Je moda lahko prijazna do vseh vpletenih? (piše Petra W.)

Kolumna

24. 9. 2020, 09:37 | Moda in dizajn | Piše: Petra Windschnurer

                            Je moda lahko prijazna do vseh vpletenih? (piše Petra W.) (foto: profimedia) profimedia

Veliko razprav je bilo zapisanih na temo, kdaj moda postane prijazna planetu, živalim, kupcu, zaposlenim in kdaj ne.

Pogovarjali smo se o tem, ali so trajnostni pristopi megalomanskih oblačilnih konglomeratov nekaj, kar velja za dober zelen pristop ali zgolj napor, da se okoli posameznih blagovnih znamk oblikuje ‘zeleno’ vzdušje, kljub temu, da je njihovo obnašanje na vseh ostalih področjih nevzdržno. Razpravljali smo tudi o tem, ali so bolj zelene in okolju prijazne mešanice ekoloških naravnih materialov ali  mono trajnostni materiali, ki jih je mogoče znova uporabiti za izdelavo oblačil.

Sama pa sem prišla tudi do zaključka, da je moda zelo, zelo težko zelena, vse dokler se kolesje, ki spodbuja nakupovanje novih oblačil, vrti v enakem tempu, kot smo ga vajeni.

In verjemite mi, to se ne bo ustavilo, vse dokler bomo ljudje oblačila dojemali kot statusni simbol, kot sredstvo, s katerim javnosti sporočamo, v kaj in v koga verjamemo, vse dokler z njimi ‘krasimo’ naše telo in vse dokler bodo oblikovalci (tudi tisti, ki imajo pred svojim nazivom priponko ekološko) na leto vsaj dvakrat na tržišče pošiljali nove kreacije, barve in materiale.

Sem mnenja, da moda ne more biti zelena, kot bi si to želeli tisti najbolj zagreti zagovorniki zdravega življenja v zdravem okolju. Takoj ko pa na modo nehamo gledati z zgoraj omenjenih stališč, ne moremo več govoriti o modi. Pozabimo lahko tudi na besedi stil in trend. Oblačilo kar naenkrat postane primarna dobrina, ki poleg tega, da nas zakrije in varuje pred zunajimi dejavniki okolja, nima več nobene druge funkcije.

Modna industrija (sem štejem tudi  medije, vplivneže in družabna omrežja), kot jo poznamo že desetletja, temelji na kulturi potrošništva, ki nas v imenu nešteto estetskih zgodb  nagovarja zgolj k enemu samemu činu, k nakupu. In ta nakup doprinese v blagajno vseh vpletenih (če izvzamemo pri tem okolje). In če se le peščica njih namesto v svilenih rjuhah valja v denarju, večina komaj zasluži za dnevni obrok. Računica je sila preprosta: Če dotične majice ne bomo kupili, bo miza ostala prazna. Več majic bo prodanih, večji kos kruha si bo lahko za večerjo odrezala izmozgana šivilja iz Bangladeša.

Se še spomnite, kaj se je zgodilo s proizvajalci bombaža, tkalnicami in šiviljami, ko je v začetku letošnjega leta svet obstal. Ko smo prenehali s kupovanjem oblačil, so se ustavila tudi njihova življenja.

Sodobna moda kupce nenehno spodbuja k nakupu. Zelenemu, malo manj zelenemu ali tistemu, o katerem danes raje molčimo, impulznemu. Če je slednji še do nedavnega veljal za dobro psihoterapijo, je danes ob vedno bolj religioznem zelenem pogledu na svet nekaj sramotnega, nizkotnega. Že imate novo obleko iz ekološko pridelanega bombaža? Kaj pa krilo oblikovalke, ki je za njegovo izdelavo uporabila poliester, narejen iz v oceane odvrženih plastenk?  Ne smete pozabiti niti na majico, ki nosi res svež napis, da rešujemo planet Zemljo, in pa seveda na par sandalov, ki so bili izdelani v okviru pravične trgovine. In da ne bo pomote, vse to bomo morali ponoviti takoj, ko se bodo zamenjali letni časi.

Moda je nečimerna, tudi tista ‘zelena’.

Ste mogoče kdaj slišale za oblikovalca, ki bi mu planet Zemlja pomenil toliko, da bi pozval vse svoje kupce, da je od danes naprej povsem dovolj in še kako zeleno, če kupijo zgolj eno samo majico in dokler ta ne razpade, jim v njegovo prodajalno oblačil ni potrebno več vstopiti. Sam bo od sedaj naprejt meditiral, saj oblikovanje pomladno poletnih kolekcij za naslednjih nekaj let nima smisla. Njegova oblačila so namreč kavlitetna in ob pravi negi lahko zdržijo tudi deset let in več.

