Intervju z oblikovalko igrač - LesnaVesna

18. 4. 2014, 13:12 | Moda in dizajn | Vir: Liza

                            Intervju z oblikovalko igrač - LesnaVesna (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

Eva Štrukelj je arhitektka, ki se je kot LesnaVesna podala na samostojno pot oblikovanja uporabnih lesenih izdelkov, ki nosijo zgodbe iz slovenske mitologije. Njeno delo v zadnjih dveh letih ni bilo samo opaženo na razstavah, ampak tudi nagrajeno, saj je decembra osvojila prvo mesto na natečaju Design Reformator za nove, tržno zanimive izdelke za mlade oblikovalce. Takšna strokovna priznanja ji laskajo, a vseeno ji največ pomeni zanimanje otrok za njene igrače.

Kako se je rodila LesnaVesna?

Začela sem pred dobrima dvema letoma. Po vrnitvi iz Španije, kjer sem delala skoraj pet let, sem nehala delati tudi v biroju v Ljubljani in verjetno je s tem nastal potreben prostor in čas za razmišljanje. Kot arhitektka imam pogojno kreativen poklic, v realnosti pa je v resnici zelo racionalen in odvisen od naročnikovega okusa in denarja. Torej mi je manjkalo izražanje neke lastne identitete, razmišljanja.

Vaši izdelki imajo dodano vrednost, niso samo izdelki iz lesa, ampak nosijo tudi zgodbe iz slovenskega ljudskega izročila – je za to 'krivo' morda dejstvo, da ste nekaj let živeli in študirali v tujini?

Da, zelo verjetno je. Ko si stran od doma in obkrožen s tujci, ki ne poznajo tvoje domovine oziroma imajo o njej zaradi ignorance slabšalen odnos, se naravno začneš spraševati, kaj je tisto, kar je tvoje, res slovensko. Od kod smo, kdo smo, kakšni smo v primerjavi s tujci? Je pa res tudi dejstvo, da so me od vedno zelo zanimale te vede: mitologija, etnologija, antropologija, arheologija in narava.

Pri LesniVesni vam pomaga tudi partner Ignacio, kakšno vlogo ima on pri nastajanju izdelkov?

On je moški (smeh), kar je pri obdelavi lesa velik plus. Konceptualno in idejno so izdelki pretežno moje delo. Izvedba pa je druga stvar, tu pogosto prevzame večji delež. Za nadzor nad določenim orodjem je le potrebna določena fizična moč. Potem pride na vrsto priprava embalaže – kartonski ovoj in šivanje vrečke iz filca ter grafično oblikovanje – to pa je spet moje delo. Nepogrešljiv je tudi kot zunanji ocenjevalec in 'izboljševalec'. Včasih se zapletam v nepomembne podrobnosti, takrat pomaga, da vidim bistvo. Včasih pa sem malce lena, on pa ni zadovoljen z rezultatom in izboljša rešitev.

Za delo z lesom ste si morali urediti prostor za ustvarjanje – kje in kako?

Sčasoma sva si na podstrehi adaptirala svetel delovni prostor za projektiranje (arhitekture) in čisti del procesa LesneVesne – oljenje, sušenje, zavijanje ... V kleti pa delavnico s čedalje več orodja za obdelavo in brušenje.

Razmišljata morda, da bi v izdelke LesneVesne vnesla tudi kaj španskega, glede na to, da je Ignacio španskega rodu?

Za zdaj v tej smeri še nisem delovala. Raziskujem korenine kulture, ki nepreklicno izginjajo iz našega vsakdana, a to je precej osebno, intimno iskanje. In kljub vsem letom v Španiji je ta nežnejša plat vseeno ostala le slovenska.

Je pa nujno poudariti, da je osnova, ko stvari abstrahiraš, kar je pri takih izdelkih nujno, na koncu koncev pri vseh, sploh evropskih kulturah, podobna. Morda se rastlinski in geometrični ornamenti ne pojavljajo v Španiji na jajcih, so pa vtkani v lokalno nošo. So drugačni, a vrednote so enake.

So vaši izdelki izdelani izključno iz slovenskega lesa ali posegate tudi po kakšnem drugem lesu iz tujine?

Tropski les me ne zanima, ker se mi zdi, da bi zgodba s tem izgubila smisel. Zanima me lokalno, kar je tukaj, v našem gozdu. Tako da je les vedno kupljen v neposredni bližini.

Imate svojo spletno trgovino. Ali so vaši izdelki na voljo na otip tudi v kakšni prodajni galeriji?

Posamezni fragmenti so v različnih trgovinah, kar z nekaj galerijami se tudi trenutno dogovarjam za prodajo. Del ponudbe je na voljo v Iki, v Rogaški Slatini, Kranjski Gori, drobne stvari v kranjskem TIC-u in Brežicah; zelo kmalu pa verjetno še v vsaj dveh drugih.

Ali prodajate izdelke tudi kje v tujini?

Za zdaj le prek spletne platforme Dawanda. Ves čas slišim spodbude, da ja v tujini ogromen trg za moje izdelke. Verjetno bom v prihodnosti poskusila s kakšnim sejmom. Drži pa dejstvo, da trženje, pa čeprav svojih lastnih stvari, ni moja prioriteta, ali če hočete, vrednota. Obožujem oblikovanje in raziskovanje, ustvarjanje novega. Trženje pa pač pride po sili razmer.

Pa je za vaše izdelke več zanimanja v Sloveniji ali tujini?

V tujini je za spoznanje lažje prodati, saj je kupna moč večja. Ko vidijo kakovosten izdelek, ki ima svojo zgodbo, embalažo in smisel, to cenijo. Seveda tudi v Sloveniji to cenijo, a je naš standard kljub vsemu nižji, mi pa na drugi strani pomaga prepoznavnost znamke v Sloveniji. Ko ljudje vidijo stvari, zaupajo, da jim lahko naredim tudi nekaj po meri, da bo na nivoju.

Za prepoznavnost blagovne znamke skrbite tudi z udeležbo na natečajih, prejemate nagrade za svoje delo. Kakšna priznanja vam pomenijo največ – takšna, ki vam jih namenijo uporabniki izdelkov, ali nagrade na natečajih?

Težko se odločim za nekaj, seveda oboje. Če dobim nagrado od stroke, to vsekakor pomeni, da je prepoznana oblikovalska kakovost ali potencial. To mi pomeni veliko, to pomeni, da sem na pravi poti, četudi tržno stvar še ni uspešna. Pri dobrem odzivu uporabnikov pa mi verjetno največ pomeni dober odziv otrok. Ko nekaj oblikujem, si želim, da bi jim bila stvar zanimiva, a kljub vsemu o tem nikoli ne morem biti prepričana. Saj sama pač nisem več otrok. Otrokom tudi ne moreš razložiti – glej, tako se igraj, to je super. Ne, oni stvar zagrabijo ali pač ne.

Ali imate zaradi prepoznavnosti z LesnoVesno kot arhitektka kaj več ponudb za kakšne druge projekte, sodelovanja?

Da, v zadnjem času so se začele dogajati take stvari, prihaja do sinergij; kar me izredno veseli. Pri vsem, kar delam, izhajam iz sebe, delam tisto, v kar verjamem, kar nam je vrednota. In naj bo to igrača ali enostanovanjska hiša. In očitno to ljudje na neki način začutijo. Moj um je nemiren, kar je včasih malo naporno, a obenem zato tudi neizmerno uživam v vedno novih izzivih in nalogah.

Sicer vedno izhajam iz enakih principov – toplina, naravi prijazno, iskanje bistva, pa tudi funkcionalnost in logika. V resnici je oblikovanje igrače po miselnem procesu na las podobno projektiranju hiše. Rada sem arhitektka, a uživam v oblikovanju drobnih, človeku prijaznih stvari.

Evin sin uri fino motoriko na prototipih igrač

Decembra je Eva osvojila 1. mesto na natečaju Design Reformator za nove, tržno zanimive izdelke za mlade oblikovalce

"Za potrebe razstave v Cankarjevem domu sem izdelala prototipa. Ko sem ga prinesla od mizarja, ga je na vsak način želela zapleniti moja nečakinja; pozneje na razstavi pa so se otroci ves čas igrali z njimi – ob vsakem obisku razstave so bile figure na drug način zameštrane. To pomeni, da je princip pravi, da otroci razumejo brez razlage in jih to pritegne.

Največje presenečenje pa je bil moj sin, ki ni star še niti leto in pol. Zdel se mi je premajhen, da bi ga to zanimalo, a odkar imam igrače doma, prav vsako jutro uri svojo fino motoriko na omenjenih prototipih. Zame je to prelepo."

Pripravila: Liza Metkovič