Zlata Zavašnik: Če želimo nekaj spremeniti, nas mora nekaj dobro pretresti

13. 12. 2016, 10:37 | Moda in dizajn | Vir: Playboy
Zlata Zavašnik: Če želimo nekaj spremeniti, nas mora nekaj dobro pretresti (foto: Ana Gregorič, Peter Giodani, osebni arhiv Zlate Zavašnik) Ana Gregorič, Peter Giodani, osebni arhiv Zlate Zavašnik

Pogovor z lastnico podjetja in znamke Sens, ki na Slovenskem že več kot 20 let spada med prepoznavne in priznane znamke v svetu moške mode.

Na začetku svoje oblikovalske poti se je preizkusila v svetu ženskih plaščev, poslovna žilica pa jo je kasneje popeljala v svet moške mode. Sodelovala je na priznanih modnih revijah ter se z velikim pogumom in brez kakršnegakoli osnovnega kapitala na začetku devetdesetih let podala na slovenski modni trg, s katerega je ni pregnala ne gospodarska kriza ne takratna močna konkurenca. Vse od tedaj s svojimi inovativnimi oblikovnimi pristopi spreminja podobo slovenskega modnega prostora. Njena oblačila se poigravajo z mislijo o klasično krojeni obleki s svežim pridihom sodobnosti, pri tem pa gospa Zavašnik sledi tudi svoji misli, da »obleka ne naredi človeka, temveč spremeni njegov notranji občutek«.

Zgodba blagovne znamke Sens sega v leto 1994, vendar pa se je vaša oblikovalska žilica začela razvijati že leta prej. Kaj vas je privabilo v modo?

Moja življenjska pot ni nikakršno presenečenje, saj se z modo ukvarjam že vse od srednješolskih let. Ob koncu osnovne šole me je zamikalo oblikovanje, zato sem se vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje in kot radovedna mladenka pokukala na vse tri smeri študija. Prvo polletje sem tako obiskovala grafično smer, v drugem delu industrijsko, za konec pa sem se prepisala še na modo. Uživala sem v misli, da bi si sama lahko sešila oblačila. Oblikovanje me je zanimalo predvsem celostno, zato sem se na fakulteti poigravala z mi­slijo, da bi vpisala še študij arhitekture, a sem jo kmalu opustila. Poleg študija sem namreč veliko časa posvetila tudi popoldanski praksi, saj sem uživala v delu z rokami. V času študija sem veliko časa preživela s priborom za šivanje, s tem pa sem zaslužila tudi kar lepo vsoto denarja. Oblikovala in šivala sem predvsem ženske plašče. Njihove cene so bile takrat primerljive z mesečnimi plačami. Danes tega ni več, včasih pa je plašč veljal za vrednoto, ki si je nisi mogel privoščiti vsak dan. Kmalu sem želela spoznati tudi druge kulture, zato sem se za pol leta preselila v London.

Po prihodu pa sem se zaposlila, a kljub službi v Veletekstilu sem doma nočne ure preživljala v družbi šivalnega stroja. Kot pravi deloholik! Oblikovala sem ženske kolekcije, kljub delu v ozadju pa sem želela biti v stiku s kupci, saj sem jim hotela pojasniti svoj vidik oblikovanja kolekcije. Ves čas pa sem poslušala jadikovanje o pomanjkanju kosov za močnejši spol. V svoji glavi sem počasi razvijala idejo o tem, da bom začela ustvarjati moška oblačila, saj je bila želja o samostojni karieri vedno prisotna. Prisluhnila sem trgu in iskala možnosti za nadaljnji uspeh, razvoj.

Vse skupaj se je torej začelo z oblikovanjem ženskih plaščev, končalo pa z moškimi oblekami. Se vam ne zdi, da med tovrstnimi oblačili obstajajo nekakšne vzporednice?

Res je čudno, da sem s tako strastjo oblikovala ženske plašče, ki so vsaj na prvi pogled zelo podobni moškim oblekam. Sama sem pri ustvarjanju plaščev poigravala predvsem z odtenki sive barve. Vse to sem oblikovala kot samostojni kulturni delavec, pustila sem službo in se posvetila samostojnemu ustvarjanju. Še pred Sensom sem z ženskimi kolekcijami sodelovala na modnih revijah, ki so nastajale pod vodstvom Saša Radovića. Številne današ­nje kreacije me spominjajo na tiste čase. Predstavila sem se z belimi srajcami in površniki, ki so se nadaljevali v krilo. Kako malo sledim modi?! [smeh] No, seveda sledim smernicam, vendar se zanašam predvsem na svoj občutek, nase.

Kako so na vaše samostojno delo vplivali stik s tkaninami in dolge noči, ki ste jih preživeli za šivalnim strojem?

Začetki so bili seveda težki, vendar pa sem veliko znanja pridobila s prakso. Vedela sem, da moram oblikovati nekaj, kar bo pritegnilo kupce. Ne bi preživela, če bi ustvarjala ekstremne kroje, zato sem se odločila, da bom klasiki vdihnila malenkostno posebnost. Moji modeli so malo drugačni, pa vendar zato zelo priljubljeni. Največji izziv v prvih letih je bila izdelava prve serije oblačil brez začetnega kapitala, zato sem svojo energijo vložila v dobre poslovne dogovore in si izborila zaupanje. O neuspehu nisem smela razmišljati. Stik s strankami in samostojno delo sta mi omogočila razsodno presojo in izkušnje, s katerimi sem osnovala Sens.

V tistem času razmere na trgu vsekakor niso bile rožnate. Postavili ste se ob bok takrat uspešni tekstilni industriji, ki so jo zastopale znamke, kot sta Labod in Mura. Ste se morda v tem ob­dobju kdaj bali za obstoj v slovenskem modnem prostoru?

Nikoli nisem občutila strahu, temveč le željo po trudu. Če bi me bilo strah, se nikoli ne bi odločila za tovrstno pot. Dokler sem bila odvisna od drugih, je bil prisoten neprijeten občutek, strah po neuspehu, vendar me je oblikovanje enostavno posrkalo vase, sledila sem svoji poti in delala po svojih najboljših močeh. Nikoli nisem silila nekam, kjer nisem začutila same sebe. Moja zgodba je enostavno povezana z močno energijo, ki me je vlekla k uspehu. Seveda je k uspehu pripomogla tudi moja moč, vendar niti sama ne vem natančno, kako bi vsej skupaj obrazložila. Brez svoje volje ne bi zmogla premagati toliko ovir.

Ženske v poslu se soočajo s pomisleki, vezanimi na usklajevanje družine in uspešne kariere. Kako ste se s tem spopadli vi? Menite, da je v tem času pod vaše noge kakšno poleno priletelo zgolj iz naslova, ker ste ženska?

S tem se nikoli nisem obremenjevala. Zaradi svojega spola se nisem počutila nič bolj ranljivo. Seveda sem bila deležna številnih posmehovanj, nekateri so bili namreč prepričani, da mi ne bo uspelo. Moške obleke vendarle niso potrošni material. Čutila sem prebliske določenih oseb, vendar nikoli zaradi mojega spola, temveč bolj zaradi samostojne kariere. Danes so morda razmere za to še bolj odprte, takrat pa je bilo to teže sprejemljivo. Kadar v neusmiljenem poslovnem svetu uspe ženski, je morda še bolj čaščena, kot kadar uspe moškemu. [smeh] Pri moških je uspeh pričakovan, medtem ko ženske s svojo rastjo presenetimo in zamajemo poslovni krog.

Več kot uspešno krmarite med obema platema življenja, saj ste si poleg treh otrok zagotovili tudi nadvse trdno poslovno kariero.

Poslovno in družinsko življenje sem vedno skrbno ločevala. V svoj posel sem vložila veliko časa, zato sem imela marsikdaj tudi slabo vest. Družina se je morala stalno prilagajati moji dinamiki, na srečo pa sem bila deležna podpore partnerja. Ni mi pomagal pri delu ... podpiral me je tako, da me ni oviral. [smeh] To mi je zadostovalo. Ko ustvarjaš zgodbo podjetja, ne moreš pričakovati, da boš zadostil kriterijem na obeh področjih. Včasih daš prednost poslu, v določenem trenutku pa družini. Če v sebi nosiš podjetniško žilico, ni mogoče ostati doma, saj moraš balansirati obe plati, drugače kmalu postaneš nezadovoljen. Kakšen zgled boš otroku dal s svojim nezadovoljstvom!? Kar otrok potrebuje, so starši, zadovoljni s svojo življenjsko potjo, zaradi katere so jim lahko v trdno oporo.

V dobrih dveh desetletjih svoje znamke ste prebrodili tudi številne viharje. Kako je na vaše poslovanje vplivala recesija, ki je prizadela slovensko gospodarstvo?

Če želimo nekaj spremeniti, nas mora nekaj dobro pretresti, sicer ostanemo v coni obdobja in se izogibamo spremembam. Pred obdobjem recesije se je podjetje nenadzorovano širilo. Občutila sem izjemen zagon, vendar širitev v tistem obdobju ni bila pametna poteza. Prevelika količina dela me je enostavno pojedla, izsrkala vso mojo energijo. K temu pa so pripomogli tudi recesija in številne napačne poteze, saj sem šele sčasoma spoznala, da na tako maj­hnem prostoru ne potrebujem več kot ene trgovine z moškimi oblekami. Tako sem želela prenehati. Odločila sem se, da se usmerim v učenje joge, hotela pa sem razviti tudi še nekatere druge podjetniške ideje.

Želela sem se znebiti Sensa, ki mi je bil v breme, si vzeti več prostega časa, zase, za svojo dušo. Obdobje recesije pa ni bilo naklonjeno prodaji podjetja, kar sem kmalu ugotovila, ob tem pa tudi spoznala, da se od oblikovanja ne želim ločiti. V obdobju pred recesijo zaradi pomanjkanja časa svojega truda nisem več vlagala v oblikovanje, temveč sem se posvečala drugim stvarem, ki so bistvene pri vodenju podjetja, čeprav moja strast do oblikovanja ni bila nič manjša. Kar naenkrat pa sem spregledala in se na srečo odločila, da podjetje obdržim. Svoje delo sem spet vzljubila in spoznala veliko napako. Potreben je bil le korak stran in drug pogled na situacijo.

Moda se skozi leta spreminja, prav tako pa tudi tkanine in surovine. Katerim materialom ostajate zvesti vse od začetka? Kateri pa med strankami požanjejo največ zanimanja?

Prisegam na fino volno, ki je klasika v modnem svetu. Že pred leti pa sem bila zaradi bolj kakovostnega oblikovanja primorana poseči tudi po številnih mešanicah, ki jih ponuja trg. V tem primeru ne gre toliko za zvestobo kot za iskanje novih surovin, ki oblikovalcem omogočajo večje možnosti. Lahko bi rekla, da že od začetka prisegam na kakovostne tkanine. Tudi med strankami bi težko vse uvrstila zgolj v en sam predalček. Nekatere prisegajo na volno in od tega ne odstopajo. So stranke, ki se želijo izogniti zmečkanim oblekam, česar popolna volna ne omogoča. Ti prisegajo na kombinacijo volne in poliestra. Poliester je odličen za svečane priložnosti, saj ne pusti zmečkanega videza. Izbira tkanin je ogromna, takšen pa je tudi razpon naših strank.

V zadnjem času so se v živilski industriji pojavile velike težnje po ekološko predelani hrani. Kako je z okolju prijazno izdelavo v tekstilni industriji? Slišala sem, da ste se tudi sami zavzeli za uporabo ekoloških materialov, ki so prijazni tako do živali kot tudi do narave in uporabnika.

Oh, če bi bilo mogoče, bi sama celot­no kolekcijo oblikovala zgolj iz ekoloških materialov, ki so na trgu vedno bolj prisotni. Moj globalni proizvajalec me je seznanil z ekskluzivnim certifikatom, ki ga je pridobil za mehansko obdelano ekološko tkanino, mešanico volne in poliestra. Oznaka eko je na žalost velikokrat izkoriščena za izrabo višje cene, tokrat pa ne bo tako, saj bomo sami oblačila ponudili po isti ceni. Nove tkanine pa ne bodo prijazne le do uporabnika. Z ekološkimi materiali se zmanjšajo izpust CO2, poraba vode in energije. Tudi ovce v tem primeru niso žrtve modne industrije in različnih prehranskih dodatkov, temveč jih z njimi ravnajo humano, saj proces zajema tudi živinorejo. Z uporabo novih materialov bi rada ozavestila svoje stranke, bi pa tudi mene zanimalo, kako prihranijo tolikšno količino energentov.

Tehnologija se iz leta v leto še bolj izpopolnjuje. Kaj pa kljub temu pogrešate pri materialih?

Želela bi več variacij ekološke tkanine, saj lahko trenutno le tretjino kolekcije ust­varim iz ekološko pridelanih materialov. Pogrešam tudi širino znotraj naravi prijaznih ponudb. Morda bi lahko ponudili poliester iz reciklirane embalaže, plastenk za vodo, ki ga mehansko predelajo v material. Ni boljšega kot to! Se pa pri nakupovanju eko izdelkov vedno sprašujem, ali morda niso precenjeni. Verjamem, da večja ko bo ponudba teh izdelkov, tem nižja bo tudi cena.

K sami vrednosti veliko pripomore tudi izvor surovin in proizvodnje. Številna podjetja so preselila svoje obrate v Azijo, kjer ponujajo privlačne pogoje za poslovanje, toda izdelki nastajajo v vprašljivih razmerah in tudi kakovost je včasih takšna.

Na samem začetku sem iskala slovenske proizvajalce, ki bi bili pripravljeni pomagati pri izdelavi mojih oblačil. Želela sem sodelovati z Muro, vendar pri njih interesa za to ni bilo. Zato sem se usmerila v Evropo, morda bi takrat pokukala tudi na Kitajsko, saj še nisem bila dovolj ozaveščena. Zadnja leta mi podpiranje evropskega gospodarstva veliko pomeni, pa tudi t. i. fair trade, torej pravično plačilo in boljše razmere za delo, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju. Četudi bi s selitvijo pro­izvodnje v Azijo privarčevala, danes ne bi prenesla dejstva, da so obleke narejene v slabih razmerah.

In ko že sva pri pošteni trgovini, kako ozaveščeni smo glede tega Slovenci?

V našem podjetju prednosti fair trada radi poudarjamo. Cena le-tega je všteta tudi v naša oblačila, vendar pa širok razpon ponudbe omogoča izbiro tako tistim, ki za obleko niso pripravljeni odšteti tolikšnih vsot, kot tudi tistim, ki vedo, kako pomembna je kakovost.

Kakšen pa je cenovni razred moške obleke znamke Sens?

Cene se gibljejo med 300 in 400 evri. Tudi za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti, imamo prostor, kjer so izdelki s stalno znižanimi cenami, t. i. outlet.

Spomladi pa tudi jeseni ste se predstavili na tednu mode v Cankarjevem domu. Kako pogosto sami pokukate v svetovne modne prestolnice in se zgledujete po modnih smernicah?

Modni trendi mi služijo kot informacija pri oblikovanju. To v svoji glavi predelam in recikliram. Tovrstne ideje mi potem služijo pri razmišljanju, vendar pa se jim ne podrejam. Seveda imajo smernice manjši vpliv na kolekcijo, vendar pa pri ustvarjanju mislim predvsem na človeka, uporabnika. Vedno sem bila povezana z realnimi tlemi, nikoli nisem zaplavala v višave. Četudi me odnese v novo oblikovno pot, to predelam v nosljiv izdelek. Vesela sem, da delam za moške, saj so tudi sami dizajni precej bolj prečiščeni. Ženska moda je bolj podvržena trendom, kjer moraš biti v koraku s smernicami. Moje obleke so dokaz, da lahko izstopaš in opozoriš nase tudi brez pretiravanja.

Vaši izdelki so splet vedno modne klasike s pridihom oblikovalske drugačnosti. Kako odprti so slovenski moški za modne inovacije? Radi eksperimentirajo ali se raje prepustijo ustaljenim oblikam?

Naše stranke so odprte za novosti in odstopanje od klasike. Menim, da so vedno bolj ozaveščene in da je želja po drugačnosti vedno večja. Večina jih nosi obleke ob posebnih priložnostih in takrat želijo izstopati iz povprečja, čeprav minimalno. V začetku so bila odstopanja minimalna, zdaj pa so vedno večja. Jesenska kolekcija precej odstopa od klasike, vendar pa odziv strank še ni znan, saj kosi oblačil počasi prihajajo na police.

Moške obleke so že zaradi uporabe materialov pogojene tudi z letnimi časi. Koliko oblek bi torej moral v garderobni omari imeti povprečen moški?

Poslovni moški, ki obleko obleče vsak dan, bi moral kolobariti z vsaj tremi oblekami na teden. Če potem upoštevamo še let­ne čase, priložnosti ... Menim, da je število tri kar minimum, pod pogojem, da bi obleke kupoval pogosteje, saj se lahko hitreje obrabijo. Optimalno število oblek je pet, ob tem pa še koktajl obleka in večerni smoking oziroma black tie. To je fina kakovostna črna obleka, primerna za večerne priložnosti. Že skozi zgodovino elegantna večerna obleka predstavlja določeno vred­noto, ki se je morda v določeni fazi izgu­bila, vendar se počasi vrača. Smoking [black tie] in frak [white tie] kraljujeta v vrsti moških oblek in ostajata skozi zgodovino domala ista. Smoking se v Ameriki že pojavlja tudi v različnih odtenkih, medtem ko se v Evropi oklepamo črne klasike.

Kako pogosto pa si Slovenci privoščijo novo moško obleko?

Med našimi strankami je največ tistih, ki iščejo obleko za posebno priložnost. Po drugi strani pa poslovneži vsaj enkrat na leto poiščejo novo obleko in z njo obogatijo svojo garderobo.

Na podlagi česa se običajno odločajo za nakup?

Menim, da pristopajo predvsem celostno. Tako model, barva kot tudi oblika seveda morajo odgovarjati stranki. Model mora malenkost odstopati od klasike, da je usklajen s krojem in barvo. Vse skupaj mora poustvariti dinamiko, ki pa seveda vključuje tudi modne dodatke. Vse komponente morajo delovati, to je verjetno najpomembnejše, tisto, kar prepriča stranko.

Kravate, metuljčki, manšetni gumbi – izbiro številnih modnih dodatkov v vaših trgovinah popestrijo tudi leseni izdelki slovenskih izdelovalcev. Ali Slovenci svoj videz dovolj pogosto popestrijo z modnim dodatkom?

Seveda! Predvsem letos je razmah neverjeten. Številni so se od kravat popolnoma preusmerili k metuljčkom. Sami prisegamo na metuljčke iz slovenskega lesa, vsak izmed njih nosi prav posebno zgodbo slovenskega drevesa. V ponudbi so tudi lesene kravate, ki so vedno bolj iskane. Strankam želimo ponuditi unikatne slovenske izdelke in izkazalo se je, da so ti priljubljeni predvsem za posebne priložnosti. Takrat želimo biti bolj sveži, drugačni.

Med ambasadorji vaše znamke so tudi številni znani Slovenci. Kakšno pa je vaše mnenje o modni ozaveščenosti slovenske estrade?

Ah, mislim da. V zadnjem času dogodki z rdečo preprogo potekajo na vedno višjem nivoju. Začetki morda niso bili najbolj posrečeni, saj ljudje niso bili prepričani v bonton oblačenja, v zadnjih letih pa se želijo pokazati v boljši luči. Morda so moški pri izbiri obleke preveč površni in temu dajejo manjši pomen, vendar se to hitro vidi. Prevelike obleke, neprimeren kroj ... Menim, da bi se tudi moški morali bolj zamisliti in dati več od sebe. Tu je prihodnost Sensa, ozaveščanje Slovencev.

Besedilo: Nika Arsovski 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri