Martina Obid Mlakar: "Ko spremljam mlade, se sprašujem, kako mlad človek sploh lahko začne"

Oblikovanje nakita

30. 1. 2020, 11:19 | Moda in dizajn | Piše: Petra Arula

                            Martina Obid Mlakar: "Ko spremljam mlade, se sprašujem, kako mlad človek sploh lahko začne" (foto: Maja Marko in Tone Mlakar) Maja Marko in Tone Mlakar

Ko stopim v majhen studio akademske umetnice, restavratorke Martine Obid Mlakar, ki se je izmojstrila v oblikovanju nakita, zlatarstva in srebrokovaštva, se mi nos takoj prilepi na vitrino s čudovitimi kosi nakita, ki me spominjajo na posrebrene utrinke iz narave.

“Nekaj kosov nakita je del kolekcije April, ki ga ustvarjam skupaj z oblikovalko Natašo Grandovec. Rada sodelujem z drugimi umet­niki,” mi pojasni Martina, moje oči pa že raziskujejo globine prostora, po katerem odletim na umetelnih peresih, iz katerih so izdelani luč, uhani, verižice, prstani, kazalka za knjige …

Peresa zlatih in srebrnih odtenkov, pa tudi prečudovitih prelivajočih se modrin, mi šepetajo o svobodi, lepoti, lahkotnosti, čeprav so izdelana iz kovine. Od kod ta močna modrina?

“Modro in zlato rjave barve podari titan, ki ga je sicer težko oblikovati, a se pod vročino prebarva v čudovite odtenke,” se nasmehne Martina, ki mi pozneje pokaže, kako se surova, dolgočasna kovina pod njenimi rokami spreminja v zelo oseben, individualen nakit. Kot da mu ne bi vlila le oblike in barve, temveč tudi dušo.

“Ves čas iščem lepoto, skozi ustvarjanje pa me pelje še ideja, pravi ustvarjalka, medtem ko mi kaže svoje skice.”

Ideja za nakit, ki ga bo nekdo potem nosil, ali le ideja, ki vas popelje v ustvarjanje?

Vsak nakit je nosljiv, mogoče za vsakdan ne vsak kos, a to je predvsem odvisno od človeka, ki ga uporablja. Sodobna ženska je zelo svobodna. Ona lahko nosi karkoli, odvisno je le od tega, kakšen odnos ima do nakita, ali jo ta sploh zanima. In če jo, lahko izbira, med čimer koli si želi.

Gledam čudovito, zelo posebno tiaro iz srebra in evkaliptusovih cvetov, za katero je Martina Obid Mlakar na mednarodnem tekmovanju sodobnega nakita Gioielli in Fermento (Fermentirani dragulji) v Italiji dobila nagrado strokovne žirije.

Tudi to tiaro? Na čisto navaden dan?

Kadarkoli, če se s tem počuti udobno. Seveda so tudi praznični dnevi. A mislim, da v vsakem dnevu lahko najdemo ogromno razlogov, da jih podčrtamo tudi z bolj posebnim nakitom. Zakaj ne?

Vi ves čas nosite svoj nakit. Tudi Plečnikovo opeko (op. a.: Martina Obid Mlakar je na Plečnikovo leto izdelala uhane in broške, za katere jo je navdihnilo pročelje zgradbe NUK.) Iz česa je narejena?

Ta nakit je narejen prav iz opeke, nadgradila pa sem ga z grafiti iz kovine. Največkrat nosim broško z napisom 'Yes', s čimer pokažem svoj optimizem, po drugi strani pa pokažem tudi, ker je broška zid, mejo, ki lahko je ali pa je tudi ni. Ko nosim svoj nakit, tudi raziskujem, kako se nosi, kako se odziva.

Pa vendar niste videti ekstravagantni, ne nosite velikih kosov niti veliki niso …

Ob običajnih dneh ne nosim veliko nakita. Uhane in prstan imam vedno, drugega nakita pa imam največ v glavi. Ves čas, morda ga prav zaradi ravnovesja na sebi ne nosim preveč. (smeh)

Danes nosite angelska krila. Kaj sporočate z njimi?

Imam jih zelo rada, zato jih pogosto nosim. Pravzaprav niso angelska, ampak Asteriksova krila. Da mi dajejo posebno moč. In čarobnost.

Ju potrebujete za ustvarjanje?

“To je moj optimizem. In humor,” pravi s svojim nežnim, ženstvenim, zvončkljajočim glasom, ki me spominja na nizanje biserov.

Njen humor je poseben, presenetljiv, včasih zbadljiv, kot kolekcija nakita Živalska farma, ki je nastala po istoimenski knjigi Georgea Orwella. Miniaturne srebrne živalske glave se postavljajo na ogled na pisanih stebričkih, ki spominjajo na prefinjene škatlice za bombone Pezz.

“Prav imate,” mi na vprašanje odgovori oblikovalka, ki je na 'stebričke' vkovala tudi modrosti protagonistov Živalske farme. Kolekcija teh posebnih malih brošk je nastala na povabilo Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.

Raziskovala sem antični čas in rimske falere in presunilo me je, komu dajemo vrednost, koga postavljamo na piedestal in da se to v 2000 letih ni prav nič spremenilo. Ta kolekcija je precej družbenokritična, a vseeno mi je veliko do tega, da je moj nakit lep, duhovit in da da dovolj prostora za videnje tistemu, ki ga izbere.

Prav Živalska farma vam je prinesla priznanje Društva oblikovalcev Slovenije, ki vam, kljub laskavim nagradam iz tujine, pomeni največ. Zakaj?

Resnično me je razveselilo priznanje, ki so mi ga podelili za kolekcijo Živalska farma. Priznanje kolegov mi ogromno pomeni; je spoznanje, da so tudi oni prepoznali moj doprinos.

Vendar vaš poklic ni le oblikovanje nakita.

Res je, že od študentskih let sodelujem v najrazličnejših projektih, povezanih z nakitom – od izobraževanja do raziskovanja, oblikovanja in priprave razstav. Prav teh se je nabralo že veliko, zadnja večja je bila razstava za kolega Žarka Ognjenoviča v Prirodoslovnem muzeju.

Zelo veliko delo, ki sem mu posvetila pol leta, je bilo v povezavi z Muzejem za arhitekturo. Pred dvema letoma sem bila izbrana za bienale oblikovanja. Ukvarjali smo se s kočevsko pokrajino, ki mi je zaradi narave in zgodovine kot izziv res zlezla pod kožo. Čeprav mi je bil gozd vedno blizu, mi je dal ta veliki kočevski gozd povsem drugo časovno dimenzijo.

Po divjem gozdu ste se posvetili beli krizantemi …

To je bil projekt na Cankarjevo leto, ki je bil vezan na esej Bela krizantema, ki se še vedno zelo aktualno ukvarja s položajem umetnika in umetnosti.

Kako se počutite vi kot umetnica?

Ker se imam možnost vsakodnevno soočati sama s sabo, s svojim odnosom do živ­ljenja in do družbe, se včasih počutim kar privilegirana. Imam srečo, da mi tudi materialne stvari gladko tečejo, a ko spremljam mlade, ki jih tudi učim, se sprašujem, kako mlad človek sploh lahko začne.

Kako pa ste vi začeli?

Končala sem študij na akademiji za likovno umetnost, smer restavratorstvo; zelo dejavna sem bila že ves čas študija, kar je pozneje pripomoglo tudi k temu, da sem nato brez težav pridobila status umetnice.

Martina, vi kujete nakit. Niste ravno videti kot kovačica, precej nežni delujete in iz vas seva milina.

No, nekaj moči že potrebujem, a če pravilno uporabljaš orodje, gre veliko laže. (smeh)

Petra Arula
Novinarka in blogerka