N.Z. | 18. 7. 2020, 06:00

Kako ohranjati in poglabljati temeljne vezi med starši in otroci (po Bucayu)

profimedia

»Del zapletene naloge starševske ljubezni je tudi to, da sprejmemo (in to rade volje) dejstvo, da smo svoje otroke vzgojili za to, da nas bodo prej ali slej mogli in hoteli zapustiti. To bi očetje in matere morali vzeti kot znak dobro opravljenega dela.«

Argentinski pisatelj dr Jorge Bucay in njegov sin Demian Bucay sta oba psihiatra in psihoterapevta. Če očeta po seriji njegovih izjemno uspešnih knjig zelo dobro poznamo tudi v Sloveniji, pa bomo Demiana tokrat lahko spoznali skozi njuno nedavno skupno pisanje. Tudi v slovenščini je namreč končno izšla navdihujoča knjiga O starših in otrocih, v kateri sta oče Jorge (ki je hkrati dedek) in sin Demian (ki je hkrati tudi oče) razmišljala o vezeh, ki se tkejo med starši in otroki, da lahko te trajajo vse življenje.

Da te vezi v nasprotju z ne tako redkim prepričanjem v javnosti nima veliko opraviti z golim doprinosom genskega zapisa, avtorja povsem jasno demantirata že v prvem poglavju.

Postati starš

»Biološka vez sama po sebi nas še ne napravi za matere ali očete in, dodajva zdaj, odsotnost te vezi nam ne preprečuje, da bi to bili.«

Če bistvo starševstva niso kromosomi, kaj je po njunem mnenju torej tisto, kar nas naredi za starša?

Primer, ki nazorno predstavi ključno razliko med golo biološkostjo in srčiko starševstva, je primer moškega, ki se je njega dni na eni od specializiranih klinik zglasil kot priložnostni donator sperme. Tudi, če bi ga desetletja kasneje zanimalo, v kakšne ljudi so zrasli ’njegovi potomci’, bi slednji zaradi njegove fizične in čustvene odsotnosti tekom celega življenja v njem nikoli zares ne ugledali očeta. Biti oče je namreč bolj kot s tem, da si bil nekoč (po naključju) soudeležen pri spočetju, povezano s tem, da delujemo, čutimo in razmišljamo kot starš.

Še strožja pravila za najbolj znane pornografske platforme

»Otroka spraviti na svet torej še ni dovolj, da bi se imeli za starše, in tudi ne za to, da bi nas kot starše prepoznal ta otrok,« se strinjata Jorge in Demian, pri čemer je nato oče Jorge z bralci delil nadvse zanimivo zgodbo iz lastne ordinacije, v kateri vlogo starša nazadnje odigra nadvse presenetljiv skrbnik.

»Poznal sem moškega, za katerega njegova biološka mati ni mogla skrbeti, tako da ga je prepustila v varstvo teti, ki pa je imela na skrbi že lepo število otrok in ga prav tako ni mogla sprejeti kot sina. Kot mi je med individualno terapijo povedal sam, je že od malega vsak dan zahajal v nogometni klub blizu doma ter tam med kosilom z zaposlenimi in v kramljanju z različnimi stalnimi gosti preživljal večino svojega časa. Niti malo ne dvomim, da je kot odrasel do tega kluba čutil zvestobo in hvaležnost, podobno tistima, ki ju drugi čutijo do svojih mater … Čustvo, ki ga ni tako težko razumeti, če preberemo njegovo zgodbo, vendar ga je nemogoče deliti, če na to vez gledamo od zunaj. In res je moškega na terapijah med drugim zanimalo, zakaj se velik del dneva prepira s soprogo, ljubosumno na vso pozornost in čas, ki ju posveča svoji dragi ustanovi (in da … naravno je, da da se človek prej ali slej spre s taščo!)«

profimedia

Jorge in Demian svoja skupna (in mestoma ločena) razmišljanja tako že v startu utemeljita na dejstvu, da naši starši niso enostavno le tisti, ki so nas spravili na svet, ali tisti, ki so nas vzredili. Naši starši so predvsem tisti, ki so se v pristni skrbi za starševstvo odločili zavestno in prostovoljno.

