glavnikom v žepu.

To je pomenilo, da sem nekatere stvari naredi tako dobro, da so ti, ki so me najeli, postali odvisni od moje usluge in so mi plačali pot tja, kamor sem želel potovati. Bil sem na Japonskem, v Avstraliji, Severni Ameriki, Islandiji, na Tajskem, v Indiji, Rusiji … le Južne Amerike še nisem videl. 

Kaj vse ste potegnili iz vsega skupaj?

Predvsem zelo veliko zadovoljstvo. Zbudim se in delam nekaj, kar rad delam. Danes me posel pripelje do tega, da ni nobenih mej, čeprav so.

Na Japonskem me je učil starejši gospod, ki je bil 25 let pripravnik svojemu mojstru, da ga je naučil delati gejša frizure. Gre za najstarejšo tehniko, staro 400 let, in je nekaj najbolj ”pure”, kar sem doživel v življenju. Dobil sem tri lesene glavnike, mast, brisačo, 30 let staro stojalo za lasuljo in lasuljo sredi enega prostora z linolejem v bloku, kjer sem bil osem ur na kolenih. Gospod in njegova žena sta me dva dni maltretirala v japonščini, da sem lahko njegove kretnje, ki se jih je učil 50 let, pravilno izvajal. Tako ugotoviš, kako so lahko ene stvari zakomplicirane ali preproste, ker se jih toliko časa učiš, da jih obvladaš.

Vsak dan delam obrtniško v salonu, ki je lep in s prijetno glasbo. Tako zjutraj, ko pridem, rečem: ”Kako je lepo,” ker sem delal najbolj glamurozne stvari na svetu, ampak včasih v pospravljenem stranišču, milijonkrat v še napol prašnem skladišču, v garderobi, zjutraj v garaži na - 20 stopinjah z malo ogrevanja … Kaj vse sem doživel, a sem moral v teh prostorih narediti nadpovprečno storitev. 

Na primer junija, ko smo delali Fashion Week v Milanu, je bilo v prostoru 200 ljudi. Klima ni potegnila, notri pa je bilo 55 stopinj. Z nas je teklo, bili smo prepoteni, punce lepljive, v zraku je bila mešanica vonjav parfumov. Šlo mi je na bruhanje, pa sem se moral delati, da je življenje lepo in da bom nekoga naredil še lepšega, da sem srečen, v resnici pa sem trpel.

Izkušnje, ki si jih nabiraš, ko hodiš po svetu, te delajo bolj zadovoljnega. Ker vidiš, da življenje mogoče ni tako slabo, da je lahko še slabše, da je lahko še boljše. Če naj bo slednje, se moraš še bolj stegniti in vložiti enormne količine energije. Glede na to, kako te stvari potekajo, je lahko vauu, da sem le zdrav in lahko delam. Življenje je dobro!