Dr. Boštjan Čampa: Moški potrebuje čas, da se poglobi vase

V okviru doktorske disertacije ste oblikovali specifičen terapevtski program za skupinsko delo z osebami, ki se soočajo z močnimi strahovi, osramočenostjo in stiskami v odnosih, v zadnjih letih pa se raziskovalno bolj posvečate dvema področjema, in sicer oblikovanju različnih pristopov za podporo kakovostnejših medosebnih odnosov ter področju, v katerem raziskujete in oblikujete praktične principe pri svetovalno-terapevtskem delu z moško populacijo. Kaj je glede na vaše izkušnje največji izziv oziroma problem moških sodobne družbe?

Glede na izkušnje opažam, da je trenutno eden izmed največjih izzivov, kako zdržati notranje in zunanje pritiske ter pričakovanja. Osebnostno pa prednjačijo izzivi, kot so vzpostavljanje in ohranjanje avtentičnosti, samozavedanja, stik s svojimi potrebami (vizija, občutek smiselnosti, da kot moški nekaj prispevam v tem svetu, sposobnost povezanosti, imeti nekoga rad in občutek, da me ima nekdo rad, pa varnosti …) in zmožnostmi (kaj v tem trenutku potrebuje moje telo in moja notranjost).

Kako torej zdržati notranje in zunanje pritiske?

Tako, da moški ohranja svojo integriteto, da zmore prepoznavati svoje misli - kaj čuti, kaj si želi ter zna in zmore to tudi povedati. Pogosto se dogaja, da so v ospredju le pričakovanja (lastna in od zunaj), tako do sebe kot do drugih, ki pa niso nič od naštetega. Pričakovanja prinesejo veliko razočaranja, hkrati pa se pojavijo občutki ujetosti, teže, nesposobnosti, nevrednosti tako pri njih kot pri osebah, ki so vključene v te odnose. Pogost primer je tudi, da se moški v zahtevnejših situacijah, kadar je morda prisoten konflikt, ali ko nekaj doživljajo kot pritisk, skušajo odzvati namesto odreagirati.

Reakcija je nekaj, kar je bolj v domeni impulzivnosti, kot že beseda sama po sebi pove, reaktivnosti. Najpogosteje se ta reakcija sklada s konceptom boj/beg, kar se navzven lahko kaže kot branjenje, napadanje, žaljenje, kričanje ali kot umik vase, umik iz prostora ali kot nedostopnost.

Pri odzivu pa se odzovemo v skladu s svojim mnenjem, doživljanjem. O odzivu lahko govorimo tedaj, ko se notranje vsaj toliko umirimo, da lahko razmišljamo in imamo občutek, da so naše misli jasne. V konfliktih lahko kakšen globok vdih ali dva pri tem veliko pomagata.

Ženske v partnerskih zvezah se pogosto pritožujejo, da se moški čustveno zaprejo, ko pride do prepira ali nestrinjanja. Kaj je razlog za to? Kako to preprečiti? Kako pomagati moškim, da bodo znali (bolje) izražati svoja čustva?

V odnosih se pogosto pojavi dinamika, da nekdo prevzame vlogo tistega, ki več opazi, ki si želi več sprememb, več stika, ter drugemu prevzame vlogo tistega, ki je zadovoljen s tem, kar ima. Te vloge se na različnih področjih izražajo pri enem tako in pri drugem drugače.

Po izkušnjah sodeč se pogosto zaprejo oboji - vsak na svoj način. To, da se nekdo zapre vase, je znak, ki ga vsi prepoznamo kot čustveno zapiranje, a hkrati tudi ko nekdo kritizira in se pritožuje, še ne pomeni, da je čustveno odprt oz. odprta. Če smo na drugi strani, ko nas nekdo kritizira, je vprašanje, ali je ta, ki kritizira sploh sposoben slišati odgovor, pojasnilo.

Če se osredotočimo na družine, je v njih pogosto zaželeno, da se otroci ne prepirajo. Predvsem fante učijo, da naj ne jokajo, naj ne bodo jezni (jezo se pogosto zamenjuje z agresivnostjo, slednja pa je bolj odraz nemoči) ... Kadar jih starši opominjajo, ali kritizirajo, je idealno, če so otroci tiho in jih poslušajo ter ničesar ne odgovorijo (da so »pridni«).