»... po najinem razumevanju vaš oče in vaša mati nista samo človeka, ki sta vas hranila, oblačila, varovala, vam dajala zavetje in vas vzgajala, temveč tudi in predvsem človeka, ki sta se za to zavestno odločila: ’To je moj sin, to je moja hči, in zanju bom skrbel v vseh pomenih te besede.’«

Trenutek posvojitve

Da bi slednje bolje razumeli, gre dodati, da vsem (še posebno biološkim) staršem tovrstna odločitev včasih tudi ne uspe. Avtorja govorita o konceptu čustvene in mentalne ’posvojitve’ (tudi biološko lastnih) otrok, pri čemer imajo očetje neredko težjo nalogo kot matere.

Če se večini žensk ’ta posvojitev’ zgodi med nosečnostjo, in ko jim po porodu otroka položijo v naročje, je mati torej že imela čas, da ga je ’posvojila za svojega’. Po drugi strani je za ’očeta’ otrok zelo dolgo zgolj ’misel, ki počasi zori, in tega občutka rojstvo ne spremeni’. Čas, ko je ’oče’ izven odnosa z otrokom, se pogosto podaljša v nekaj prvih mesecev dojenčkovega življenja, ko je oče za otroka zgolj neka ’gmota, ki se včasih približa z materjo’.

’Oče’ dejansko postane otroku oče šele, ko v odnosu z novorojenčkom zanj naredi prostor mati tako, da ga v odnos pripusti (ali pa je pripuščen po naključnem sosledju dogodkov). Slednjega ’očetje’ včasih ne uspejo zaslutiti tako intuitivno kot matere.

Demian je bil že eden takšnih, a hkrati dovolj iskren, da je javno priznal, kar doživlja (a o tem nikoli ne govori) tudi veliko drugih moških. Namreč to, da ’si sprva očitajo, ker do svojih otrok ne čutijo nezadržnega navala ljubezni, ki bi ga baje morali občutiti, za katerega jim vsi drugi govorijo, da bi ga morali čutiti, za katerega so jim njihovi lastni starši povedali, da so ga občutili na dan njihovega rojstva.’

Ko se je Demianu tri tedne prezgodaj rodil prvi sin, je ta moral ločeno od matere kakšno uro preživeti v specialistični oskrbi.

»Ni se še dobro rodil, ko mi je sestra, ki je otroka nesla na neonatološki oddelek, rekla, naj grem z njo, in mi zabičala: ’Ostanite tukaj in držite malega za roko, dokler mu ne bo bolje.’« Demian je ubogal, a bolj zato, ker se mu ni sanjalo, kaj drugega bi lahko naredil, obenem se je zalotil v mislih, da nebogljeno malo bitje, ki se je oklenilo njegovih prstov, v resnici ne pozna in ne prepozna.

»Po eni uri, zdelo se jih je deset, sedenja tam in pridrževanja roke otroka, ki je vse bolj postajal moj sin, je vstopil neonatolog in ga osluškal. Nasmehnil se mi je in mi povedal, da se je dihanje normaliziralo in da se je lahko vrnem k ženi. Ko sem otroka pustil v sestrinem naročju in sem že hotel stopiti iz sobe, sta me nenadoma prevzela globoko čustvo in neizpodbitna gotovost, da je ta oseba tam, zdaj pa res, moj sin (z vsem, kar to pomeni).«

Proces prisvojitve je za očeta pravzaprav prva vzpostavitev čustvene vezi z otrokom. In za ta proces, česar mnogi ne vedo, je potreben čas.

Včasih preskok zaznamuje en sam dogodek (kot v Demianovem primeru), spet drugič (po mnenju obeh Bucayev je to v večini primerov) so potrebni dnevi, tedni in meseci.

Ob tem gre spomniti na čudovito priliko srečanja Malega princa in lisice, ki prvega zavrne v povabilu k igri, saj da ni udomačena.

»Kaj pa pomeni to – udomačiti’?« je vprašal Mali princ.

»Ah, to je nekaj že precej pozabljenega,« je odvrnila lisica. »Pomeni: ustvariti vezi. Zame nisi nič drugega kot fantič, podoben sto tisoč drugim fantičem, in jaz zate nisem drugega kot lisica, podobna sto tisoč drugim lisicam, če pa me udomačiš, boš zame edini na svetu, bom zate edina na svetu. Če hočeš, da bi se skupaj igrala, me udomači.«

Da bi Malemu princu to uspelo, je v slavni zgodbi jasna lisica, bo moral v porajajoči se odnos vložiti veliko svojega časa in vsakodnevnega posedanja na bližnji klopci. Le vsak naslednji dan se bo Mali princ lahko prisedel še nekoliko bližje lisici. In ko bo ’sedel čisto čisto’ blizu, bo lisica postala udomačena in takrat bosta prijatelja.

Ustvarjanje vezi

»Gre torej za to, da udomačimo svoje otroke in se pustimo udomačiti njim, torej da se med nami ustvari vez, zaradi katere nam bo jasno, da so za nas edini na svetu in da smo mi edini zanje. Prav to je tisto – veliko bolj kot kakršnakoli genetska ali krvna vez -, zaradi česar postanemo starši,« sta še jasna oba Bucaya, s katerima bodo bralci lahko družno še povzeli, da sta materinstvo in očetovstvo:

stanji, ki se razvijeta na temelju (tako kot na temeljih stoji mesto) odločitve;
stanji, ki nastaneta šele z udejanjanjem in se z njim utrdita;
a tudi, da to nikakor nista čina ali odlikovanji, ki ju pasivno nosimo na rokavih ali oprsjih naključno najdenih uniform.

Za še bolj jasno ponazoritev povedanega si izposojamo poučno humorno zgodbo, ki jo je v knjigi z bralci delil (le kdo drug, če ne) Jorge Bucay.

Takole gre …

Pravijo, da sta v neki vasici pred župana (ki je bil obenem tudi policist in sodnik) prišli ženski in obe trdili, da sta mati ob reki zapuščenega otroka.

Mož ni bil preveč bister, je pa v Bibliji bral Salomonovo zgodbo in se poskusil modrecu nad modreci postaviti ob bok.

»Dovolj prerekanja,« je dejal.

In ker ni imel ne sablje ne vojske, je poslal po mesarja, ki bi bil edini sposoben izvršiti ukaz, ki bo vsak čas sledil.

Ko je ta prispel, mu je brez nadaljnjega ukazal:

»Presekaj tega otroka na dvoje in daj ženskam tukaj po eno polovico.«

Ženski sta se osuplo spogledali in vsa vas je obnemela. Samo mesar, ki se je dobro zavedal, kaj zahteva od njega, se je uprl:

»To je norost … Kako naj na dvoje presekam otroka? Kaj si nor? Nič takega ne bom naredil!«

Župan se je zadovoljen nasmehnil. Vstal je in veličastno oznanil:

»Primer je rešen! … Otrokova mati je mesar!«

Čeravno gre za svojevrstno šalo, pa je v njej vendarle najti tudi sled resnice.

profimedia

Postati, biti in ostati oče ali mama tako kot na nujo biološkosti potomstva namreč ni vezana niti na dejanski spol nosilca vloge starša. Ali, kot se v začetku knjige Demian sklicuje na na sicer fiktivno zgodbo iz filma The Kids Are All Right (Otroci so super) iz leta 2010: ena od obeh partnerk (Nic) v odnosu z otrokoma, ki sta bila spočeta s pomočjo anonimnega donatorja sperme (Paula), zaseda mesto očeta.

»Vsak dan hodi v službo, je finančna skrbnica družine, je tista, ki je z otrokom strožja glede postavljanja meja, tista, ki jima skuša posredovati družinske moralne vrednote, tista, ki sedi na čelu mize … skratka tista, ki privzema ter z vehemenco in ljubeznijo opravlja vlogo očeta. Hipoteza filma ni, da je mogoče biti ’super’ brez očeta, temveč presprašuje dejstvo, ali je za to, da si oče, bistveno, da si moški. Nic opravlja očetovsko vlogo in glede na to bi lahko rekli, da je oče, čeprav je ženska. Enako bi seveda veljalo tudi za materinstvo: biti ženska ni bistven pogoj za to, pa nj je še tako pogosto. Moški lahko v danih okoliščinah za določenega otroka zelo dobro opravlja vlogo matere.«

Ali če sklenemo tokratno pisanje:

starš skratka ne postaneš avtomatično tako, da na svet spraviš biološkega otroka. Starš postaneš šele, ko otroka posvojiš (in torej ’udomačiš’) in ko te otrok kot za starša posvoji (ali ’udomači’), skratka v trenutku, ko se vzpostavi izvorna vez in z njo temelj tega tako pomembnega odnosa.

Od tu dalje gre nato to vez seveda ne le vzdrževati, temveč tudi poglabljati. In o tem Bucaya podrobno govoriti v naslednji poglavjih, v katerih razmišljata o brezpogojni ljubezni, se sprašujeta, zakaj sploh imeti otroke, tehtata med idealizacijo in razočaranjem, preizprašujeta vprašanja dediščine (in se strinjata, da otroci niso ne lastnina, kaj šele podaljšek staršev) in vzgoje. Knjigo nazadnje končata s poglavjem, ki bo marsikaterega starša pretreslo v temeljih. Spregovorita namreč tudi o koncu dela kot starša, kar ima za posledico tako spreminjanje vezi kot nujo po redefiniciji samega sebe.

»... ni pomoči. Napoči trenutek, ko se moramo, čeprav jasno vidimo, kje jih srbi, navaditi, da se naši otroci popraskajo sami,« sta v sklepnih mislih še jasna Jorge in Demian Bucay.

Jorge in Demian Bucay

Jorge, ki je v mladosti delal v bolnišnicah in ordinacijah, predaval, gostoval v radijskih oddajah in imel lastno oddajo na televiziji, svoja zadnja leta namenja predvsem branju, pisanju, predavanjem in družini ter prijateljem.

26 njegovih knjig je bilo do danes prevedenih že v 30 jezikov, večina njih pa se redno uvršča med najbolj prodajane v več kot 40 državah sveta.

Demian je doktoriral iz geštalt terapije in se trenutno ukvarja z individualnim svetovanjem ter svetovanem za pare in družine.

Tudi Demian redno predava in vodi delavnice tako v Argentini kot Mehiki.

Za več branja!

Za več branja na dano temo je tu knjiga O starših in otrocih, ki sta jo podpisala Jorge in Demian Bucay, torej oče in sin.

Bralcev se bo gotovo dotaknila preprostost njunega pisanja, ki pa vendarle prinaša globoka spoznanja o pravem poslanstvu starševstva. Avtorja se v knjigi sprašujeta o pomenu starševstva, o tem, zakaj se odločimo zanj in kako smo lahko v njem resnično uspešni, pa tudi, kdaj lahko rečemo, da je pot vzgoje otrok resnično končana.

Na ta in številna druga zapletena vprašanja, ki zadevajo tako zadovoljstvo kot težave z vzgojo in prenašanjem podedovanih vzorcev iz roda v rod (in vsega, kar nas na poti starševstva čaka), avtorja dogovarjata tako s humorjem kot znanjem ter pri tem črpata iz bogatih osebnih in profesionalnih izkušenj.