In če bi ob tem po najbolj zelenem scenariju za izdelavo oblačil od jutri dalje začeli uporabljati res  samo zgolj reciklirane materiale in tiste naravne, pridobljene po najvišjih ekoloških standardih,  bi ob trenutnem pogledu človeštva na oblačila, težko spremenili količino zavrženih oblačil. Smetišča bi bila enako prenapolnjena z zgolj enkrat oblečenimi majicami, hlačami in čevlji. Res da bi bil ob tem bolj poln tisti del, ki dovoljuje odlaganje razgradljivih snovi, a tudi te ne razpadejo z danes na jutri. Prav tako bi Planetu odškrnili enako količino vode (za izdelavo ene same majice naj bi se uporabilo približno 2649 litrov vode).

Če bi želeli Planetu res dobro, bi morali modi odvzeti vse njene čare in pravice, ter nakup oblačil omejiti zgolj na nekaj najbolj nujnih kosov. Pa smo res pripravljeni na to? Modna gotovo ni!

Raziskovanja so pokazala, da bi se onesnaževanje z oblačili zmanjšalo za vsaj 24 odstotkov, če bi posameznemu kosu podaljšali življenjsko dobo za dve leti. Hitri modi, ki se zadnja leta s številnimi trajnostnimi kolekcijami trudi, da bi vstopila na vedno bolj popularen ekološko obarvan vlak, se napoveduje, da bo povsem onemogla čez približno deset let.

Predvsem mladi naj bi bili vedno bolj nagnjeni k temu, da naj bi oblačila kupovali v vintidž trgovinah ali prodajalnah iz druge roke. Prvič ta oblačila naj bi bila narejena bolj kvalitetno, drugič ta oblačila naj bi bila ta hip bolj moderna in tretjič v tovrstnih trgovinah je moč kupiti oblačila in modne dodatke prestižnih blagovnih znamk po bolj ugodnih cenah. Pa smo spet na začetku, še posebaj če gledamo na vintidž modo s stališča zadnjih dveh postavk. Oblačila še vedno kupujemo zgolj zato, ker so ta trendovska in igrajo v naših oblačilnih kombinacijah statusni simbol. Čez leto dni bo večji del ljudi ta oblačila bodisi odložili v kot omare ali na smetišče, saj bo moda skupaj z mediji in vplivneži z novo sezono tako kot do sedaj, zažvižgala novo modno himno.

Sama menim, da je moda lahko samo bolj prijazna živalim, bolj prijazna planetu, bolj prijazna potrošnikom in bolj prijazna delavcem. Največkrat vsakemu segmentu posebej, zelo težko vsem skupaj hkrati.

Težko si namreč predstavljam, kakšne bodo ekonomske in socialne posledice tistih najbolj ranljivih skupin v tej panogi, če se modna industrija ob prepostavki, da ljudje enostavno zmanjšamo nakupe oblačila, ustavi ali zmanjša? Želja, da bi se masovna proizvodnja znova vrnila na domača tla je utopija, medtem ko bo butična lokalna proizvodnja oblačil in modnih dodatkov iz ekoloških materialov  načeloma vedno dražja in posledično potrošnikom ne tako prijazna. A nekdo mora postaviti kruh in pršut tudi na mizo slovenskih šivilij, kajne?

In čeprav bi zgodba po tej plati morala piti vodo, bom težko prepričala povprečnega kupca, da je bolje vložiti nekaj denarja v dober, kvaliteten kos, ki stane enako kot 50 majic, ki bi jih lahko za isti denar kupil v eni od nizkocenovnih trgovin. Ta bo še vedno raje pristal na kupčijo v kateri bo za isti denar kupil pet slabših zelenih majic in dvoje hlač, medtem ko bo preostanek denarja porabil za potovanje ali dobro večerjo.

In če zaključim vse dokler bodo o zeleni modi razpravljali vplivneži in  modni strokovnjaki, ki vas istočasno prepričujejo/prepričujemo o nakupu bodisi nove vintidž jakne ali tiste trajnostne iz H&M, se mi zdi njihovo/naše razpravljanje zgolj modna muha, ekomanipulacija, s katero željio/želimo ustvariti percepcijo o lastni ekološki odgovornosti.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka