Kaj ve znanost o moški seksualnosti?

Do takrat, ko boste prebrali ta stavek, bodo vaša jajca sproducirala 5000 spermijev. Ob koncu te strani še 100 tisoč. Milijarde čakajo v rezervi. Želijo si, da bi jih lansirali v vagino, toda če ne bo na voljo nobene ženske, bodo že nekako našli pot ven. Pomagali jim bodo vaši možgani, saj bodo poskrbeli za fantazijo, v kateri ženska ne bo rekla ne.

Možgani so prava zakladnica fantazij za vsako priložnost. Ne morete se sprehoditi po Čopovi, ne da bi vsako žensko na hitro ocenili kot potencialko, pardon, kot sredstvo za prenos vaših genov v naslednjo generacijo. Če bi lahko na hitro pofukali vsako peto ali, bolje, kar vse ženske, ki pridejo mimo vas, one pa bi bile pripravljene brez emocionalnih ali finančnih zahtev nositi in roditi vašega otroka (dobro, ne bodimo brezsrčni – z bejbo bi šli še na nekaj zmenkov, ne?), koliko otrok bi zaplodili? Mulaj Ismail Krvoželjni, med letoma 1672 in 1727 vladar Maroka, je na tem področju uradni rekorder z najmanj 867 potomci. Kajti ne glede na bojda neomejen moški seksualni apetit ne gre zgolj in samo za seks. Vse je stvar ega: na svetu ne more nikoli biti preveč verzij vas samih, ne?

Ta biološka resnica poganja tekoči trak v vaših testisih. In najbolj naravno je, da to zgodbo začnemo v vaši osebni semenski banki, saj vas brez žilavosti enega samega spermija, nastalega v testisih vašega očeta (in seveda brez malo sposobnosti zapeljevanja) sploh ne bi bilo tu.

Moška tovarna sperme obratuje 24 ur na dan, sedem dni na teden, tam nekje od tretjega razreda devetletke pa še do 48 ur po smrti. Genski material, stlačen v glavico prvega spermija, ki bo prodrl v jajčno celico, bo odločal, ali se bo vaš naslednik rodil s penisom ali brez (no, obstaja tudi nekaj omembe vrednih fascinantnih izjem).

Spermij, ki je ustvaril vas, in milijarde spermijev, ki jih boste sproducirali sami ter vaši sinovi, so člani iste bratovščine. Vsak na svojem kromosomu Y vsebuje skoraj identične zapise.

Lovci na spermije

Vse do 17. stoletja ni nihče vedel, da znotraj semenske tekočine plavajo miniaturna bitja. Po zapisih sodeč, naj bi nizozemski študent Johan Ham leta 1677 prvič opazil nekaj v izcedku bolnika z gonorejo. Vzorec je odnesel Antoniju van Leeuwenhoeku, bogatemu poslovnežu, ki je večino svojega časa preživel za mikroskopom, ki ga je sam napravil, Leeuwenhoek pa je razširil raziskavo in vključil še vzorce semena zdravih moških, tudi svojega.

V poročilu, ki ga je napisal za londonsko Royal Society, je tudi jasno zapisano, da sperme ni pridobil z »grešnim praznjenjem samega sebe«, ampak je posledica »zakonskega koitusa«. Leta 1679 je Leeuwenhoek, potem ko je seciral zajca, ugotovil, da spermiji izvirajo iz testisov.

Vsaka moška spolna celica potrebuje za to, da dozori, deset tednov. Proces se začne v skupini zarodnih celic, ki so nastale v najzgodnejših tednih vašega obstoja. Maloštevilne, govorimo le o desettisočih celic – toliko jih je na primer v kaplji krvi –, potujejo zarodne celice s področja prebavil v testise in tam čakajo, da se ti šele spustijo iz telesa. Te začetne celice bodo za vedno izobčene. Če telo ne bi ustvarilo pregrade med krvjo in spolnimi celicami, bi jih bele krvničke napadle kot katerokoli tujo celico v telesu.

Znanstveniki so v zadnjem desetletju ugotovili, da imajo spolne zarodne celice presenetljive lastnosti. Prvič, skorajda se ne starajo. Medtem ko se druge celice delijo, se kromosomi znotraj njih ob vsaki delitvi malo odkrhnejo. V zarodnih celicah pa te rane popravijo encimi. Drugič, s poskusi na miših so odkrili, da pri presajanju zarodnih celic na druga tkiva, kot so srčna mišica, koža ali možgansko tkivo, zarodne celice iz testisov prevzamejo lastnosti celic drugih tkiv in se torej spremenijo
v del kože, srca ali možganov.

Linija vaših zarodnih celic se pred puberteto deli približno 30-krat, nato pa začno testisi proizvajati toliko spermijev, da se morajo zarodne celice deliti že vsakih 16 dni, da lahko vzdržujejo bilanco. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da se vaše boksarice od vsega dogajanja znotraj njih ne vnamejo! Do 30. leta se zarodne celice delijo že 380-krat, do 50. pa kar 840-krat.

Za primerjavo: linija zarodnih celic, ki tvorijo ženske spolne celice, se deli le nekaj več kot 20-krat, in še to pred rojstvom. Tako številne delitve pri moškem se zato pogosteje odražajo v mutacijah genskega zapisa. Vsaj 20 stanj, od pritlikavosti do shizofrenije, je pogostejših pri otrocih moških, ki so potomce spočeli v starejših letih. Prav zato Ameriško združenje za reprodukcijo priporoča, naj bodo donatorji sperme mlajši od 40 let.

Vse mutacije pa niso slabe. »Moški z majhnimi mutacijami v svojih spolnih celicah veliko pripomorejo k spremembam v človeškem genskem materialu,« pravi biolog Steve Jones, avtor knjige Y: The Descent of Men. »Nekatere mutacije so škodljive, druge pa koristne in kmalu privzete tudi z naravno selekcijo. Velik del evolucije se zgodi po moški liniji.«

Pred ejakulacijo mora spermij čez 12 dni napornega treninga. Ta se začne v epididimusu oziroma obmodku, drobno zviti cevki, ki je na hrbtišču vsakega od testisov. Raztegnjen meri približno šest metrov. Tu se nestrpni nadobudneži, lačni pustolovščin, a še zelo naivni, učijo plavati; tu se tudi podučijo, kako penetrirati v jajčno celico. Izbrana vrsta nadaljuje šolske ure zunaj testisov, v 36 centimetrov dolgem vas deferensu (semenovodu). Ta je bolj raven in je pravzaprav točno tisti revež, ki ga zdravnik preveže ali preščipne, ko se odločite za vazektomijo. Poteka čez mehur in se nadaljuje kot ejakulacijski vod, ki se izprazni v sečnico, od tam pa v bolj ali manj prijazen zunanji svet.

Ko se lastnik malih belih plavalcev vzburi, na stotine tisočev spermijev odpotuje po dvojnem sistemu omenjenih cevi. Ko zapustijo semenovode, se pomešajo s tekočino, ki jo izločajo prostata in seminalne žleze. Ta večnamenska tekočina jih nato varno pelje do svetlobe, preprečuje, da bi živi zgoreli v kislem okolju nožnice, in jih obda s plastjo, ki jim omogoča prelisičiti ženski imunski sistem.

Sočasno – ali pa morda malo predčasno – žleze izločijo manjšo količino sluzi, ki kot lubrikant podmaže sečnico. Prav s tem predčasnim izlivom sluzi, ki naj ne bi vsebovala semenčic, povezujejo kar lepo število nosečnosti, pri katerih nepričakovano novopečeni očetje zmajujejo z glavo in tarnajo: »Pa saj sem pazil!« Pritisk toliko narašča, da znanstveniki govorijo o ejakulatorni neizbežnosti – ja, to je tisti trenutek, ko veš, da ti bo prišlo.

Mešanica tekočin prileti na plano s hitrostjo mestnega avtobusa, v osmih do 33 bolj ali manj veličastnih salvah, v obliki, ki je pri vsakem moškem edinstvena. Kot kak orgazmični prstni odtis. Če vas res grabi želja po ocenjevanju in tehtanju, potem povejmo, da povprečna vsebina ejakulata skoraj napolni čajno žličko.

Kadar je ne prestreže kondom, tekočina kot val udari v steno materničnega vratu in se potuhne ob stene nožnice. Po zaslugi producentov BBC-jeve serije The Human Animal je ta trenutek tudi posnet. Je to najprodornejši pornič vseh časov? Britanski filmski ustvarjalci so namestili svinčniku podobno prilagodljivo kamero na stoječ ud moža, tik preden je prodrl v gospo soprogo.

Posnetki kažejo, da se cerviks oziroma maternični vrat vsakič, ko penis prodre v globino, raztegne in tako omogoči sprejetje izločenega semena. Ob stiku s cerviksom si začno mali beli plavalci utirati pot po sluzastih kanalih proti notranjosti maternice. Ta biološki alpinizem se prav v tem trenutku dogaja znotraj milijonov zadovoljnih žensk! Po nekaj minutah se maternični vrat potisne nazaj in pusti za seboj del semenske tekočine.

Tisti srečneži, ki so ostali znotraj, se soočijo s skoraj minimalno verjetnostjo, da bodo zadeli v tarčo, posebej takrat, kadar ženski reproduktivni trakt ne sprejema obiskovalcev, to pa je skoraj vedno. Kljub temu pa je bistvena prav pot. Če namreč zmešate svež ejakulat, poln motiviranih spermijev, z zrelo jajčno celico, se bodo hladno ignorirali. Le tisti spermiji, ki bodo uspešni pri pogajanjih s cerviksom in dovolj vztrajni, da bodo skozi maternico pripotovali v enega od jajcevodov, se bodo imeli možnost sestati z jajčecem in začeti novo življenje.

Leta 1963 so ugotovili, kako v petrijevki zmešati spolne celice samčka in samice hrčkov, da se izničijo kemijske lastnosti, zaradi katerih so se spolne celice ignorirale. To odkritje je čez 15 let vodilo do prvega otroka, spočetega v epruveti, legendarne Luise Brown. Od tedaj je bilo in vitro spočetih prek tri milijone otrok.

Uspehu in vitro fertilizacije oziroma oploditve v epruveti so sledile zanimive posledice. Ena od njih je dedna neplodnost, ko neploden moški prenese na svoje potomce poškodovan kromosom Y, zaradi česar so neplodni tudi sinovi. Drug tak fenomen je porast števila starejših mater. Leta 1996 so v Kaliforniji združili spolne celice 57-letnega moškega in njegove 63-letne žene. Leta 2005 je rodila 66-letna Romunka po devetih letih zdravljenja s hormoni in tako postavila nov rekord.

Jajčece in semenčica sta bila v njenem primeru od neznanih darovalcev, zato so jo razglasili le za najstarejšo nadomestno mati. Novost v ustvarjanju otrok brez spolnega odnosa je intracitoplazmatsko injiciranje spermija, pri katerem zdravnik izbere primeren spermij in ga injicira v sredino jajčne celice. Ta tehnika je deloma še vedno sporna, saj ne more nihče vedeti, ali bi temu spermiju uspelo tudi samostojno premagati vse ovire in oploditi jajčece.

V naskok!

Ko se najrobustnejši spermiji zberejo v jajcevodih, se začne čakanje na jajčece ali celo več njih – včasih se namreč zgodi, da hkrati ovulira več jajčec, in tako nastanejo večjajčni dvojčki, trojčki ... Največja celica v ženskem telesu – jajčna celica – meri v premeru 0,01 centimetra. Študije kažejo, da je le nekaj odstotkov spermijev iz skupine sposobnih zaznati jajčece. Tako gre v napad najprej prva skupina, potem druga, tretja in vse naslednje.

