Če ne veste, kaj bi rekli žalujočemu prijatelju, lahko mirno ostanete tiho (piše: Darjo Hrib)

Že okoli 200.000 let se človeški rasi dogajajo slabe stvari, a smo danes še vedno povsem neuporabni, ko je treba izbrati prave besede za tistega, ki se mu kakšna slaba stvar dejansko dogaja.

Brati novice o nesreči drugih je eno, ko pa se kaj tragičnega zgodi nekomu bližnjemu, zmedeno sprašujemo znance in sodelavce, kako naj se odzovemo.

Kakšne besede naj izberemo, da ne bomo rekli premalo, preveč ali, bog ne daj, narobe. Kot da vzorci za učinkovito tolažbo v naših možganih ne obstajajo in se nam raje kot razum takrat vklopi instinkt za beg.

Da imamo pri izbiri pravih besed v trenutku nesreče prijatelja, znanca ali sodelavca dejansko veliko težav, pričajo tudi nešteti spletni članki, ki skušajo v znanem formatu za bralce digitalne ere ponuditi vsaj okvirno uporaben nasvet. Deset stvari, ki jih ne smemo reči osebi, ki trpi za depresijo. Deset stvari, ki jih nikoli ne smemo reči osebi, ki boleha za rakom. Deset stvari, ki jih ne smemo reči prijateljici, ko se ji na obrazu naredi gromozanski mozolj.

In kolikor nam je vsaka od postavk v teh člankih med branjem več kot očitna, v kritičnem trenutku vseeno še vedno obstaja izjemno velika možnost, da bomo rekli nekaj narobe.

Meni se je ta diskrepanca v želji po tolažbi na eni strani in besedami, ki so prihajale iz ust ljudi okoli mene, prvič zelo jasno pokazala pred desetimi leti, ko mi je za težko boleznijo umrla mama. V tej izkušnji sem zelo nazorno uvidel, zakaj se ljudje morda nikoli ne bomo znali pravilno odzivati na nesrečo drugih.

Razloga sta, po mojem opažanju, dva: razumevanje bolečine in razumevanje žalovanja.

Razumevanje bolečine

Ko smo v ožjem družinskem krogu izvedeli, da se mama v jutranjih urah tiste aprilske sobote v bolnišnici ni zbudila, sem sprva kar nekaj časa odlašal, preden sem komurkoli od prijateljev ali znancev želel sporočiti to novico.

Odlašal sem in odlašal. Deloma zato, ker ti v takšnih trenutkih tako ali tako ugasne del možganov in tudi najbolj preproste obratovalne funkcije postanejo tuje, deloma pa tudi zato, ker nisem vedel, kaj sploh želim slišati od teh ljudi.

Zelo hitro namreč postane jasno, da tam zunaj obstajata dve sorti ljudi – tisti, ki so že občutili takšno vrsto bolečine in tisti, ki je (še) niso. To pa se potem prevaja na vse oblike slabih stvari, ki nas lahko doletijo.

Če se obregnem ob zgodnje primere: so ljudje, ki razumejo depresivnost in tisti, ki je ne, ker nikoli niso bili niti zares žalostni, kaj šele, da bi izkusili kaj bolj kliničnega. Obstajajo ljudje, ki so se sami ali v bližini bližnjega soočali z rakom in so ljudje, ki to bolezen poznajo samo s televizije.

Kot so potem tudi ljudje, ki so že imeli velik mozolj na nosu in tisti, ki jih to nikoli ni doletelo. Izkušnje so tiste, ki omogočijo pristno empatijo in obenem dajo samozavest, da lahko nekomu nudimo tolažbo, kakršno vemo, da jo potrebuje.

A ker nas življenje vse vodi po popolnoma različnih poteh, seveda nikoli ne bomo imeli v možganskem arhivu zapis točno tiste bolečine, ki jo v nekem trenutku morda preživlja nekdo v naši bližini in zato se bodo naši možgani, ko bomo s tem soočeni, začeli vrteti v prazno. Iskali bomo besede, ki pa jih pravzaprav nimamo nikjer spravljenih.

In tega vam nihče ne more (in tudi ne bo) očital. Ker takrat, pred desetimi leti, sem se naučil še ene pomembne lekcije – v trenutku bolečine ljudje običajno niti ne pričakujejo nekih magičnih besed, ki jih bodo potolažile. Potrebujejo le tiho razumevanje in po potrebi preusmeritev pozornosti.

Razumevanje žalovanja

Tista druga pomembna percepcija, ki je vsakomur med nami zelo subjektivna, pa je razumevanje žalovanja. Tudi tu je podobno, kot pri razumevanju bolečine – so ljudje, ki so že žalovali in so ljudje, ki niso.

Žalovanje pa je prav posebna zver. Je kot neka tuja dežela, kjer vladajo drugačni običaji, kjer se govori drugačen jezik, kjer se upoštevajo drugačne norme. Dežela, ki je ni mogoče razumeti, dokler je ne obiščeš.

Žalovanje sledi marsikateri tragediji in ima praktično neskončno različnih oblik.

Pogosto se pojavlja vprašanje, koliko časa se praviloma žaluje v primeru te ali one tragedije. Odgovora ni. Ko useka nekaj resnično bolečega, lahko žaluješ leta. Desetletja. Morda vse življenje. Vsakogar udari na drugačen način.

Začne se praviloma nekaj dni po tragediji, ko anestezija adrenalina popusti in se tvoje misli začnejo ponovno spajati z matrico realnosti. Takrat doživiš šok, da se svet kljub tej neznosni bolečini, ki jo nosiš s seboj, še vedno nemoteno vrti naprej. Zmožnost normalnega funkcioniranja pa se ne vzpostavi potem še kar lep čas.

Zato tudi tisto staro pravilo, da se žalujoči oblečejo v črno. Mislim, da se to ni uvedlo toliko zaradi žalujočega, ampak prej zaradi okolice, da je ljudem jasno, zakaj ti med nabiranjem stvari v trgovini te padajo iz rok, zakaj kar naprej zgubljaš ključe od avtomobila, zakaj težko slediš pogovorom.

A ne žalujemo vsi tako impozantno, kot so to znali v viktorijanskih časih. Vsakdo se s tragedijami življenja sooča na svoj način, znotraj svojih danih vzorcev. Zato je težko predvideti, kaj želi nekdo, ki se sooča z neko bolečino, slišati od ljudi okoli sebe. Morda vse, morda nič.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