N.Z. | 9. 4. 2021, 17:30

Ni že čas, da prenehamo tekmovati, čigava travma je bila hujša?

profimedia

Se je tudi vam v življenju zgodilo nekaj hudega? Seveda se vam je, tako kot praktično vsakemu izmed nas. In prav zato je povsem brezpredmetno, da bi brazgotine svojih travm (ali celo serijo njih) primerjali z drugimi, kot da gre za nekakšno tekmovanje v tem, komu je bilo v življenju huje!

"V svojih zgodnjih dvajsetih sem se udeležil svoje prve skupine za podporo odvisnikov in celo zajokal, ko sem o svoji travmi spregovoril prvič. Čeravno mi odvisnost in zloraba substanc nista bili neznanka, do takrat sem že dobro poznal to problematiko, pa je bilo tokrat prvič, da sem zares priznal, da potrebujem pomoč. V javno izpoved me je zaneslo tamkajšnje vzdušje. Ko so se pred mano drug za drugim na temo čustvenih ran in propadlih razmerij odpirali ostali sodelujoči, sem o svoji izkušnji spolnega napada spregovoril še jaz. V trenutku, ko sem to lahko zmogel, še posebno, ker je bilo to prvič, sem bil srečen. Odprl sem se in od srca se je odlomil velik kamen. Tisto noč sem tudi spoznal, da moja zgodba še zdaleč ni bila najbolj ekstremna, na nek način pa hkrati tudi ni bila najmanj grozna. Bila je pač še ena življenjska zgodba. In pri tem bi ostalo, če ne bi nato opazil nenavadne dinamike v skupini. Vsakič, ko je nekdo delil svojo zgodbo, se je nato oglasil nekdo drug, ki je povedal nekaj še za odtenek hušega. In čeravno nihče od njih ni svoje zgodbe začel neposredno z 'oh, ja, to se ti je zgodilo, no, meni se je nekaj veliko hujšega', je bilo več kot očitno, da gre za nekakšno slabo prikrito tekmovanje. Naenkrat olajšanja, ki je sledilo neposredno moji izpovedi, ni bilo več, ostal je le neprijeten občutek, da sem se vsiljeval drugim s svojo zgodbo, ki morda sploh ni bila vredna njihove pozornosti, saj moje brazgotine očitno niso bile dovolj hude." - Tim Mousseau za goodmenproject

Tekmovanje v travmatiziranosti še zdaleč ni edini mentalni fenomen, ki v svojo oblast dobi ljudi, zagotovo pa je eden tistih, ki naredi zgolj še več škode potem, ko je že postalo jasno, da so se vanj zapletli že v osnovi zelo ranjeni posamezniki. In vse to po povsem nepotrebnem.

Kaj sploh lahko ima človek od tega, da v sobi samih ranjenih ljudi obvelja za najbolj ranjenega, ko pa se bo vedno znova našel še nekdo, ki mu je bilo še huje? In verjemite, da se bo vedno, ampak VEDNO, našel še eden, t.j. tisti nekdo.

Posnetek iz Dubaja, ki je raznežil splet (VIDEO)

Dejstvo je tudi, da vse to vznikne mimo naše volje in gre torej za nezaveden proces.

Ko so ljudje priča reakciji nekoga, ki se od bolečin sesuva pred njihovimi lastnimi očmi, se naenkrat zazdi, kot da so se (še za odtenek bolj) v sebi pričeli sesuvati še vsi drugi.

Situacije v skupinah, katerih namen je bil prvotno terapevtski (torej biti enostavno slišan in morda prvič v življenju zares razumljen), se tako sprevržejojo v nekakšna srečanja 'vojakov, ki so prišli s fronte, in potem, ko prvi pove, da je v boju izgubil roko, ga sredi pripovedi prekine drugi, da bi povedal, kako pa je on izgubil obe nogi'.

Največji problem takšnih 'soočanj' pa je v tem, da stvari v resnici niso tako enostavno primerljive. Prav nihče namreč ni bil čisto zares v povsem 'isti vojni'.

Na brazgotinjenje namreč ne vpliva zgolj velikost šrapnela, ki nas je zadel, ali celo število njih. Najbolj pomembno tudi ni, 'kam' smo bil ranjeni, kolikokrat in kakšne so bile (fizične) posledice teh ran. Na 'težo' travme vplivata tudi naš osebnostni ustroj in naša osebna zgodovina, pa tudi, ali smo imeli v tistih trenutkih v drugih ljudeh vendarle morda oporo ali pa so nam ravno takrat, ko je bilo najhuje, vsi obrnili hrbet. Medtem ko lahko nekoga zaradi specifike osebnih in siceršnjih okoliščin usodno zaznamuje že dogodek, ki se objektivno gledano komu drugemu lahko zdi minoren, pa tretji (skoraj brez posledic) relativno 'dobro' prenaša praktično nepojmljiva bremena.

V sobi, v kateri so se evidentno zbrali sami ranjenci (in seveda je z nekaterimi huje kot z drugimi), zato brazgotine enega enostavno ne gre kar tako (in prek palca) ocenjevati za bolj ali manj 'pomembne' od brazgotin drugega.

Bloger Tim Mousseau, katerega razmišljanje tudi uvodoma na tem mestu povzemamo, dodaja:

"Zares močno verjamem, da moje razmišljanje ne postavlja enačaja med travmami. Obstajo določeni nivoji zla, ki obstajajo na tem svetu in ki so nekatere izmed nas zaznamovali z izkušnjo najbolj temne plati človekove narave. Za razliko od drugih nesrečnežev nas je morda to zlo oplazilo zgolj nekoliko manj. Vsekakor obstajajo različne stopnje travm glede na njihovo intenziteto in obstajajo ljudje, ki so bili travmatizirani huje od drugih. Po drugi strani pa travmatiziranosti prav zares ni mogoče zares izmeriti, zato je vsakršno tekmovanje v resnici nesmiselno. To, kar ste morda fizično ali mentalno še nekako lahko prinesli vi, bi kaj lahko za nekoga drugega bilo usodno.

Vsak izmed nas izkuša stvari drugače. Srečal sem posameznike, ki so šli čez pekel in nazaj. Hodilo so skozi plamene večnega ognja ne da bi jih ti ugonobili. Potem pa sem srečal posameznike, ki niso imeli teh sposobnosti. Naš prag za bolečino in trpljenje je lahko drugačen. Meje še vzdržnega se med nami tako razlikujejo, da je tekmovanje v ranjenosti povsem brez pomena. Poslušal sem moške in ženske, ki so v terapevtskem krogu govorili o travmatičnih doživetjih. Včasih so ob izpovedi stal trdno na tleh in visoko dvigali glavo, že v naslednjem trenutku pa se je vsa teža sveta zgrnila na njihov obraz. Poslušal sem izpovedi ljudi, ki so v življenju izkusilo zgolj manjšo travmo, travmo, ki bi jo številni v hipu zamenjali za svojo in ob tem pozabili, da ne gre vedno zgolj za konkreten dogodek, temveč za notranje izkustvo. O teži točno določene travme lahko skratka presojajo le tisti, ki so natančno to travmo tudi izkusili.

Konec dneva pa si je treba priznati, da smo vsi do neke mere notranje zlomljeni in da smo v življenju vsi doživeli takšno ali drugačno obliko travme. Življenje nikogar ni enostavno popolno. Ker pa vem, da vsak po svoje reagiramo na svet, verjamem tudi, da imamo za to tehtne razloge. In zato v tekmovanju o tem, čigava rana se bolj zagnojila, ne vidim nobene koristi. Seveda je občasno povsem jasno, da je pred nami človek, ki je morda izkusil manj bolečine kot nekdo drugi, a nam to vseeno ne daje pravice, da bi nad bolečino prvega vihali no, drugega pa skušali 'utišati' z zgodbami, ki naj bi bile domnevno 'hujše od njihove'. Tega si ne smemo dovoliti že zaradi človečnosti, če jo seveda premoremo.

Nič, ampak čisto nič koristnega nam ne prinaša primerjanje neprimerljivega, medtem ko vso razliko tega sveta prinaša spoštljiv in dostojanstven odnos do bolečine slehernega, saj nam je prav ta - namreč bolečina - skupna.

Slabe stvari se dogajajo. Travma je grozna. Pa vendar, dajmo se že enkrat naučiti, da pri pogovorih o naših bolečinah pustimo naš ego pred vrati. To, kar drug od drugega potrebujemo, je to, da si prisluhnemo brez sodb in primerjav in se v bolečini vzajemno podpremo"

Vredno poizkusiti?

Le tako bomo nekoč morda lahko izkusili, kako lažje je prenašati tudi najtežja bremena, če imamo ob tem občutek, da v svoji bolečini nismo zares sami.