Intervju z Aleksandrom Lavrinijem: "Ljudje težko vzpostavijo odnos do sebe"

Se ljudje premalo ukvarjamo s sabo?

Mislim, da se s sabo ukvarjamo kar dovolj, le način včasih ni ravno primeren za dosego nekih dolgoročnih ciljev. Pri terapiji gre za proces in odnos, zadnje čase pa ljudje težko vzpostavijo že sam odnos do sebe oziroma ta prihaja iz drugih vzgibov, na primer zunanje podobe ali količine materialnih stvari. Vendar ne obstaja le materialni svet, temveč tudi čustveni.

To pomeni, da se ne ukvarjamo dovolj s svojim notranjim svetom?

Večina se hoče tudi z notranjim svetom ukvarjati hitro in težave preprosto reševati. Ljudje želijo rezultate doseči po bližnjicah ali da bi namesto njih nekaj storili drugi, vendar to ni mogoče, sploh pa ne v psihoterapevtskem procesu.

Kako pomagate ljudem vi?

Kot bodoči psihoanalitik, specializant psihoanalize, pod supervizijo že samostojno opravljam delo s pacienti in terapevtskimi skupinami.

Za svoje stranke uporabljate izraz pacient?

Beseda pacient za nas pomeni, da gre za človeka, ki trpi, in ne za človeka, ki je bolan. Vsak psihoterapevt uporablja svoj izraz, jaz uporabljam izraz pacient spoštljivo in tudi ljudem, ki pridejo na psihoterapijo, razložim, zakaj ga uporabljam: ker je tudi eden izmed ciljev psihoterapije, da iz nevrotičnega trpljenja, zaradi katerega ljudje običajno pridejo na psihoterapijo, postane navadno trpljenje.

Je pristopov, kako pomagati trpečemu človeku, precej?

Tudi sam ne poznam točnega števila psihoterapevtskih pristopov, jih je pa kar precej.

Kakšen je vaš pristop, pristop psihoanalitika?

Psihoanaliza deluje predvsem na delu z odpori, na delovanju nezavednega, na sanjah, osnova pa je prosto necenzurirano asociiranje, k čemur povabim pacienta. Za klasično psihoanalizo je značilno, da je manj terapevtskih posredovanj (intervencij), kar pomeni, da je terapevt bolj zadržan in je s tem več prostora za pacientovo pripovedovanje.

Gre za psihoterapijo, med katero je terapevt bolj kot ne tiho?

Ravno tišina ustvarja prostor in čas za pacienta, da se ta lahko izrazi. Veliko pa je odvisno tudi od psihične strukture pacienta, ker je pri nekaterih psihoterapevt bolj dejaven, vendar ne na način, da dela namesto pacienta, temveč ga spodbuja, podpira, motivira ...

Zakaj ste se odločili ljudem, ki trpijo, pomagati ravno s psihoanalizo?

Vsi pristopi so zelo odprti, imajo veliko različnih 'prijemov', vendar ima psihoanaliza tudi filozofsko širino, zanjo pa potrebuješ veliko znanja z različnih področij, kar mi je privlačno.

Kar vam ustreza, glede na osnovo, ki ste jo imeli že od prej, kajne?

Tudi zaradi študija pedagogike in mojih prejšnjih izkušenj na področju dela z ljudmi v stiskah sem se odločil za študij psihoterapije. Ko sem prišel na informativni dan na dunajsko univerzo Sigmunda Freuda, sem rekel: "To je to, kar sem iskal," in se vpisal. Predavanja, na katerih so bili prisotni študentje z vsega sveta, so potekala v angleščini.

Se pravi, da je Sigmund Freud postavil trdne temelje psihoanalizi in njegova odkritja držijo še danes?

Še vedno velja njegovo odkritje transferja za eno večjih odkritij, opažam pa tudi, da se zadnje čase pristopi znova obračajo na osnove, ki jih je postavil on. Zdi se mi tudi, da imajo zdaj delujoči psihoterapevti veliko znanja in izobrazbe ter so se naučili Freuda dobro brati.

Mislite interpretirati?

Prvi pogoj za razumevanje Freuda je, da ga poglobljeno prebiraš.

Kaj pa je bistvo Freudovih ugotovitev?

Nov odnos, delo s sanjami, z odpori, kar pomeni, da bi naj novi odnos bil korektiven, da stare vzorce, ki jih ponavljamo že toliko in toliko časa, skozi psihoterapevtski odnos korigiramo in dobimo novo izkušnjo.

Gre za stanje, ko si rečemo: "Ponovno se mi to dogaja! Zakaj ravno meni?"

Običajno je takrat, ko si to rečemo, pozno, ne pa prepozno.

Pa ni ravno podiranje vzorcev težko?

Vzorci se dolgo 'pletejo', ljudje pa pričakujejo, da se bodo razpletli takoj. Dolgo se tudi razpletajo. Vsak, ki si želi narediti veliko spremembo v življenju, se pravi osebnostno spremembo, potrebuje najmanj leto do dve terapevtskega procesa. Tudi otrok ne zraste od rojstva do petega leta v dveh letih, ampak v petih. Razvijamo se ves čas, nikoli ni prepozno, ne za delo na sebi, ne za študij, ne za nič. Prepozno je tik pred zdajci, preden nas ni več.

Se vzorci prenašajo iz generacije v generacijo?

Nekatere stvari se prenašajo tudi genetsko, psihični vzorci pa se ravno tako prenašajo iz generacije v generacijo. Otroci opazujejo starše in vzorce vedenja nadaljujejo. Otrok dogajanja okrog sebe zelo ponotranji. Velikokrat pacienti iščejo krivca, krivdo, krivijo sebe ali druge. Na terapiji pa vendarle ne iščemo krivca, ampak pacient spoznava sebe.

Kdaj običajno ljudje pridejo do vas?

Nekateri zelo hitro zaznajo, da potrebujejo pomoč, večina pa pride, ko so že kar v težkih stiskah.

Ste takrat previdni?

Seveda. Poslušam njihove zgodbe in poskušam izvedeti čim več o njihovem preteklem in sedanjem življenju, potem pa jim prepustim, da govorijo sami. Gre za necenzurirano prosto asociiranje. Se pravi, da govorijo vse, kar jim pade na pamet, kar je zelo težko.

Zakaj?

Ker pride do odporov, kar se pozna na psihični ali fizični ravni. Takrat si pacient reče: "O tem pa zdaj ne bi," jaz pa jih povabim, da spregovorijo ravno o tem, vendar počasi in previdno, saj so ljudje takrat zelo ranljivi. Kmalu sledijo terapevtski medeni tedni, kakor je to obdobje poimenoval Freud. Vse je dobro, kaže se napredek, pacient je naredil nekaj sprememb, potem pa sledi bolj realna slika, ob kateri jih veliko obupa, veliko pa jih ostane in pozneje vztrajajo pri poti navzgor. Odvisno od tega, s kakšnim ciljem pacient pride na terapijo. Nekateri imajo bolj površinske cilje, vendar si po mojih izkušnjah potem želijo izvedeti o sebi še več in raziskovati še dlje.

Kako zaznavate spremembe pri pacientih?

Opazijo jih pacienti sami, sicer pa jih nanje spomnim jaz. Za zaznavanje je treba biti prisoten in pozoren.

Pacient med terapijo leži na kavču?

Večinoma da. Sliši se kot stereotip in veliko ljudi ne razume, zakaj je tako.

Zakaj je tako?

Kavč je varen prostor, na katerem pacient leži v objemu tega. Tak položaj je izhodišče za regresijo, zato je treba biti zelo previden, kdo je primeren za takšno vrsto terapije.

Gre za občutek fetusa?

Tudi to. V nekaterih primerih se pacient in terapevt ne gledata, da se pacient lažje usmeri vase in ima pred sabo 'prazno tablo', na katero lahko miselno slika. Če sem tam vidno prisoten jaz, je košček te table porabljen in tam ne bo prostora za celotno sliko. Zato znancev, prijateljev in ljudi, ki me poznajo in si želijo psihoterapijo, ne sprejmem, temveč jih preusmerim h komu drugemu. Na voljo morajo imeti vso svobodo in prostor, ki ju premorejo, če se poznamo, pa tega ni.

Očitno spoznavanje sebe ni tako lahko.

Ne! Zato so obljube 'kvazi terapevtov', da vam bo že jutri ali čez tri mesece bolje, nekaj, česar si sam ne bi nikoli dovolil reči, saj to ni etično, temveč je zavajajoče.

Kaj pa, ko človek 'počisti' z vzorci, je dela konec?

Dela seveda ni konec, lahko pa življenje po zaključenem terapevtskem procesu postane razkošje. Je pa res, da se že med terapevtskim procesom vidi, da je eno psihoterapevtska tehnika in prostor, drugo pa življenje zunaj terapije. Tisto, kar se dogaja na terapiji, je treba ozavestiti in prenesti ven, da terapija ne postane nadomestek za življenje.

Verjetno se na terapiji razkrijejo tudi kakšne stvari, za katere nočemo vedeti.

Nezavedni procesi silijo na površje in zato, da držimo pokrov nad njimi, potrebujemo veliko energije. Več je teh vsebin, z večjo močjo silijo ven in zato posledično porabimo več energije. Ljudje pridejo na terapijo tudi zato, ker jim zmanjka moči: za delo, partnerstvo, otroke.

Zakaj soočanje s sabo tako radi odrinemo?

Ker je soočanje s sabo trdo delo, vendar imam kljub temu občutek, da je zdaj dober čas za razvoj svojih zmožnosti.

Da jih pošteno zaboli?

Ljudje se večinoma življenja zavejo šele takrat, ko jih zaboli. Zanimivo je, da moraš najprej doživeti zelo travmatično izkušnjo, da se zbudiš. Zakaj se lepote življenja ne bi zavedali že prej? Ljudje imamo ogromno sposobnosti. Če ne bi verjel, da ima vsak, ki pride k meni, notranjo moč, da se postavi na noge, ne bi bil dober psihoterapevt. Res pa je, da nekateri potrebujejo več, drugi pa manj časa. Treba se je prilagoditi vsakemu posamezniku.

Se pravi, da so ravno pod pokrovom, ki ga tiščimo dol, skriti viri naših potencialov?

So viri bolečine in hkrati viri moči.

Kar pomeni, da se je za osebni razvoj treba slej ali prej soočiti tudi z lastnimi 'demoni'?

Zagotovo, ampak nekaterih primanjkljajev ne moremo nadomestiti, lahko pa se z njimi naučimo živeti. Recimo ob zelo zgodnji izgubi enega od staršev. Stvari, ki bi jih lahko dobili od njega, ne bomo nikoli nadomestili, lahko pa se naučimo to sprejeti in s tem živeti.

Osvoboditev neprijetnega prinaša tudi prijetno?

Seveda, ker je pod tem tudi vesel otrok, ne le žalosten. Treba je najti trenutke veselega otroka in jih osvetliti. Odkrivanje bolečih stvari ni le neprijetno.

Jemljemo sebe preveč resno v smislu, da smo popolni?

Zelo težko je biti narcis, ker se v nekem trenutku vsi zavemo, da nismo popolni, najboljši, najlepši. Zelo težko je sprejeti, da nismo središče sveta, ampak tisti, ki lahko zelo odgovorno oblikujemo svoj svet. Da smo mi tisti, ki imamo niti v rokah.

Od česa kot psihoterapevt ne smete odstopati?

Najpomembnejša se mi zdi tako imenovana osebna izkušnja, ki jo pridobimo skozi študij in je nujen pogoj za opravljanje dela, ne smemo spregledati vaj, supervizij in vsega pridobljenega teoretičnega znanja od nevroznanosti, biologije, psihodiagnostike, medicinske terminologije, psihofarmakologije, zgodovine psihologije in terapevtskih pristopov do sociologije ...

Ali kdaj pacientu priporočite, da se obrne na zdravnika zaradi določenih zdravil, ker ima psihološke težave?

Povezujemo se tudi z zdravniki. Če pacient poleg psihoterapevta obiskuje tudi psihiatra ali psihologa, se z njim povežem. Nekateri psihiatri so zelo odprti in radi sodelujejo z nami, ker vedo, da je to vendarle komplementarna disciplina, ki koristi pacientom. Tu pa ni prostora za razhajanja, temveč za povezovanje. Psihiater, psiholog in psihoterapevt so trije različni poklici, ki zahtevajo različna znanja. Za zdaj pri nas še ni takšnega povezovalnega duha, se pa odnosi počasi spreminjajo.

Kaj ste psihoanalitiki?

Na koncu smo vendarle samo ljudje. Včasih se srečujemo s predsodki, da 'brskamo' po ljudeh, vendar zunaj psihoterapevtske situacije tega ne počnemo. Smo pa lahko za paciente neka nova izkušnja za drugačno doživljanje, odnose, za vseživljenjsko delo na sebi.

Vas pacienti kličejo, ko so v stiski?

Seveda smo za njih dosegljivi in lahko vedno pokličejo, vendar se zelo hitro naučijo zadržati, počakati in o stiskah spregovorijo na terapevtski uri, kar je tudi del terapevtskega dogovora.

O psihoanalizi, ki jo izvaja Aleksander Lavrini, lahko povprašate na elektronski pošti: aleksander.lavrini@gmail.com

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