Vsi prepotentneži se zberejo okrog jajčeca in čakajo na povabilo, medtem ko jajčece postavi nekaj osnovnih vljudnostnih vprašanj, na primer: »Ali si človeške vrste?« Če jajčece pride v jajcevod pred spermiji, počaka še kakšen dan, preden končno obupa. Sodeč po raziskavah, je oploditev verjetnejša, če spermiji na prizorišče pridejo prvi. Nobena ženska pač ne mara čakanja.

Če je čas usklajen, po pravilu le en sam spermij predre membrano jajčeca. V naslednjem trenutku se jajčece obda z varovalno plastjo. V naravi pač ni prostora za poražence. Ti, pijani od sokov, s katerimi jih je privabila jajčna celica, še nekaj časa naskakujejo v prazno, ne vedoč, da se je zabava že zdavnaj končala. V sobi za posebne goste pa doživlja alfa samec seks svojega življenja (čeprav njegov rep, ki mu ga je pri tem odščipnilo, brezglavo plava nekje v jajčecu in čeprav se mu je glavica raztopila, da bi se razkril njegov tovor).

Svojih 23 kromosomov razporedi ob 23 kromosomov jajčne celice. Material DNK očeta in matere se razlikuje za vsega desetinko odstotka in točno ta desetinka nas loči od sosedove Micke in poštarja Franca. Ko se genska materiala združita – kar se zgodi po 20 urah od spermijevega vstopa –, so določeni otrokova barva las, oči, višina, dolžina penisa in število las, ki jih bo do 45. leta obdržal na lasišču.

Zdaj je otrok star eno celico in se razlikuje od kateregakoli živega bitja na planetu!

Ta čudni Y

Če glavica prvega spermija, ki doseže jajčece, vsebuje kromosom Y, se bo ta združil s spolnim kromosomom X matere in ustvaril moškega: XY. Če je 23. kromosom (spolni kromosom) v spermiju X, bo ob združitvi nastala ženska: XX.

Ena od znanstvenic, ki je leta 1905 odkrila ta preprosti mehanizem, je bila diplomantka s Stanforda Nettie Maria Stevens, ki jo je biolog Steve Jones poimenoval kar »Albert Einstein moškosti«. Preteči je moralo še 85 let, preden so znanstveniki – spet prek mutacij – odkrili tisti del kromosoma Y, ki je odgovoren za stvaritev moškega. V šestdesetih so odkrili dve ženski, ki sta namesto drugega kromosoma X v svojem zapisu imeli delni kromosom Y. Ker ženski nista imeli testisov, so lahko kot izvor moškosti izključili večji del kromosoma Y.

S proučevanjem genskega materiala, vključno z materialom moških XXY, so odkrili gen SRY, odločilni delček dednega zapisa na kromosomu Y, ki determinira moški spol. Gen je velik 3000 baznih parov (BP), kar ni veliko, če vemo, da je celoten dedni zapis velik približno 55 milijonov BP. Za potrditev teze so v ženski mišji embrio injicirali gen SRY in miš se je razvila v moškega XXY. Odkritje so z bogato obdarjeno mišjo na naslovnici objavili v reviji Nature.

Sedaj je postalo zanimivo vprašanje, kaj predstavlja preostali del kromosoma Y. Znanstveniki so se tega vprašanja lotili z veliko vnemo, rezultati pa so bili, blago rečeno, smešni. Preostali del zapisa namreč vsebuje le 76 genov, kar je v primerjavi s 1098 geni na kromosomu X rahlo nerodno. Ker je bilo jasno, da je Y izgubil večji del svojega materiala, odkar je pred 300 milijoni let mutiral iz kromosoma X, so nejeverneži začeli napovedovati, da bo Y čez kratkih 125 tisoč let izumrl, kar je bila za množice feministk odlična novica. Vendar na svetu obstaja kar nekaj živalskih vrst, ki so preživele brez moškega kromosoma. To dognanje je sprožilo tudi vprašanja, ali bodo moški v prihodnosti še imeli kakšno drugo vrednost razen okrasne.

Profesor genetike dr. David Page se s slednjim ne strinja. Primerjava šimpanzjega in človeškega zapisa Y je namreč pokazala, da šimpanzi postopoma izgubljajo zapis za svojo moškost, stanje pri človeku pa stagnira že vsaj zadnjih šest milijonov let, vse odkar sta se poti človeka in človeku sorodnih primatov razšli.

Kaj je torej ustavilo proces izgubljanja kromosoma Y? Ko se je Y začel čutiti ogroženega, je razvil pretkan način, kako dobesedno nategniti samega sebe. Znotraj vsakega Y je del verige DNK, ki je sestavljen iz osmih palindromov, zaporedij, ki se naprej in nazaj berejo enako. Če se taka veriga zvije v obliko črke U, se zaporedja lahko povežejo med seboj in tako popravijo manjkajoče dele zapisa, ne da bi pri tem potrebovala kromosom X.

Ta trik je moškim zagotovil prihodnost, ni pa rešil vseh težav. Šestdeset genov, ki nadzirajo nastajanje semena, je namreč lociranih povsem na konici kromosoma, kar pomeni, da se občasno izgubijo, kar je eden glavnih vzrokov za moško neplodnost. Poleg tega moški material nima pravega zaledja. Če ženska, ki ima normalno dva kromosoma X (XX), izgubi del zapisa z enega od kromosomov, ga lahko nadomesti z zapisom drugega kromosoma; kadar je okvarjen edini X pri moškem, ki ima normalno zapis XY, pa je tip dejansko že nasankal. Zato več moških trpi za boleznimi, ki so vezane na dedovanje po ženski liniji X, kot so na primer barvna slepota, Duchennova mišična distrofija in nekatere vrste hemofilije.

Ženske in moški en X podedujemo od matere, Y, ki ga moški dobijo od očeta, pa naj ne bi prispeval kaj dosti več od testisov, zato so nekaj časa zmotno domnevali, da naj bi bil drugi X speč kot Trnuljčica. Leta 2005 pa so odkrili kar 300 aktivnih genov na 'spečem' kromosomu X in kar nekaj enako pomembnih genov na Y. Tako so sklenili, da se genski material moškega in ženske stokrat bolj razlikuje kot genski material moških dveh ras, celo bolj kot zapisa moškega in šimpanza.

Dejstvo je, da sta kromosoma Y pri očetu in sinu skorajda enaka. Leta 2002 je bila napravljena zanimiva raziskava, ki je med moškimi s 16 različnih območij, ki jim je v 12. in 13. stoletju vladal Džingiskan, s preiskavo zapisa Y odkrila, da je med njimi kar osem odstotkov potomcev vladarja iz preteklosti. Džingiskan je namreč na osvajalskih pohodih posilil in zaplodil ogromno žensk, njegov najstarejši sin je imel vsaj 40 sinov, Kublajkan, eden od njegovih kitajskih vnukov, pa vsaj 22.

Vse svetovne ipsilone je Michael Hammler z Univerze v Arizoni razdelil v 18 skupin, imenovanih haploskupine, osnovane na mutacijah, ki so se v posameznih kromosomih Y obdržale na desettisoče let in več. Teoretično vsi ti ipsiloni izvirajo iz genetskega Adama, prvega moškega, čigar genski material se je obdržal. Po domnevah Hammlerja naj bi dotični Adam živel v Afriki pred 100 tisoč leti, njegovemu najbolj sorodni dedni zapis pa je opaziti v Etiopiji in Sudanu, kar potrjuje domnevo, da se je človek selil proti severu po vzhodni obali črne celine.

Po svetu se množijo podjetja, ki vam za masten denar odkrijejo haploskupino, ki ji pripada vaš kromosom Y. S takšnim genskim zemljevidom ter datumom in krajem donacije je ameriški najstnik med 20 tisoč moškimi v desetih dneh odkril svojega biološkega očeta, ki je pred leti doniral seme za oploditev njegove matere.