Kajti starš, ki zmore v takem trenutku slišati otrokov odgovor, mnenje, pogled na povedano, je moral najprej v sebi razviti sposobnost t. i. čustvene regulacije, sposobnost, da kljub močnejšemu doživljanju lahko posluša tudi otroka. Tak otrok bo imel pozitivne izkušnje v konfliktih in se bo verjetno tudi v odrasli dobi v konfliktih uspešno odzival in soočal. Otrok, ki te izkušnje nima, ki je bil »priden«, bo verjetno v konfliktih še naprej »priden«. Ko bo prišlo nekaj močnejšega, se bo potegnili v svoj svet, kajti v preteklosti je to pomenilo pravo rešitev v odnosu s starši.

V tem kontekstu je proces čustvene povezanosti nekaj, kar zahteva trud, naklonjenost in zavedanje obeh. Pomeni, da oba partnerja ustvarjata drugačno ozračje, drugačno čustveno in vedenjsko dinamiko, z veliko več varnosti, s pristnim zanimanjem, kaj drugi misli in doživlja. Ustvari se sposobnost vpogleda, kaj se pravzaprav dogaja znotraj vsakega od partnerjev.

Pogosto prihaja tudi do t. i. čustvene zlitosti, ko sta partnerja močno čustveno prepletena, nerazmejena. To pomeni, da se izgubljata v doživljanju in reakcijah drug drugega, močno čustveno nihata drug ob drugem. Med takšnimi partnerskimi odnosi je prisotna visoka čustvena reaktivnost (namesto odzivnosti).

Moški bo v takem odnosu doživljal, da nima moči, da izgublja tla pod nogami in vsakič, ko nekaj presega njegovo frustracijsko tolerančno območje, ko se počuti ogroženega, nerazumljenega, doživlja, da se mu dogaja krivica. To ga lahko potisne v čustvena stanja, v katerih se nato izgubi, kar se potem odraža v alkoholu, nasilju, drogah in drugih oblikah zasvojenosti.

Veliko se govori o tem, da so vloge moških in žensk dandanes povsem zamegljene, pomešane ... Je po vašem mnenju sodoben moški res preveč 'poženščen', je izgubil svojo naravno, primarno 'moškost'? 

Veliko polemik in mnenj je slišati o tem, ja ... Sprašujem se, koliko v resnici vemo o moških v preteklosti? Iskanje odgovora je večplastno. S perspektive spolnih vlog, igre privlačnosti in strasti je pomen polarnosti moški/ženska pomemben. In hkrati za vsak par zelo edinstven.

S perspektive celosti določene osebe, je smiselno razvijati kvalitete, ki stereotipno pripadajo tako moškim kot ženskam, da ima moški nabor obojega. To pomeni, da lahko uporabi t. i. moške lastnosti, kadar je to potrebno, in pa glede na situacijo prikliče in uporabi t. i. ženske lastnosti. Enako seveda velja tudi za ženske.

Moški, ki razvija zgolj moč, intelekt, vizijo, se zelo verjetno počuti praznega, votlega. Sposobnost doživljanja umetnosti, lepote, bližine, da si lahko pusti in se prepusti v odnosu biti cel. Biti cel pomeni priznavati tudi najbolj ranljiva področja svoje notranjosti; sprejemati tudi dele sebe, ki bi jih raje zanikal, potlačil ... vse, česar se sramuje.

Moški, ki deluje v smeri sprejemanja sebe, takega kot je, je navadno notranje mnogo celovitejši in močnejši in kot tak je svet zanj manj ogrožujoč, je povezovalen in ima večji potencial kreativnosti in ustvarjalnosti. Tu bi poudaril, da sprejemanje sebe pomeni tudi prevzemanje odgovornost za to, kar smo in kar delamo, oziroma česar ne.

Moški, ki skuša zanikati svoj boleči del notranjosti (za moške so pogosto zelo neprijetni občutki nemoči, negotovosti, soočanje z občutki lastne (ne)vrednosti ali (ne)sposobnosti, (ne)sprejetosti, (ne)ljubljenosti) porabi za to velik del svoje energije in časa. Nemalokrat to rezultira v umiku iz realnosti (alkohol, adrenalinski športi, droge, igranje računalniških iger, igre na srečo, nekontrolirana spolnost …), kajti bolečina (ali praznina/nemir) je preprosto preveč intenzivna.

V zadnjih letih se mnogo več moških odloča za porodniški dopust in prevzema aktivno očetovsko vlogo. Od kje, menite, izvira ta preobrat? 

Verjetno gre za več socioekonomskih razlogov, od tega, da ima ženska višji prihodek ali višjo izobrazbo, da je morda moški brezposeln ali pa obratno, da si želi »odpočiti« od kariernega sveta in se za neko obdobje posvetiti družini (lahko je tudi obdobje menjave karierne poti oziroma vizije).

Lahko poveste kaj več o 'skupinah za moške', ki jih organizirate?

Ja, morda uvodoma o motivaciji za vključitev. Najpogosteje ti moški hočejo biti še boljši partnerji ali/in očetje, želijo izčistiti vizijo, razvijati svoj moški potencial. Pot do tja vodi skozi soočenje z realnostjo, tako v odnosih in karieri kot v sebi. To je zahteven proces.

V taki skupini se razvija avtentičnost, sposobnost soočanja, sposobnost, da povejo stvari, kot jih doživljajo (ne manj ne več), biti iskreni (v prvi vrsti do sebe), prepoznavati in razvijati notranje in zunanje vire moči. Po raziskavi med udeleženci se je to navzven pokazalo kot sprememba v odnosih; le ti postanejo bolj pristni, vloge, odgovornosti in prioritete postanejo bolj jasne, konflikti so nekaj, kar prinaša višjo kakovost bivanja in ne obratno, slika o sebi (vloge, vizija, kaj se z menoj dogaja) je jasnejša, poglobi se veščina izražanja …

Na srečanjih skupine ni prostora za smiljenje samemu sebi. Oblikuje se prostor, v katerem člani raziskujejo sebe, prepoznajo ozadje nekaterih blokad, stisk, ki jih doživljajo. To je prostor za delitev izkušenj, za soočanja z izzivi, katerim so se morda izogibali. To je prostor za podporo. Na spoštljiv, avtentičen način.

Zanimivo je, da se za tovrstne skupine odločajo moški z željo po nečem več, po večji kakovosti življenja. Logika je preprosta: ali se boš učil skozi svoje izkušnje in napake ali pa boš ta proces močno pospešil, pridobil skozi pogovor (edukacijo) novo znanje, uvide, izkušnje, in šel s tem znanjem/veščinami naprej.

To je podobno, kot da bi se nekdo matematiko učil sam, z opazovanjem, branjem in podobnim, kar je sicer možno, le da je proces navadno mnogo daljši in je vanj vloženega veliko več truda, kot če bi pri tem sodeloval učitelj.  Pri matematiki nam je samoumevno, da znanje pridobivamo v šoli, na izobraževanjih, pri odnosih in pri razvijanju psiholoških veščin in znanja, pa se nam (še) zatika.

Kaj potrebuje sodoben moški (v smislu čustvenih potreb)?

Najprej avtentičnega sebe. Da se je zmožen ustaviti, pogledati kaj se v resnici dogaja zunaj njega in nato kaj znotraj njega. Da je tekom svojega življenja razvil notranje psihični model, da zdrži proces prepoznave in uvidov, ki navadno sledijo.

Moški potrebuje moško družbo. Z iskrenim, neposrednim, tvegano-ranljivim načinom pogovora. V taki družbi bo moški dobil odzive, ki jih potrebuje. Moški se ob drugih moških ne more sprenevedati, prikrivati, ker preprosto vemo, kako je. In če v pogovoru tvega in razkrije »šibkosti«, bo dobil primerne podporne odzive.

Potrebuje žensko. Ženska prinese v življenje moškega barve, zatrese njegov bolj racionalno logični svet, doda toplino, sprejetost in spoštovanje tistega dela notranjosti, ki jo moški pogosto zanika. V odnosu z žensko se moški »izbrusi«, »izklesa«, lažje se poglobi vase, spozna svoj notranji intimni svet (kdo sploh je, kaj si želi, potrebuje, kaj lahko ponudi, kaj je njegov smisel, kaj doživlja in kaj misli …) in postane zaradi tega močnejši in celovitejši partner.

Lahko pa se skuša temu procesu izogibati, se mu umikati, toda s tem izgublja predvsem sebe, je le odsev nečesa, in kot tak izgublja vlogo partnerja, moškega v odnosu. Seveda podobno velja tudi za ženske, ki so včasih zelo usmerjene navzven, pozabijo na svoje telo, svojo intuitivnost, kaj čutijo, in se kot take lahko hitro »izpraznijo«, izvotlijo.

Moški potrebuje tudi čas, da se poglobi vase. Umik od interneta, zunanjih aktivnosti, vsaj za nekaj minut vsak dan, je osnovna higiena. Da spet začuti svojo vlogo, svojo namen, smisel in kot tak potem lahko polno doživlja in deluje.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord