Več kot samo pandemijski trend: selimo se na podeželje (piše Petra W.)

Kolumna

13. 1. 2021, 12:46 | Moda in dizajn | Piše: Petra Windschnurer

                            Več kot samo pandemijski trend: selimo se na podeželje (piše Petra W.) (foto: profimedia) profimedia

Čeprav se zdi, da je eksodus iz mesta na podeželje zaradi pandemije postal eden od nepričakovanih trendov v letu 2020, pa gre po izkušnjah nepremičninskih agencij pravzaprav za zelo subtilno spremembo, ki se v Evropi kot tudi v ZDA odvija že nekaj let.

Živim v Logatcu, manjšem mestu blizu Ljubljane, ki bi ga težko opredelila za podeželje, če hiša v kateri bivam, ne bi stala prav na robu gozda, medtem ko med bližnje sosede lahko prištejem tudi eno čisto pravo kmetijo. Od središča mesta (beri Miklošičeva ulica 8a) v katerem je svojo mladost pilil in brusil moj oče, jaz pa sem v spremstvu svojih staršev v Argentinski park na gugalnice tekala vse do svojega četrtega leta, sem oddaljena slabo uro vožnje.  Za slovenske razmere ali boljše razmerja bi se torej lahko reklo, da živim na podeželju. Pristavljam, z veseljem. Pa temu ni bilo vedno tako.

Pri svojih šestnajstih letih sem bila prepričana, da mi je usojeno živeti samo v metropoli.

Na vprašanje staršev ali v mansardo novogradnje napeljejo elektriko in vodo, sem jim v bojnem vzdušju zagotavljala, da v mestu, ki je od Ljubljane oddaljeno 30 kilometrov nikoli ne bom pisala svojo življenjsko zgodbo (še dobro, da so me preslišali). Medtem ko so sošolci petkovemu večeru lahko v priljubljenem lokalu nazdravljali vse do sobote, sem sama ob desetih zvečer hitela na zadnji avtobus, ki me je varno pripeljal domov. Vsake toliko sem prespala pri babici ali sošolki, a to ni bilo to. Po mnenju najstnice  je življenje utripalo z veliko pisano začetnico le v Ljubljani, medtem ko je bila preostala Slovenija potisnjena v mračni srednji vek.

Da je mesto z vso svojo ponudbo kraj kamor spadam, sem zagovarjala tudi v času študija, ko sem si v Ljubljani izborila lastno študijsko sobo. Potem pa sem si kar naenkrat močno zaželela bosa tekati na travniku za hišo, zajtrka z odprtim oknom pod katerim ne bipa dostavni tovornjak,  kosila na vrtu, sončnega zahoda s črički na dosegu roke in nočne vožnje domov ob poslušanju glasne glasbe. In čeprav sem oboževala svoje ljubljansko življenje, mi  misel, da bi se preselila nazaj na podeželje, ni dala več miru. Včasih me je spreletela ideja, da sta vse kar potrebujem za svojo srečo le mačka in vonj po pokošeni travi. Vsakič, ko sem zapustila mesto z vsemi kavarnami, gledališči, klubi, galerijami, trgovinami in knjigarnami, sem občutila nekakšen meditativni mir. Strah, da se bo tisti pomemben utrip v mestu nadaljeval tudi brez mene, je poniknil.

Lahko bi rekla, da sem enostavno odrasla in prerasla kult superiornosti urbanega nad podeželjem.

Trenutek ko sem se oprostila od mestne histerije, spakirala in se vrnila na podeželje, je bil hkrati tudi trenutek, ko sem se oprostila od svojega ega. Ljubljana utripa tudi brez mojega doprinosa in to je bilo resnici na ljubo težko sprejeti, še posebej, če si bil leta odvisen prav od njene energije.

In če so bila velika mesta še do nedavnega enako privlačna kot v povojnem obdobju, ko se je vanje zaradi ideje po boljšem življenju zgrnila večina prebivalcev iz najbolj ruralnih območji, ta danes bolj kot kdaj koli izgubljajo svoj čar. Gledališče ni več na dosegu roke, jedi iz priljubljene restavracije ješ na svojem kavču iz plastične prenosne posode, medtem ko kavo lahko s prijateljico, če zamižimo ob dejstvu, da ta ne živi v istem gospodinjstvu, spiješ le, če jo uspeš kupiti na bencinski črpalki.

Spalna naselja na podeželju, posmeha vredno življenjsko okolje strastnih privržencev mestnega žmohta kar naenkrat postanejo idilično okrožje, če danes snujete družino, iščete mir ali tisti bolj pristen stik z naravo.  Novi izbiri življenja prikimava tudi vedno več zvezdnikov, oziroma nosilcev trendov življenjskega stila, vplivnežev, ki so še lani častili zgolj urbane bogove in njihove darove.

Raziskovanja v Ameriki so pokazala na neverjetno veliko število selitev v prvih šestih mesecih pandemije, največ odhodov pa beležijo prav iz velikih mest kot so New York, San Francisco in Chicago.

Številni med njimi se niso umaknili samo začasno, temveč so čisto zares kupili posest z namenom, da popolnoma spreobrnejo svoj življenjski stil.  In če tretjič noseča Eva Chen, modna direktorica Instagrama in pisateljica otroških knjig  podaljšane vikende skupaj z možem, hčerko in sinom namesto v New Yorku preživlja v podeželski koči z jezercem, je njena stanovska kolegica Veronika Heilbrunner z možem in sinom mesto za zmeraj zamenjala s hišo na podeželju Bavarske, ter s selitvijo vsem skeptikom pokazala, da sta Gucci in Chanel lahko videti enako dobro tudi na polju repe.

Še več, zdi se da, modni svet danes zares obožujejo podeželje. Zadnjega pol leta smo na družbenem omrežju Instagram lahko priča novi estetski različici privlačnega, enostavnega, neonesnaženega in brezskrbnega življenja, ki ga navdihuje prav podeželje. Pa naj gre za sočno organsko zelenjavno zloženko položeno na surov les jedilne mize ali modni epilog v žitnih poljih kamor je predstavitev svoje kolekcije za pomlad in poletje 2021 prestavil modni oblikovalec Jacquemus.

Ob tem ne gre zanemariti spoznanja, da si tokratno selitev naroda iz mesta na podeželje lahko v tisti najbolj idealizirani Instagram obliki privoščijo predvsem privilegirana gospodinjstva, ki imajo zato čas, finančna sredstva in možnost dela na daljavo, a vzgib za selitev ostaja enak kot tisti pred sedemdesetimi leti, bolj kvalitetno življenje.

Na podeželju s svojima družinama živita tudi Eva Ahačevič Pakiž in Tjaša Kokalj Jerala.

'Že vse življenje, z izjemo nekaj študijskih let, živim na podeželju, prav tako mož. Ko sva načrtovala skupno življenje, nama je posledično precej bolj dišalo življenje na podeželju, v domačem okolju. Nekako nama je všeč ta občutek dostopnosti, pristnih odnosov, malce bolj domače vzdušje, kamorkoli greš. Super je, ker so tukaj tudi najini starši in večina ožje družine, kar je dobro za vzdrževanje stikov, pa tudi ko potrebujeva hitro varstvo za hčerko. Čeprav bi bilo včasih v mestu precej lažje, še posebej ko govorim o delovnih obveznostih (pot do mesta in nazaj je lahko iz dneva v dan precej utrujajoča), se je minulo leto izkazalo, da je življenje na vasi nadvse dobrodošlo. Biti obkrožen z naravo in imeti svoj vrt, kamor vpliva korona situacije ni čutiti, je neprecenljivo. Svež zrak, manj gneče in posledično skoraj nič stanja v vrstah pred trgovino so zagotovo pozitivne plati življenja na podeželju.', pove Eva.

Tudi Tjaša daje življenju na podeželju prednost: 'Kot otrok sem živela v Ljubljani za Bežigradom in ko se spomnim sobot, ko sem skupaj s straši obiskala center mesta in tržnico, pomislim na gnečo. Veliko število ljudi me moti še danes. Ne ko gre za posel, za druženje, temveč ko govorim o zasebnem življenju. Klemen je doma na Gorenjskem blizu Škofje Loke. Ko sem ga začela obiskovati v času gimnazijskih let me malo mesto in vas sploh nista navdušila.  Z leti in verjetno z mojo prepoznavnostjo pa mi je prihod domov na podeželje kar naenkrat postal nadvse ljub. V miru in samoti sem lahko odšla s kužkom na sprehod. Kakovost življenja na podeželju je tudi sedaj, ko imam družino boljša v primerjavi z življenjem v mestu (v Ljubljani smo živeli zadnje leto in pol), saj smo več na zraku, manj je nekih motenj, več smo lahko skupaj, več je tudi poglobljenih odnosov. Če zaprem oči, vidim lepo, leseno hiško nekje med drevesi z veliko parcelo (dvomim, da imajo take tudi v mestu). Sem bolj odmaknjen tip človeka, potrebujem samoto. V mesto se rada vrnem, ko se dobim s prijateljicami, a 'kava' je kar se tiče osebnega druženja veliko bolj kakovostna, če jo z njimi spijem na domu. Na podeželju čas teče malce počasneje, kar je za današnji čas super.'

Ob vsem tem se postavlja vprašanje- če trenutno delamo, se učimo in živimo življenje omejeno na dom, mar ne bi bilo fino, če bi vse to počeli nekje, kjer bi lahko na življenje zavestno začeli gledati bolj udobno in manj utesnjeno? Čeprav si sama ta hip ne ustvarjam nikakršnih iluzij, da me bo življenje na podeželju rešilo vseh tegob, s katerimi se bo svet moral spopasti po koncu pandemije, pa verjamem, da bodo ljudje na podeželju (tudi vsi novi prišleki, ki se z vihtenjem motike šele spoznavajo) nekatere premostili lažje in manj stresno kot ljudje v mestu. Če nič drugega je občutek, da je okolica v kateri odraščajo tvoji najljubši tako varna in prijetna, da se uspeš sprostiti  do te mere, da pozabiš na čas, ki si ga ob tem, ko se otroci sami igrajo na dvorišču, privoščiš za branje najljubše knjige, zame vreden več kot vsi zamujeni modni gintoniki s prijatelji  v mestu.  

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Petra Windschnurer
Novinarka in kolumnistka