Na obisku pri družini Maje Štamol Droljc

29. 5. 2017, 10:01 | Moda in dizajn | Vir: Liza

                            Na obisku pri družini Maje Štamol Droljc (foto: Gora) Gora

Da je modni oblikovalki Maji Štamol Droljc zdaj res lepo, ker imam svoj dom,moža, otroke in povrhu še psa, je morala na marsikatero pot.

Že to, da je postala modna oblikovalka, je od nje terjalo kar nekaj truda. Poročila se je, ko je bila že zrela in zadovoljna ženska, s posvojitvijo Žani in Dilsi iz Gvineje Bissau pa je svojo družino razširila in pridobila nove sorodnike. Zaradi tega sta se z možem odločila, da jim pomagata, kar pa ne pomeni, da ne pomagata tudi komu tukaj.

Kaj vam pomeni družina?

Maja Štamol Droljc: Glede na to, da sem odraščala na kmetiji, imam zelo pristno podobo o družini. Mami je sicer bila ves čas doma, oče pa je hodil še v službo, ampak zaradi tega, ker je bila doma, smo vsak dan doma imeli skuhano kosilo, bilo je toplo. S tistim dnem, ko je umrla, ni bilo več doma, ker ni bilo skuhano in tudi toplo ne. Poleg tega sem še po horoskopu rak, kar pomeni, da sem družinski človek. Zelo sem vesela, da sem si ustvarila svojo družino, ne glede na to, da v poznejših letih.

Ste se poročili malo kasneje?

Maja Štamol Droljc: Moža sem spoznala pri 35 letih, se pravi v zrelih letih. Seveda takrat veš, kaj hočeš. Želiš si, veš pa tudi, da ne pod vsako ceno. Raje ne bi imela moža, če ne bi bil v redu mož. Zato mi je zdaj res lepo, ker imam svoj dom, moža, otroke, zdaj pa še psa.

Je na poti do današnjega zadovoljstva šlo vse gladko?

Maja Štamol Droljc: Odločilno je bilo, ko sem spoznala moža, nisem pa bila ravno obsedena s tem, da bi morala imeti otroke. Zdelo se mi je, da sem že toliko stara, pa tudi mož ima iz prvega zakona otroke in ni nujno, da jih imam še jaz. Že od samega začetka je bilo rečeno, da se ne bova poročila in ne bova imela otrok, da se imava skupaj lepo, nama je dobro in naj samo tako traja. Ampak ko z nekom skupaj živiš, se tudi bolje spoznaš, razvijaš in je pravzaprav bil bolj mož iniciator tega, da začutim, kaj je materinstvo.

Ste se tega ustrašili?

Maja Štamol Droljc: Nisem, se mi je pa zdelo, da bi mogoče res lahko imela otroke. Predvsem je šlo tudi za to, da sem z moževimi otroki iz prvega zakona imela lep odnos, zavedala pa sem se, da nisem njihova mama. Navsezadnje je na stara leta lepo ob sebi imeti nekoga svojega. Odločila sva se, da bi imela otroke, pa nama niso uspeli.

Zdravniki so rekli, da sva oba zdrava, naj vztrajava. Meni se je zdelo popolnoma naravno, da če ni uspelo, pač ni uspelo, nisem pa hotela umetne oploditve. Prepogosto sem, tudi pri svojem delu, srečevala mlade punce, ki so si želele otroka in ga niso mogle imeti, na koncu pa so bile živčne razvaline od umetnih oploditev.

Spraševala sem se, kako bodo imele otroke, če so same popolnoma znervirane. Zdelo se mi je, da imam tudi sebe zelo rada, kar je pogoj, da imaš rad druge. Bilo pa mi je jasno, da bova tudi, če ne bova imela otrok, dobro funkcionirala. Pogoj za srečo ni bil, da imam otroke, seveda pa je zdaj, ko imava otroke, sreča popolna. Srečna sva bila tudi prej.

Kako to, da ste se odločili za posvojitev?

Maja Štamol Droljc: Pravzaprav je bilo tako, da sem po štirih letih zanosila po naravni poti, ampak sem takoj imela spontani splav. In tistih nekaj dni veselja oziroma pričakovanja obeh je dalo piko na i, da bi mogoče vseeno imela otroka in greva v posvojitev. Šla sva v postopek, najprej na Center za socialno delo, ki je tudi osnova. Tam moraš dobiti mnenje o primernosti za posvojitelja po pogovoru, testiranjih, obisku na domu, mnenju socialnega delavca in psihologa, psiholoških testih, zdravniških potrdilih ... Na osnovi vsega tega ti izdajo mnenje, da si ali nisi primeren za posvojitelja. Od tod naprej pa si pravzaprav sam. Lahko se vpišeš na listo posvojiteljev v Sloveniji, kar je zelo dolga pot, če sploh kdaj pride do posvojitve.

