Elli H. Radinger: »Divjina je spremenila moje življenje in način razmišljanja!«

Nekdanja odvetnica Elli H. Radinger danes velja za specialistko za volkove, raziskovalka narave in avtorico knjig, v katerih se posveča volkovom, psom in naravi. Kot ustanoviteljica neprofitne organizacije »Society for the Protection of Wolves« je večino svojega odraslega življenja preživljala v ameriškem narodnem parku Yellowstone in opazovala divje volkove.

Avtorica danes živi v Nemčiji s psičko Shiro. Poleg pisanja knjig izdaja revijo »Wolf« ter predaja svoje znanje na seminarjih in predavanjih.

Hrepenenje & razcep

Potem ko je bila leta 2019 v Sloveniji odlično sprejeta njena mednarodna uspešnica Modrost volkov, gre verjeti, da podobno usodo doživela tudi knjiga Darilo divjine.

»Divjina je protislovna, je kraj strahu in hrepenenja, vir življenja in navdih za sanje. Ljudje do nje čutimo mešanico sovraštva in ljubezni. Čim bolj izginja, tem bolj koprnimo po njej. Beremo knjige o divjini, nosimo oblačila z odtisnjeno volčjo šapo in se v trgovinah za proti čas opremimo z najmodernejšimi funkcijskimi oblačili za pohode po njej. S športnimi terenci se odpeljemo v hotel sredi narave ali v razkošno opremljene šotore in si zvečer ob tabornem ognju privoščimo kozarček rujnega. To je udobna različica divjine,« v uvodnih poglavjih knjige razmišlja Elli H. Radinger, da bi takoj nato dodala trpko resnico: »Hkrati se skušamo znebiti volkov povratnikov in priseljenih medvedov, omejujemo dostop do zadnjih zelenih površin in ograjene vrtove spreminjamo v tlakovane puščave.«

Notranja razcepljenost modernega človeka bi težko bila bolj očitna.

Divjino vidimo kot nedotaknjeno naravo, pragozd, samoto in čudoviti svet, ki ga čutimo kot lasten dom. Po drugi strani pa smo bolj kot kadar koli poprej prepričani, da jo lahko, naravo, nadzorujemo.

O tem, kako zelo se o slednjem motimo, so nas lahko prepričali prizori, ki smo jim bili priča pred komaj nekaj meseci, ko so se med strogim zaprtjem javnega življenja med pandemijo koronavirusne bolezni divje živali vrnile v mesta.

»Narave ne moremo nadzorovati. Vedno znova nas opominja, kako močno smo se odmaknili od nje. Brez nas se odlično znajde, mi pa brez nje ne moremo, čeprav si skušamo dopovedati nasprotno. Pomirja nas, če imamo izbiro: začasna divjina z možnostjo, da ji spet obrnemo hrbet, ko nam ni več udobno, se naveličamo ali postane prenaporno – ali ko preprosto ne doseže naših pričakovanj.«

Vsem našim utvaram navkljub nas ima narava še vedno v pesti, pa naj nam je to všeč ali ne.

Elli H. Radinger se je s to danostjo davno sprijaznila. Še več. Odzvala se je notranjemu klicu hrepenenja in uresničila sanje o življenju v divjini.

Potem, ko jo delo odvetnice ni več osrečevalo, ga je opustila in pričela potovati.

»Ko sem se v Minnesoti zaljubila v izdelovalca kanujev, sem se spontano odločila, da bom poletela k njemu in živela z njim v njegovi brunarici. Ker sem želela izvedeti več o volkovih, sem opravila študijsko prakso iz vedenjskih znanosti v ameriškem volčjem rezervatu in nato delala kot prostovoljka v narodnem parku Yellowstone, in sicer sem raziskovala vedenje divjih volkov.«

Vse njene neverjetne pustolovščine so se začele z odločitvijo, da se želi osvoboditi.

»Prijatelji me imajo za pustolovko. Sebe niti približno ne vidim tako, a razumem, da v njihovih očeh ni normalno pustiti službe, zato da poljubljaš volkove in pohajaš po deželi grizlijev.«

A vse vendarle ni šlo vedno samo gladko. Vrnitev v objem divjine zahteva vnovično uskladitev in veliko prilagajanja. Tudi, ko gre za tako ’majhne’ stvari, kot je ponovno se navaditi na temo in tišino.

»Ko sem se leta 1991 odselila v divjino v Minnesoti, sem prvič doživela pravo temo. Koča je stala daleč od virov svetlobe, jasne noči so razsvetljevale le luna in zvezde. Ko sem se med nočnim obiskom zunanjega stranišča spotaknila, da mi je žepna svetilka padla na tla in ugasnila, me je zajela panika. V globoki črnini dobesedno nisem videla niti dlani pred seboj, ničesar znanega nisem več zatipala. Vsi moji čuti so se prebudili in se do skrajnosti osredotočili, da bi kaj – karkoli že! - videla. A ni bilo ničesar Prežel me je strah. Obupano sem prisluškovala za zvoki, po katerih bi se lahko ravnala. Nočni zvoki so srhljivo tihi. Končno sem zatipala svetilko in jo spet prižgala.«

Takrat se je odločila, da se ji nekaj podobnega ne sme več zgoditi.

Hotela je premagati strah, zato se je odločila pogumno soočiti z objemom noči. Začela je z žepno svetilko, nadaljevala v luninem soju in nazadnje hodila tudi v popolni temi.

»Sprehod v temi je čisto drugačna izkušnja, kot če greš po isti poti čez dan. Tema zakrije znane orientacijske točke in spremeni tiste, ki so še vidne. Ocenjevanje globine postane ugibanje in pojavi se cela nova skupina živali.«

Darilo divjine

• Navdihujoče potovanje v naravo in k sebi …

Elli H. Radinger pripoveduje čarobne zgodbe o tem, s čim vse nas obdaruje divjina: pustolovščinami, sproščenostjo, čudenjem, mirom, temo, medsebojno bližino, vztrajnostjo, zaupanjem, a tudi skromnostjo in strahom.

V knjigi Darilo divjine avtorica tokrat daljša poglavja ne nameni zgolj volkovom, ki jim je namenila znaten del svojega življenja, temveč tudi vsem drugim čudovitim živalim, ki jih je imela priložnost opazovati v narodnem parku Yellowstone. Mesto v njeni knjigi so tako našli še grizliji, bizoni, kojoti, kiti in orli.

Knjigo lahko virtualno prelistate tudi na emka.si.