Raziskovalci so v eni najpomembnejših rek na vzhodni obali Jadrana odkrili nenavaden pojav, ki bi lahko sprožil nepričakovane spremembe in pustil resne posledice v številnim Slovencem ljubem morskem okolju.
Reka Neretva, ki povezuje Bosno in Hercegovino s hrvaško obalo Jadranskega morja, bi se lahko v prihodnosti spremenila v veliko območje kopičenja plastičnih odpadkov. Raziskovalci namreč opozarjajo, da bi zmanjševanje količine sladke vode v njenem spodnjem toku lahko povzročilo pojav, pri katerem bi morski tokovi odpadke namesto proti odprtemu morju potiskali nazaj v notranjost reke. Še posebej skrb vzbujajoče je dejstvo, da so takšno gibanje že zaznali med poletnimi raziskavami.
Reke so eden glavnih virov onesnaževanja morij z odpadki, med katerimi izrazito prevladuje plastika. Po nekaterih ocenah lahko po rekah v morsko okolje prispe celo polovica vseh odpadkov, ki končajo v morju. Na območju Dubrovnika in južne Dalmacije je problem še posebej zapleten, saj morski tokovi prinašajo odpadke iz različnih delov Sredozemlja, Jonskega morja in rek vzdolž vzhodne jadranske obale.
Med pomembnejšimi viri onesnaževanja je prav Neretva, ki po podatkih organizacije The Ocean Cleanup v morje vsako leto odnese približno 127 ton plastike. Del teh odpadkov se nato znajde tudi v morju ob obalah dubrovniško-neretvanske županije, vključno z območjem Pelješca.
Med avtorjema projekta sta dr. Pero Tutman in dr. Dubravka Bojanić Varezić z inštituta za oceanografijo in ribištvo iz Splita. Na hrvaški strani pri projektu sodelujeta tudi mesto Metković in kot pridruženi partner Hrvatske vode, vključeno pa je še mesto Čapljina iz Bosne in Hercegovine.
Plastika se kopiči tam, kjer je reka najpočasnejša
Prvi rezultati raziskav so pokazali, da v Neretvi prevladujejo predvsem odpadki iz plastike za enkratno uporabo. Najpogosteje gre za plastenke, plastične vrečke in zamaške, ki jih voda odnese do rečnih zavojev in območij z gostim obrežnim rastlinjem.
"Dosedanji rezultati potrjujejo, da je plastika še vedno daleč najpogostejša sestavina odpadkov v Neretvi, predvsem embalaža za enkratno uporabo, kot so plastenke PET, plastične vrečke in zamaški, ki se kopičijo v obrežnem rastlinju in na zavitih delih rečnega toka. Vse te podatke zdaj vključujemo v napredne modele, s katerimi bomo ugotovili, kje nastajajo največja območja kopičenja odpadkov, ki jih bodo jesenske padavine lahko odnesle proti morju," je pojasnil dr. Tutman.
Toda raziskovalcev ne skrbi zgolj količina plastike. Posebno pozornost namenjajo tudi načrtovanim posegom v vodni režim Neretve, saj bi lahko ti bistveno spremenili način, kako se odpadki premikajo po reki. Med najpomembnejšimi dejavniki tveganja izpostavljajo hidroenergetski projekt Gornji horizonti v vzhodni Hercegovini. Ta predvideva gradnjo novih jezov, akumulacij in predorov, s katerimi bi velike količine vode iz porečja Neretve preusmerjali proti porečju Trebišnjice.
Po opozorilih strokovnjakov bi takšna preusmeritev lahko trajno zmanjšala količino vode in hitrost toka skozi Čapljino in Metković. Posledično bi reka izgubila del svoje naravne sposobnosti odnašanja odpadkov. "Jezovi in preusmerjanje vode bodo pomenili, da bo spodnji tok Neretve skozi Čapljino in Metković trajno izgubil pomemben del vodne mase in hitrosti. Brez naravne moči rečnega toka, ki odpadke potiska proti morju, Neretva izgublja sposobnost samočiščenja. Plastični odpadki se ne bodo več premikali, temveč se bodo nenehno usedali, zadrževali in kopičili na dnu ter ob bregovih vzdolž reke," je opozoril dr. Tutman.
