Doc. dr. Robert Oravecz | 15. 2. 2023, 06:00

Dr. Robert Oravecz: »Prostitucija je stranski učinek monogamije.«

Proti koncu 19. stoletja je Baron von Krafft-Ebing ustvaril znanost o spolnosti in spolni forenziki. Napisal je knjigo Psychopathia Sexualis, ki je postala zelo priljubljena v budoarjih meščanskih družin. Za današnje razmere je precej čudaško, da so bili najbolj eksplicitni deli opisanih zgodb v latinščini, da se neuki, neizobraženi bralci ne bi mogli naslajali nad čtivom.

Krafft Ebing je suvereno trdil, da imajo spolni nagon samo moški, ženska se podredi moškemu in najde občutek ugodja v tem, da jo zakonski partner oplodi. Ženske, ki imajo spolni nagon in uživajo v spolnosti, veljajo za bolne, motene osebe, ki niso primerne za zakon in vzgojo otrok. Spolnost je sprejemljiva le v zakonu, z namenom oploditve, v »misionarskem« položaju.

Seksualnost, kot ga dojema Krafft-Ebing, je zrcalo t.i. viktorijanske, s katolicizmom oplemenitene spolne etike. Ta seksualna etika je polnoletnim moškim dovoljevala obiskovanje javnih hiš, samozadovoljevanje pa je bilo prepovedano za oba spola. Klene mamice so vzgajale svoje hčere v prepričanju, da je spolnost nekaj umazanega, bolečega, neprijetnega, kar mora ženska prestati, da bi ohranila naklonjenost partnerja.

V drugi polovici 19. stoletja prihaja do naglega razvoja kapitalizma in meščanskega družbenega sloja povsod po Evropi, predvsem pa v srednje-evropskih velemestih. Tradicionalno, rigidno fevdalno družbo postopno nadvlada družbeni sloj kapitalistov in intelektualcev. To je čas romantike v slikarstvu, poeziji, glasbi.

Lahko si predstavljate mlado meščansko dekle, ki se leta pripravlja na svoj prvi ples. Oblečena v tesen korzet, pleše dunajski valček v objemu postavnega mladega častnika. Na koncu večera sledi poslovilni poljub na roko in odhod domov v spremstvu staršev. Mladi častnik je na boljšem, saj lahko konča večer v objemu plačane ljubice.

Spolna zavrtost, ki se je na žalost pogosto navezovala na travmatske izkušnje mladih žensk, je postala pomemben element v nastanku množičnega pojava histerije okoli prehoda v dvajseto stoletje.

Histerični pojavi, ki so se množično pojavljali v meščanskih krogih, so obsegali široki spekter »kvazi » nevroloških simptomov od mravljinčenj, psihične slepote, nezmožnosti govora, vse do vedenjskih odklonov. Histerija je postala ikona tega časa.

Sigmund Freud, mlad zdravnik judovskega porekla je proti koncu 19. stoletja opravil študijsko potovanje v Pariz, kjer se je spoznal s teorijami naprednih psihiatrov in nevrologov, ki so že prišli do spoznanj, da se histerija razvije na osnovi zatrtih spominov s spolnim predznakom. Po vrnitvi domov Freud začne razvijati svojo teorijo, ki jo poimenuje psihoanaliza. Z Josephom Breuerjem objavita študijo kliničnih primerov, s katerimi potrjujeta teorijo, da vzrok histeričnih pojavov leži v potlačenih neugodnih ali celo travmatskih izkušnjah, ki se navezujejo na spolnost.

Psihoanaliza se začne razvijati na Dunaju, v zadnjih letih 19. stoletja. To je čas, ko se množice Judov priseljujejo iz Rusije, Poljske in Ukrajine v naglo se razvijajoče metropole srednje Evrope. Medtem, ko se prva generacija teh priseljencev preživlja z obrtništvom in mešetarjenjem, se druga generacija že intenzivno izobražuje in hitro postane nosilec kapitala, znanja in intelektualnih ved. Judovska skupnost postane pomemben element ustvarjanja meščanske kulture srednje Evrope.

Tradicionalna judovska kultura namreč goji precej poseben odnos do spolnosti. Medtem, ko je za katoliško kulturo moški v ospredju, judovska kultura postavlja v ospredje humanizirano podobo ženske. Vloga oz. dolžnost moškega je, da zadovolji potrebe ženske. Zaželen je spolni odnos pred poroko in če nevesta ni zadovoljna s produkcijo moškega, ima pravico odpovedati poroko. Moški sme doživeti spolno ugodje le po tem, ko zadovolji svojo partnerko. Ženska se sme samozadovoljevati, moškemu pa to ni dovoljeno, da ne bi zapravljal svojega genetskega materiala. Religija sicer predpisuje določene rituale, ki se navezujejo na spolnost, vendar pusti precej prostora glede prakse, na kakšen način zadovoljiti potrebe ženske.

Psihoanaliza kot novonastala in revolucionarna teorija o delovanju človekove duševnosti si predstavlja razvoj seksualnosti in gonilne sile spolnega delovanja na povsem nov, za katoličanstvo povsem nesprejemljiv način.

Freud govori o tem, da je človeško življenje spolno obarvano že od rojstva, vendar se seksualnost razvija skozi zelo značilne faze, da bi na koncu najstniških let dozorel za ustvarjanje trajnih, po možnosti heteroseksualnih razmerij.

Psihoanaliza se postavi po robu viktorijanskim predstavam o spolnosti, s čimer se ustvari globok prepad med judovsko in katoliško skupnostjo ter med podeželjem in meščansko naravnanimi mesti.

Po množični tragediji prve svetovne vojne se zgodi prva »revolucija« na področju spolnosti.

Medtem, ko je velika večina moških prizadeta zaradi vojnih izkušenj, se tradicionalna vloga žensk v urbanem okolju naglo spremeni.

Spoznanje, da ženske prav tako posedujejo libido, jim daje pravico do tega, da se trudijo emancipirati. Naglo se spremeni moda, ženske si priborijo pravico, da kadijo, da volijo, da obiskujejo univerze in zasedajo pomembne akademske položaje. Moramo si priznati, da v teh gibanjih prednjačijo pripadnice judovskih skupnosti. Medtem, ko se odnos do spolnosti radikalno spreminja v urbanem okolju, konzervativni katolicizem na podeželju še naprej ovira emancipacijo žensk in humanizacijo odnosa do spolnosti. Lahkotno oblečene, naličene meščanke na kolesu, s cigareto v ustih, zbujajo zgražanje podeželja. Razlikovanje poštenih, po možnosti nedolžnih deklet od »motenih« razuzdank se vedno bolj poglablja.

Odnos skupnosti do ločenk, vdov, samskih žensk je poniževalen, izključevalen. Nezakonski otroci so izpostavljeni sovražnemu, poniževalnemu odnosu.

Grozote prve svetovne vojne, gospodarska kriza v Nemčiji, nepravična prekrojenost evropskih meja rodijo evropski nacizem in fašizem. Nemški veterani prve svetovne vojne in študenti, pripadniki povojne generacije gojijo hudo zamero do Judov, ki naj bi leta 1919, kot predstavniki socialistične vlade v Weimarski republiki izdali Nemčijo. Sovražnost Nacistov se prav tako usmerja na emancipirane ženske, saj se čutijo ponižani ob tem, da ženske zapuščajo svoje tradicionalne vloge, v smislu otrok-kuhinja-cerkev. Nacistični ideal ženske je atletsko grajena, močna, družinsko naravnana ženska, ki rodi veliko otrok in jih vzgaja v duhu nacistične ideologije, brez navezanosti in nežnosti. Nacistični ideal moškega predpostavlja arijske antropološke predpostavke, moč, vzdržljivost, jekleno voljo in brezpogojno podredljivost oblasti.

Komunistična oblast je po drugi svetovni vojni zapovedala strog moralističen odnos do spolnosti. V prvih letih je celo odločala o tem, s kom se komunist lahko ženi. Prešuštvovanje je veljalo za velik prestopek. Policija je preganjala prostitucijo, pornografijo in homoseksualnost.

Z leti so se moralna pravila razrahljala, da bi sprememba družbenega sistema zbrisala še zadnja.

Z liberalizacijo spleta je pornografija postala dostopna za vsakega. Nove generacije se socializirajo na spolnost skozi pornografske uprizoritve, kar močno vpliva na odnos do lastnega telesa, spolne izbire ter navsezadnje tudi spolne prakse. Nedolžnost je nadloga, ovira pred enakovrednostjo med mladimi.

Mlade pacientke mi včasih govorijo, da ni več normalnih fantov, ki bi bili zadovoljni z nekoliko bolj konzervativno spolno prakso, brez bizarnih želja, naučenih iz pornografskih uprizoritev.

Pornografija vulgarizira spolnost, ki na ta način izgubi čustveni naboj, doživljanje ljubezni, zaupanja, partnerstva. Pornografija spodbuja »sensation seeking«, iskanje vznemirjenosti, drugačnosti, kar vodi v promiskuiteto.

Vendar, pornografija ne vpliva le na mlade generacije, temveč tudi na tiste srednjih let, ki predvsem na podeželju na novo spoznavajo spolno prakso, ki je precej drugačna od tradicionalne, privzgojene.

Na podeželju se zadnja desetletja odvija zapoznela seksualna revolucija, v smislu »meščanizacije« delavske in kmečke populacije. Ta proces meščanizacije se odvija na področju spremembe življenjskega sloga, posedovanja statusnih simbolov višjih družbenih slojev ter liberalnega odnosa so spolnosti.

Osebe obeh spolov, vzgojene v tradicionalnih vrednotah katoliške kulture, ki je zaprisežena monogamiji, se sedaj soočajo s povsem drugačnimi vrednotami, ki jih posreduje popularna kultura skozi medije. Ženski časopisi so prepolni nasvetov, kako popestriti ali izboljšati spolno življenje, internetne strani, ki ponujajo spolne storitve se na veliko množijo.

Po končanih velikih skupnih projektih, kot so otroci, hiša, kariera, monogamija postane breme za oba spola. Ločitve so vedno bolj pogoste, predvsem v srednjih letih, ampak na žalost celo med mlajšimi pari.

Družbena emancipacija žensk ter zakon o preprečevanju družinskega nasilja sta precej prispevala k temu, da se ženske lažje odločijo za nov začetek, predvsem če trpijo nasilje ali neenakopravnost v odnosih. Čeprav se odnos do spolnosti precej spreminja, se še naprej čuti konflikt med tradicionalno, katoliško zasnovano in liberalno seksualnostjo, ki je podprta tudi z izkušnjo pornografije.

Osamosvojitvene težnje moških so pogosto obarvane z nasiljem in samouničevalnimi elementi, tako da se neredko končajo s finančnim zlomom, samomorom, zasvojenostjo.

Po razvezi se tako moški kot ženske težje odločijo za nova trajna partnerstva, čeprav moje osebne in terapevtske izkušnje kažejo na to, da z izkušnjo prejšnje partnerske zveze znamo ustvariti bolj funkcionalne in spolno zadovoljive partnerske odnose.

Živimo v času tranzicije, v nenehnem spreminjanju družbe, pod vplivom medijev in družabnih omrežij, kar prinaša nove izzive, nove preizkušnje in na žalost tudi nova razočaranja.