Kako to mislite?

Maja Štamol Droljc: Po statistiki je v Sloveniji še vedno veliko posvojitev, ne vem pa, kje se zgodijo. Zelo malo ljudi poznam, ki so otroka posvojili v Sloveniji. Raziskovala sva, kje bi lahko posvojila otroka, ker je bilo logično, damorava nekam v tujino, saj ima Slovenija sporazum le z Makedonijo.

Tam pa je bilo zelo veliko podkupovanja in sva se ustavila že pri govoricah. Za Rusijo nisva izpolnjevala njihovih pogojev, ker ima vsaka država svoj zakon o posvojitvah, ki ga moraš izpolnjevati. Po spletu okoliščin sva prišla do Gvineje Bissau.

V Žalcu imamo častnega konzula Gvineje Bissau, česar do takrat nismo vedeli. Pravzaprav je bil popolnoma prijateljski obisk in smo se slučajno pogovarjali o posvojitvah, nakar je konzulova žena povedala, da bi mogoče lahko kaj pomagal. Na koncu koncev ima tudi Cetis podjetje v Gvineji Bissau in se je potem ta krog nekako razširil. Ugotovila sem, da poznam gospoda iz Gvineje Bissau, ki je v Ljubljani študiral in tu ostal. On je bil tista ključna oseba.

Kako vam je pomagal?

Maja Štamol Droljc: Njegova sestra živi v Gvineji Bissau, kjer je zelo spoštovana gospa, sicer anesteziologinja, kakor tudi njen mož, ki je zdravnik. Glede na to, da dela v pediatrični kliniki in mož v drugi kliniki, se dostikrat soočata s smrtjo mamic, in ker je tudi zelo verna, se na njo dostikrat obrnejo tudi župniki, h katerim se ljudje zatečejo po pomoč.

Prosijo jo, ali bi vzela tega otroka in drugega. V svoji hiši ima približno 20 otrok. Je tako, kot bi jih imela v reji, ker imajo vsi ti otroci svoje priimke. Skrbi, da hodijo v šolo, pravzaprav za vse. Ona je prispevala, da je prišlo do prvih posvojitev. Res pa je, da je narava v Gvineji Bissau zelo prijazna, vsaj v večini primerov otroci niso lačni, ker je hrane dovolj.

Je pa to ena najbolj revnih držav na svetu. Več kot 60 odstotkov ljudi je nepismenih in iz tega razloga nimajo niti služb. Še vedno v zelo veliko primerih uporabljajo blagovno menjavo. Do nedavnega skoraj v vsej državi ni bilo sploh električne napeljave. Zdaj je že na določenih mestih, v glavnem mestu, ampak v vaseh je življenje 100 let za našim.

Ste po hčerko šli v Gvinejo Bissau?

Maja Štamol Droljc: Odkar smo posvojili prvo hčerko Žani, se mi zdi, da je v Sloveniji od tam posvojenih 26 otrok. Ampak vse te posvojitve so potekale direktno, vmes ni bilo nobenih posrednikov, nobene organizacije. Otroci so posvojeni direktno od staršev, ki so v zelo veliko primerih sorodniki te anesteziologinje ali njenega moža, ki je zdravnik. V bistvu vse delajo zato, da pomagajo tem otrokom, da gredo v boljše življenje, ne pa, da bi s tem služili.

To pomeni, da ne gre za nikakršne kupčije?

Maja Štamol Droljc: Daleč od tega. Tudi zdaj, ko se ljudje obračajo name, ker ne vedo, kako bi lahko sploh posvojili otroka, gre v tem primeru za osebni kontakt. Gre za to, da se otrok rodi mamici, ki ne more zanj skrbeti, in da ti ljudje nesebično pomagajo, ker se zavedajo, kaj pomeni, če lahko otrok dobi izobrazbo, lahko živi v Evropi ...

Žanina mamica je stara 28 let, ni videla ničesar drugega kot vasico, v kateri živi, in glavno mesto, ampak ve, ko vidi te ljudi, ki so študirali v nekdanji Jugoslaviji, da so nekaj več, so na nekih položajih, so nekaj dosegli in da je to pomembno. Dejansko želijo otrokom omogočiti boljše življenje. In Žanina mamica, ko sem dve leti po posvojitvi prišla nazaj in jo vprašala, ali ji je žal, da je oddala Žani, če jo pogreša, je rekla, da je vesela in ponosna, da je v Evropi.

Koliko sta bili stari Žani in Dilsi, ko sta ju posvojili?

Maja Štamol Droljc: Žani je bila stara pol leta, ko smo jo posvojili, Dilsi pa dve leti in pol in je že govorila svoj jezik ter imela svoje navade. V karakterju se ji vidi, da je odraščala tam in se je morala zase boriti. Tudi tukaj je izjemno ljubezniva, nežna, ampak zelo vztrajna, zlepa ne popusti.

Žani pa ogromno govori, je 'glumica', je tudi takšna, da se, če se le da, diplomatsko izogne kakšnim opravilom. Punci sta povsem različni, ampak se izjemno lepo razumeta, zelo se imata radi. Naredila sva jima ločeni postelji, vse pravljično, pa nikoli nista spali ločeno. Stalno sta lezli druga k drugi in na koncu sta jima bili postelji preozki. Zdaj spita na zakonski postelji v sobi za goste, in to objeti.

Kako si to razlagate?

Maja Štamol Droljc: Ne vem, hvala bogu, da je tako, ker je Žani bila carica. Ko je prišla sem, je bila edina, povsod oboževana, kamorkoli smo prišli, so jo snemali, fotografirali in jo je to mogoče v prvem trenutku zaznamovalo. Dilsi pa je prišla v njen soj žarometov.

Žani se je blazno veselila, da bo dobila sestrico, ampak je mislila, da bo dobila dojenčka, ta dojenček pa je bil star dve leti in pol in jo je že prvi dan mahnil. Tudi mene je, ko sem v službi naročila hrano in ji dala krožnik, da bova skupaj jedli. Ko sem stegnila roko, me je udarila po njej in krožnik potegnila k sebi. Tiste perutničke je poglodala in polizala do kosti. Znala jih je pojesti, ne da bi se ji zaletelo.

Kako ste uredili posvojitev v Sloveniji?

Maja Štamol Droljc: Najprej sva morala izpolnjevati zakon v Gvineji Bissau, potem je odvetnik pripravil papirje za obravnavo in zelo resno zaslišanje na sodišču. Bila sem zaslišana ločeno: zakaj, kako, od kod sva zvedela za otroka ... potem je bil zaslišan še Stane, nato mamica in gospa, pri kateri je Žani živela.

Tudi ko sva posvajala Dilsi, je sodnica mamici rekla, ali se zaveda, da otroka daje belemu paru, je morda nikoli več ne bo videla, ji lahko spremenimo ime, jo zdaj vidi zadnjič v življenju, če je res prepričana, da to hoče in ali smo ji za to dali denar? Tudi oni se želijo prepričati, da ni neke igre. Prav je, da je postopek takšen, saj če imaš čisto vest, ni problema. V kasnejših postopkih so ta postopek še bolj razvili, zraven pride še tožilec, da prej vse zasliši in poda svoje mnenje.

Po sodbi, da sva starša, je sodba morala postati pravnomočna in sva medtem šla v Slovenijo na Ministrstvo za zunanje zadeve, da se pozanimava, kako urediti papirje. Na osnovi pravnomočne sodbe sva dobila potni list za enkratno uporabo.

V Sloveniji sva sodbo dala na naše sodišče, da jo potrdijo. Še prej jo je bilo treba odnesti njihovemu konzulu, da jo overi, kakor tudi na Ministrstvo za zunanje zadeve, da ga poštemplja, in šele potem je šla na sodišče, kjer je odločba bila uradno priznana, seveda je ta bila tudi uradno prevedena v slovenščino. Ko imaš to, dobi otrok osebno izkaznico oziroma potni list.

Stane Droljc: Prva stvar, ki smo jo dobili, je bila davčna številka.

Kako ste počutili, ko ste vzeli punčki v naročje?

Maja Štamol Droljc: Jokala sem kot dež ob vsakem srečanju, ko smo hodili na obisk, jokala sem na sodišču, ko sva odhajala brez nje domov, sem jokala. Skratka, ko zdaj pridem tja, rečejo: "Ti Slovenci samo jočejo."

In če slučajno še kakšna mamica, ki tam posvoji otroka, joče, ji rečejo: "Ti si ista Maja." Tega se ne da opisati. Dobiš otroka, ni nobene devetmesečne priprave. Postopek te že malo pripravlja, ampak to je drugačen občutek.

Ko je Stane šel po Žani, jo je mamica podojila na letališču in mu jo dala. Tudi Stane je jokal. Začutila sem blazno odgovornost do mamice, da moramo res lepo skrbeti zanjo, da imam v bistvu odgovornost do nje, da jo bomo lepo vzgojili, pazili nanjo, ji bomo res nudili, kar ji lahko nudimo.

Nista se ustavila pri posvojitvah, želela sta deželi, ki vama je dala otroka, nekako povrniti. Zakaj?

Maja Štamol Droljc: Tam sva našla popoln kos družine. Že tam je začela zoreti ideja, da bomo še prihajali tja, tudi mamici smo obljubili, da se bomo vračali. Ravno zaradi tega, ker imava tam svojo družino, se nama je zdelo, da bi jim lahko pomagala. Ne bi jih spreminjala, ker jih ne smeš spreminjati.

Ne morem reči, da so nesrečni, manj so obremenjeni z materialnimi stvarmi kot mi, ampak zdelo se mi je pošteno, da se ljudje vsaj naučijo brati in pisati. Ko sva se poslavljala od mamice, sva ji rekla, da ji bova pomagala tudi finančno, ampak mora v šolo, da se nauči brati in pisati, da bo lahko komunicirala s hčerko, kakor tudi bratec. Obljubila je, da bo lahko šel v šolo in mogoče mu kdaj pozneje lahko tukaj ponudimo dom, da bo študiral ali karkoli, ker je njen pravi bratec.

Sta se odločila, da bosta prispevala denar za šolo?

Maja Štamol Droljc: Bilo je tako, da sva imela prvo zabavo dobrodošlice v hiši, na katero je prišlo 80 ljudi. Rekla sva, da ne potrebujemo nobenih daril, če pa želijo, lahko prispevajo denar, ki bo šel v Gvinejo Bissau.

Zbrali smo 1000 evrov. Stane je mesec dni pozneje šel v Gvinejo in odnesel denar v šolo, ki je v Žanini rojstni vasi. S tistim denarjem so naredili vodnjak. Brat gospe, ki ima v reji te otroke, živi v Ljubljani. Z bratrancem, ki je študiral v Italiji, in njegovo ženo Italijanko so bili na obisku pri nas. Razlagali so nam, da imajo organizacijo, ki pomaga šoli, bolnišnici, imenuje pa se Toka Toka Afrika. Rekli smo, da bi bilo super, da tudi mi naredimo nekaj takšnega.

Z najinimi desetimi prijatelji smo ustanovili Toka Toka Žani, ustanovo, ki pomaga pri razvoju šolstva v Afriki. Pozneje, ko so se nam pridružili še nekateri starši otrok, ki so jih posvojili v Gvineji Bissau, je to še bolj zaživelo. V preteklih letih smo poslali dva zabojnika pomoči: od oblačil, koles, šolskih potrebščin, klopi do semen, ki nam jih je podarila Semenarna. Tosama pa je poslala ogromno sanitetnega materiala za bolnišnico. Ker je pošiljanje zabojnika zelo velik strošek, smo zdaj začeli razmišljati, da denar odnesemo in stvari kupimo tam.

Mar niste pred kratkim šli v Gvinejo Bissau?

Maja Štamol Droljc: S prijateljico, ki ima tudi posvojeno punčko, sva šli na obisk v bolnišnico, ki smo ji pomagali s Tosaminim materialom, potem sva šli na obisk v šolo in hkrati za zaključek h gospe, ki ima toliko teh otrok. Ena od teh punc se je želela poročiti. Gre za sestri dvojčici in tej, ki se je poročila, je ime Žani, naša Žani pa je ime dobila po njej.

Gospa se je znašla v stiski, ker bi ji morala kupiti obleko, oče, ki je še živ, pa tega ni zmogel. Gospa me je prosila, ali ji naredim poročno obleko in dejansko smo po moje naredili eno naših najlepših oblek ter jo mladenki podarili.

Odločili ste se, da vračate deželi, ki je na drugem kontinentu, številni pa menijo, da je v Sloveniji tudi dovolj ljudi, potrebnih pomoči. Kaj menita o tem?

Maja Štamol Droljc: Ko sva se odločila za posvojitev, sva dejansko reševala svojo željo. Nisva razmišljala o tem, da bova nekoga rešila, mu polepšala življenje in mu omogočila boljše življenje. Želela sva si otroke in sva egoistično reševala svoje želje, ampak potem se je spontano zgodilo, začela sva jim pomagati. V tistem trenutku, ko sva posvojila punci, sva zraven dobila še eno razširjeno družino, ki je niti nismo želeli izbrisati. To je naša kri, so naši sorodniki.

Lahko si človek, ki vidi samo sebe, ali človek, ki pomaga drugim. In če imaš to v sebi, boš pomagal komurkoli. Lahko je človek na drugi strani ograje, lahko mi eden pozvoni, kar mi tudi kdaj, lahko mi ljudje tudi pišejo in me prosijo za pomoč. Dejstvo je, da če tega ne bi imela v sebi, ne bi nobenemu pomagala.

Mi smo se zaradi tega, ker je tam del naše družine in tam čutimo del svojega doma, odločili, da pomagamo tam, kar pa ne pomeni, da ne pomagamo tudi komu tukaj. Je pa res, da je v Sloveniji ogromno enih institucij, ki ti pošiljajo prošnje za pomoč in moraš v enem trenutku reči: "Oprostite, pomagam v Afriki. Ne morem vsem, moja odločitev je, da pomagam tam."

Je res, da greste včasih naproti tudi svojim strankam?

Maja Štamol Droljc: Imam dve zaposleni, živimo od svojega dela, kar je pošteno, ampak kljub temu se zelo velikokrat zgodi, da pridejo v moj atelje ljudje, ki mogoče nimajo možnosti za obleko dati ne vem koliko denarja, potem pa mogoče poskušamo najti kakšno obleko z revije, ki je bila že nošena in jo prodamo po ugodnejši ceni. Seveda delamo zato, da zaslužimo, ampak kljub vsemu smo ljudje.

Stane Droljc: Ko je bila Jugoslavija in smo bili neuvrščeni, je v Ljubljani bil afriški študentski dom. Tem študentom nismo dali denarja, ampak znanje. Ti ljudje so, ko danes prideš k njim, res hvaležni, ker so vsi ti, ki sva jih srečala, na nekem položaju. Čutijo neizmerno hvaležnost do Jugoslavije. To je kot v Svetem pismu, kjer piše, da jim ne daš ribe, temveč jih naučiš ribe loviti.

Bodo ti otroci z izobrazbo dobili boljše življenjsko izhodišče?

Maja Štamol Droljc: V njihovi šoli šolnina stane evro in pol na mesec. Če ga nimaš, ne moreš hoditi v šolo, kar pomeni, da ne boš znal ne brati ne pisati. Če hočeš biti pregledan v bolnišnici, potrebuješ tri evre, ko si starejši od pet let.

Stane Droljc: Ampak v vas pridejo zdravniki samo, da jih precepijo, potem gredo. Smrtonosnost med novorojenčki je 25-odstotkov. Umirajo mamice in otroci.

Kakšno je vaše družinsko življenje?

Stane Droljc: Mavrično. Dobro. Radi delamo, radi imamo otroke, radi smo skupaj, radi smo tudi vsak malo zase, pri čemer se ne oviramo.

Maja Štamol Droljc: Barvito. Res je, da sva prej vse počela skupaj, ker je to bilo možno, zdaj se je to z otroki malo spremenilo, s kužkom pa še dodatno, ampak ne na slabše.

Kaj želite dati puncama na poti v življenje?

Maja Štamol Droljc: Moji starši mi niso mogli dati materialnih sredstev, ker jih niso imeli, ampak dali so mi delovne navade, poštenost in iskrenost do ljudi. To je osnova, ki si jo želim zanje, da dobita delovne navade, da spoštujeta ljudi, sta iskreni, odprti in tudi na koncu koncev si ne želim, da imata doktorske nazive, če takrat ne bosta srečni. Če pa, naj delata tisto, kar ju bo veselilo.

Stane Droljc: Pri prvih otrocih, pred 25 leti smo želeli, da gredo študirat, ampak potem vidiš, da je zadovoljstvo bolj pomembno.

Se zavedata, kaj pomeni biti zadovoljen in uresničen človek?

Maja Štamol Droljc: Sploh jaz, ki sem v osnovi kemik. Starši so me usmerili v kemijo. Po že štirih letih srednje šole sem se zaposlila zato, da sem vrnila štipendije in hkrati šla delat sprejemne na oblikovno.

Mučila sem se veliko let, da sem prišla do tega, kar sem danes. Tudi potem, ko sem se izobraževala ob delu in kupovala stroje, da bom na svojem, je vmes oče umrl, pa mama zbolela. Dogajalo se je vse živo, pa me ni od tega odvrnilo, ker sem enega usodnega dne spoznala Staneta, ki me je podprl.

Skoraj sem že podpisala pogodbo za drugo službo, pa je Stane rekel, naj razmislim, ker imam prvič možnost izbrati tisto, kar želim. Vedela sem, da bom imela položnice plačane in ne bom lačna, ker je potreben čas za nastanek blagovne znamke. Vedno sem morala biti pridna, dobra in vztrajna, ampak sem vseeno potrebovala podporo. Tako to, kar imam, znam ceniti.

Foto: Goran Antley