Morje lahko začne odpadke potiskati v nasprotno smer
Še posebej zanimiv in hkrati skrb vzbujajoč pojav so raziskovalci zaznali med poletnimi meritvami, ko je bil vodostaj Neretve nizek. Takrat slana morska voda prodira v notranjost reke in ustvarja tako imenovani slani klin, pri katerem gostejša morska voda napreduje pod plastjo sladke vode.
Tretje spremljanje razmer v okviru projekta TETHYS4ADRION je pokazalo, da lahko ob takšnih pogojih morsko gibanje vode ovira odnašanje plavajočih odpadkov in jih celo potiska nazaj proti zgornjim delom reke. Če bi se dotok sladke vode zaradi projekta Gornji horizonti trajno zmanjšal, bi se lahko pojav, ki je zdaj značilen predvsem za obdobja nizkega poletnega vodostaja, bistveno okrepil in postal dolgotrajnejši.
"Prišlo bo do stalnega, ne več zgolj začasnega prodora slanega klina. Tretje spremljanje v okviru projekta TETHYS4ADRION je pokazalo, da je poleti, ob nizkem vodostaju, morski tok proti notranjosti reke zaustavljal odpadke in jih potiskal nazaj. Če bodo Gornji horizonti trajno zmanjšali dotok sladke vode, bo takšno gibanje morja postalo stalno stanje in ne le kratkotrajna poznopoletna posebnost," je pojasnil dr. Tutman. Po njegovih besedah bi se odpadki tako vse pogosteje zadrževali v spodnjem toku Neretve, namesto da bi jih reka sproti odnašala proti morju.
Dodatno težavo bi predstavljalo obrežno rastlinje. Počasnejši vodni tok in višje temperature bi namreč ustvarili ugodne razmere za njegovo intenzivnejšo rast. Gosta vegetacija bi delovala kot naravna mreža, v katero bi se ujeli plastični odpadki, predvsem na zavitih odsekih reke. "Manjši in počasnejši vodotok ob višjih temperaturah ustvarja idealne pogoje za pospešeno rast rečnega in obrežnega rastlinja. Kot smo ugotovili med tretjim spremljanjem, vegetacija deluje kot gosta mreža, ki fizično zaustavlja plastiko in omogoča njeno kopičenje. Namesto enakomernega odnašanja odpadkov bodo nastajala velika območja njihovega kopičenja vzdolž rečnih zavojev," je poudaril dr. Tutman.
Največja nevarnost ob jesenskih nalivih
Manj vode v Neretvi pa ne pomeni nujno tudi manj odpadkov v Jadranskem morju. Prav nasprotno: strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko dolgotrajno zadrževanje plastike povzročilo nenadne in izjemno velike valove onesnaženja. Odpadki bi se lahko v reki kopičili več mesecev, nato pa bi jih ob prvih obilnejših jesenskih padavinah ali nenadnem povečanju pretoka voda v kratkem času odnesla proti izlivu.
"Prve velike jesenske padavine ali nenadna praznjenja akumulacij v zgornjem toku bodo povzročila ekološki problem. Reka bo v izjemno kratkem času odplaknila večmesečne nakopičene odpadke, kar bo povzročilo ogromne, večkratno povečane valove plastike, ki bodo naenkrat preplavili izliv in v velikih količinah končali v Jadranskem morju," je opozoril dr. Tutman.
Posledice takšnega dogajanja ne bi bile omejene zgolj na Metković, dolino Neretve ali njeno ustje. Zaradi morskih tokov bi se onesnaženje lahko širilo tudi vzdolž zahodne obale dubrovniško-neretvanske županije in do obal Pelješca. Prav zato raziskovalci poudarjajo, da je treba problem reševati že v zgornjih delih porečja, ne šele takrat, ko plastika doseže morje.
Rešitev zahteva sodelovanje dveh držav
Pomemben del projekta TETHYS4ADRION je sodelovanje Metkovića in Čapljine, saj onesnaževanje Neretve ne pozna državnih ali občinskih meja. Podatki, ki jih zbirajo raziskovalci, naj bi lokalnim oblastem v Hrvaški ter Bosni in Hercegovini pomagali pri učinkovitejšem upravljanju odpadkov in določanju območij, kjer bi bili preventivni ukrepi najbolj smiselni. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi okoljske organizacije, civilna družba in prebivalci ob reki. V zaključni fazi projekta nameravajo strokovnjaki na podlagi zbranih ugotovitev pripraviti regionalne načrte in konkretne tehnične rešitve za zmanjševanje količin odpadkov ter njihovega vpliva na okolje.
