Pitje zelenega čaja na Japonskem ni le nujno opravilo, ki poteši žejo

Pitje zelenega čaja na Japonskem ni le nujno opravilo, ki poteši žejo. Ne, gre pravzaprav za uživanje in ne le pitje in tradicija veleva pravi proces, po katerem Japonci iz zelenega čaja dobijo vse najboljše, kar ta ponuja. Pravi tradicionalni obred pitja čaja lahko traja tudi več ur.

Ponudba zelenih čajev na Japonskem je izjemna. Praktično vsa proizvodnja čajev v tej državi, kar 99 odstotkov, prinaša zeleni čaj, druge vrste imajo le simboličen delež. Tako ne čudi, da lahko ob bogati ponudbi vsi ljubitelji pridejo na svoj račun. Tako tisti, ki so zadovoljni z najbolj razširjenimi vrstami, kot sta bancha in sencha, kot drugi, ki iščejo kaj bolj nenavadnega, z bolj značilnim okusom ali pa z redkim geografskim poreklom.

Obisk Japonske je lahko tudi priložnost za spoznavanje čajne kulture. Nedaleč od glavnega mesta, v prefekturi Shizuoka, je središče čaja na na Japonskem.

Sencha in bancha sta najbolj razširjeni vrsti; čaja ponujata nežen okus in ne premočno aromo, a tudi na tem področju poznavalci ločijo čaje, obrane spomladi ali jeseni.

Zahtevnejši uporabniki prisegajo na tamaryokucho, kukicho ali gyokuro

Slednji spada med najdražje čajne vrste na svetu, nekateri ponudniki najboljših vrst zahtevajo tudi do 1000 dolarjev za pol kilograma te vrste.

Japonski zeleni čaj zahteva poseben način priprave, predvsem pa uživanje brez dodatkov. Torej samo skodelica osvežilne tekočine različnih odtenkov zelene ali rumene barve, brez sladkorja, brez limone in vsekakor brez dodatka mleka.

A ni pomembna le vsebina, pač pa tudi posoda, v kateri nastane čaj. Japonski čajnik se imenuje kyusu, pravi tradicionalni je glinen s stranskim ročajem, v sodobnejših različicah pa je na voljo tudi steklen ali keramičen. Pomembno je predvsem, da je čajnik dovolj velik, da se v njem čajni lističi razprejo ter ponudijo polno aromo in okus.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord