Kaj morajo vedeti starši, da dajo otrokom pogoje za zdravo odraščanje?

Tega se zaveda vedno več staršev, ki svojim otrokom in hkrati sebi pomagajo odkrivati nove razsežnosti reševanja težav in spopadanja z notranjimi in zunanjimi konflikti. In kakšen je rezultat?

Raziskave potrjujejo, da je vedenjske motnje v zgodnjem obdobju odraščanja mogoče preprečevati in zmanjševati. Izjemno uspešen program za otroke od 3 do 8 let, temelječ na 40-letnih raziskavah, Neverjetna leta, je en od programov z največ dokazi o učinkovitosti v preprečevanju vedenjskih motenj pri otrocih.

Dr. Mojca Marc in dr. Nina Ponikvar z Ekonomske fakultete v Ljubljani sta preverili ekonomsko upravičenost programa starševstva Neverjetna leta, v katerega se je do zdaj vključilo 980 staršev v Sloveniji. Z analizo stroškov in koristi sta primerjali družbene koristi in stroške aktivnosti glede na njene alternative. Upoštevali sta, da stroški nastajajo v času izvedbe programa, koristi programa pa se izkazujejo skozi daljše, kar desetletno obdobje.

Kljub konservativnemu pristopu v oceni oportunitetnih stroškov sta ugotovili, da vsak vložen evro v program Neverjetna leta v desetletnem obdobju prihrani najmanj 5,58 €. Poleg koristi za državno blagajno prinaša nezanemarljive dodatne koristi, kot so boljše telesno in duševno zdravje celotne družine, večja ekonomska neodvisnost in povečanje blaginje.

Kako je videti pozitivno starševstvo? O tem smo govorili z Evo Strmljan Kreslin, direktorico Javnega zavoda Mala ulica in izvajalko programa Neverjetna leta.

Kaj morajo starši vedeti, da otrokom lahko v starosti od treh do osmih let (v otrokovih 'neverjetnih letih') dajo pogoje za zdravo odraščanje in izpolnjeno odraslost?

Če bi se na to vprašanje dalo univerzalno odgovoriti z enim ali pa (samo) desetimi stavki, bi bilo starševstvo preprosto. Ampak vsi vemo, da ni. Otroci so različni in potrebujejo različne pristope, kar se pogosto izrazito pokaže v družinah z več otroki. Seveda pa ne glede na različnosti vsi otroci potrebujejo pozornost ter občutek varnosti in stabilnosti, kar najbolje uresničimo z doslednostjo.

Zakaj je doslednost tak zalogaj za starše? Si zadajo preveč in potem ne gre oz. kaj jim predlagate, ko spet padejo na izpitu doslednosti?

Doslednost zahteva našo stalno pozornost, resnično trdno voljo in takojšnje ukrepanje. Mnogokrat je veliko lažje pogledati stran, kot pa se (spet) spopasti z otrokom. Dolgoročno pa je to seveda najslabše, kar lahko naredimo.

Velik izziv za večino staršev, preobremenjenih zaradi službe in preutrujenih od dnevnih obveznosti, je torej doslednost. Na katerih področjih starši še potrebujemo veliko pomoči, podpore?

Težko bi izpostavila “področje”, na katerem starši potrebujejo največ pomoči – otroci so pač različni, zato enim predstavlja neizmeren izziv jutranje vstajanje, drugim odhod v posteljo, spet tretjim pospravljanje igrač …  Skupni imenovalec vsem izzivom pa je, da si starši ne upajo postaviti svojih zahtev ali vztrajati pri njih.

Permisivna vzgoja je, kljub temu da že dolgo vemo, kako slabe posledice ima, še vedno najpogostejša oblika vzgoje, kar opažamo tudi v Družinskem centru Mala ulica. Starši svojih otrok nočejo “razburjati” ali “žalostiti”, zato pač sami pospravijo igrače, ali pa vsak večer žrtvujejo nekaj ur zato, da otroka spravijo spat … in tu se začne začarani krog, v katerem trpijo vsi.

Pravite tudi, da je pomembno pohvaliti otroke za dobro opravljeno delo ali socialno obnašanje. Ali Slovenci še vedno premalo pohvalimo svoje otroke? Kakšna pohvala je ustrezna in kakšna ne ter kako pri otroku doseči notranjo motivacijo - za opravljanje šolskih obveznosti, domačih opravil, dosega vrha gore ...?

Pozornost in pohvala sta zelo učinkoviti nagradi za otroke. Žal raziskave kažejo, da veliko odraslih ne ve, kako in kdaj otoka pohvaliti in spodbuditi. Morda pohvale tudi sami kot otroci niso bili deležni, zato se jim zdi hvaliti otroka čudno in nenaravno.

Na treningih starševstva se učimo tudi samopohvale, saj moramo pohvalo najprej znati sprejeti, preden jo damo. In seveda starše učimo, da pohvalijo specifično opravilo, napor in napredek, da otroku zelo jasno povemo, kaj konkretno nam je všeč. “O, kako lepa risba!” je slaba pohvala, dobra pa je, da npr. rečemo:

“Vidim, da si se zelo potrudil in narisal hišo, hrib in drevesa, za kar si uporabil zelo zanimiv izbor barv.” Ne pozabimo, da mora pohvala nagrajevati tudi trud in ne le dosežkov, predvsem pa pohvalimo otroka za pozitivno, zaželeno obnašanje – naj le-to ne bo samoumevno!

Starši si danes ne upajo postaviti svojih zahtev ali vztrajati pri njih.

Vaši nasveti so izjemno preprosti in prav neverjetno je, da jih starši še vedno tako malo uporabljamo. Pravite, da so prav zato rezultati programa Neverjetna leta dokazano učinkoviti za preprečevanje in zgodnjo obravnavo vedenjskih težav otrok.

Tako je, saj staršem preprosto, razumljivo in prijazno predstavlja veščine pozitivnega starševstva, kar spodbuja otrokov kognitivni, socialni in čustveni razvoj, boljše učne dosežke in omogoča bolj varno in zdravo odraščanje ter s preprostimi in učinkovitimi metodami spreminja kakovost življenja celotne družine.

Vsi starši se spopadamo s podobnimi izzivi. Tudi drugim staršem se pogosto zdi, da so nesposobni in se čutijo krive, da lastnega otroka ne razumejo oz. da z njim ne znajo.

Kako je videti program?

Starše učimo, kako se učinkovito spopadati z vsakodnevnimi izzivi, ki zbujajo slabo voljo celotne družine, in kako spremeniti ustaljene vzorce; največkrat so to upiranje oz. zavlačevanje odhoda v posteljo, odklanjanje hrane, prepiri med sorojenci, pospravljanje igrač …

Recepti pri otrocih niso univerzalni, če bi bili, bi vsi živeli v srečnih družinah, pa vendar, kako doseči, da otrok ne zavlačuje z odhodom v posteljo, da ne odklanja hrane, se ne prepira s sorojenci in pospravlja igrače za seboj?

Predvsem se morajo starši odločiti, kaj je zanje najbolj pomembno oz. kaj jih najbolj moti v vedenju otroka, in se osredotočiti na to  – s treningom določene veščine, spodbudami in pohvalami. Ko otrok vedenje  ali veščino izboljša in utrdi, se lahko odločimo še za spremembo kakega drugega motečega vedenja.

Najhujša napaka je, da nas moti kar vse povprek – prepočasno vstajanje, prehitro umivanje zob, nepospravljene igrače, govorjenje s polnimi usti, pa še in še ... Otrok je stalno bombardiran z ukazi, prepovedmi, opozorili ... Toliko jih je, da na neki točki obupa, da bo staršem ustregel, in vse skupaj presliši.

Raziskave kažejo, da povprečno ubogljiv otrok v pol ure dobi kar 30 do 40 različnih navodil, prepovedi, ukazov, 'spodbud' ... Če bi se vaš šef obnašal tako, bi ga zagotovo obtožili mobinga. 

Tudi sama sem starš in včasih se mi zdi, da nekaj delam močno narobe, saj otrok kar naprej pozabi na to, ono, tretje, četrto …

Vsi starši se spopadamo s podobnimi izzivi. Tudi drugim staršem se pogosto zdi, da so nesposobni in se čutijo krive, da lastnega otroka ne razumejo oz. da z njim ne znajo, in program Neverjetna leta je pravo olajšanje. Srečanja potekajo ob ogledu kratkih filmov, ki prikazujejo značilne situacije, debate in skupno iskanje rešitev ob podpori in usmerjanju dveh izkušenih moderatork.

Srečanja potekajo tako, da so starši aktivni sooblikovalci pogovorov, veliko pa se poslužujemo tudi igre vlog, saj se tako starši najlaže poistovetijo s svojim otrokom.

Tako preprosto, prijazno in razumljivo predstavljamo veščine pozitivnega starševstva, kar spodbuja otrokov kognitivni, socialni in čustveni razvoj, boljše učne dosežke ter omogoča varnejše in bolj zdravo odraščanje. Obenem pozitivno starševstvo krepi vez med otrokom in starši, deluje zaščitno in izboljša že nastalo težavno vedenje otrok.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord