Manuela Ham o globoko ranjenih otrocih: "Slovenci, bodimo njihov glas!"

To je le ena izmed številnih zgodb, ki jih je lani decembra na dogodku TEDxLjubljana izpostavila Manuela Ham, vodja Kriznega centra za otroke – hiše za zavetje Palčica, v Grosuplju.

Ko vstopim v hišo Palčica me objame vonj po hrani, vonj po domu. »Kosilo!« zakliče Manuela in po stopnicah se zapodita dva dečka, stara tri in pet let. Prvo minuto me še nezaupljivo gledata, po tem, ko spregovorimo nekaj besed in se jima predstavim, pa me hitro sprejmeta za svojo. Več kot le to.

Njuna potreba po pozornosti je tako velika, da že kar malo tekmujeta med seboj, kdo mi bo pokazal, kaj vse zna in zmore, kakšne igrače ima, kje spi, želita mi povedati vse o sebi in čutim, da vpijata mojo prisotnost z vsakim delčkom svojega drobnega telesa. Ni mi lahko, saj v tem opazim potrebo po ljubezni, sprejetosti, toplini, biti le otrok, v svoji nedolžnosti in radosti.

Umik v varno okolje

Otroci, ki so sprejeti v hišo zavetja Palčica, so namreč namesto objemov, razumevanja in pravljic za lahko noč od svojih staršev prejeli največja bremena: zlorabe, nasilje, zanemarjanje, krivdo, strahove, manipulacijo in ignoranco. Globoko ranjena otroška srca, ki v očeh, ki so prelile mnogo solza,  še vedno nosijo igrivost, po obisku v Palčici pa se jim na usta vrne tudi izgubljeni nasmeh.

»V našo hišo zavetja sprejmemo otroke od 0 – 6 let, kadar se ugotovi, da je zanje in za zaščito njihovih interesov nujno, da se nemudoma umaknejo iz zanje ogrožujočega oziroma neprimernega okolja in je nujna takojšnja, a kratkotrajna namestitev. V večini primerov gre za zlorabe v najhujši obliki – zanemarjenost, spolne in telesne zlorabe, ni redkost, da dobimo kakšnega otroka tudi sredi noči. Starši otrok so največkrat odvisniki, bodisi od prepovedanih drog, bodisi od alkohola,« začneva pogovor v njihovem dnevnem, s soncem obsijanem, prostoru.

Prostora imajo za 12 malčkov, na leto jih sprejmejo okoli 40. »Letos smo to številko presegli že oktobra,« mi pove. Zgodbe o zlorabah so presunljive, krute, stiske otrok ob tem pa tako hude, da nekateri o njih še dolgo ne morejo govoriti. »V odločbah iz centrov za socialno delo preberem marsikaj in ne glede na to, da Palčica obratuje že enajsto leto in da sem v tem času doživela že marsikaj, se me še vedno katera dotakne in spravi do solz.«

Dojenčki z abstinenčno krizo

Zagotovo so med bolj pretresljivimi zgodbe o novorojenčkih z abstinenčno krizo, ki se rodijo zasvojenim materam. Pogosto se vse do poroda ne ve, da je nosečnica uživala heroin.

»Novorojenček, ki se rodi odvisnici od heroina, ima povsem enako abstinenčno krizo kot odvisnik, ki preneha jemati drogo. Poln je bolečine, ima nenehne krče v trebuščku, trga ga po kosteh, jok je neustavljiv. Takšne otroke dobimo k nam direktno iz porodnišnice, razen, če so dejstva o odvisnosti znana že prej in se starši strinjajo, da gre otrok v posvojitev ali rejništvo. Čestitam mamicam, ki se odločijo za tako pogumno dejanje in se odpovejo otroku, saj vedo, da jim bo nekje drugje lepše in da same niso sposobne poskrbeti zanje. To ni šibkost, to je pogum,« pripoveduje Hamova in pri tem izpostavi tudi nekaj pozitivnih zgodb, ki so se srečno končale.

Tudi starši žrtve zlorab

»Določeni starši se odločijo za zdravljenje, se trudijo, da bi otroke pridobili nazaj in sčasoma se res lahko vrnejo k njim. V kolikor nimajo prepovedi približevanja, jih lahko za uro in pol na teden obiščejo tudi v Palčici, ali pokličejo po telefonu, če otrok želi govoriti z njimi. Odzivi staršev so seveda različni. Moramo se zavedati, da so to ljudje, ki so tudi sami v stiski, ki so bili tudi sami žrtve zlorab v podobni ali še hujši obliki, včasih delujejo iz strahu, nemoči … Včasih se zgodi, da kakšen nasilen starš pride tudi sem, mi grozi, a jih znam pomiriti,« nadaljuje ženska, ki se bori za ničelno toleranco nasilja.

Začaran krog nasilja je potrebno prekiniti, spremeniti vzorec. In kje drugje se lahko to zgodi, če ne ravno pri otrocih. Če želimo, da bo tako globoko ranjen otrok nekoč s svojim otrokom ravnal drugače in zrasel v zrelo ter odgovorno osebo, mu je treba to možnost drugačnosti pokazati sedaj. Hamova vidi rešitev v tem, da smo kot družba pozorni na nasilje, da ga opazimo in prijavimo. Sploh kadar so vključeni otroci.

Nasilje prijavite

»O nasilju nad otroki se ne molči! Ne obrača se stran, ne govori se, da se nas to ne tiče in da se ne vtikamo, ne zatiska si oči. Prva leta nas zaznamujejo za vse življenje, zato je izredno pomembno, da se takšne stvari čimprej razkrije in se otroka lahko spravi na varno.

Slovenci smo znani po tem, da z lahkoto pokličemo policijo, ker nas bo po deseti uri motil hrup sosedove zabave. Če bo hrup prihajal v obliki kričanja, pretepa in otroškega joka, pa bomo tiho molčali. Iskreno in iz srca zato pozivam Slovence, da prijavljajo nasilje, prav tako ob tem naslavljam tudi pediatre in zaposlene v vrtcu, ki so v dnevnem stiku z otroki, da so pozorni na njihovo fizično stanje in spremembe v obnašanju. Bodimo otrokov glas,« sklene Manuela.

Ko polna vtisov vstanem od mize, se prideta posloviti tudi fanta. Ni jima všeč, da tako hitro grem, onadva bi se še igrala. Starejši odreagira jezno in brcne igračo, ki leži na tleh. To je njegov način izražanja nezadovoljstva, tako je naučen, otrok sam ni nič kriv. A v tem okolju za tako ravnanje vsaj ne bo kaznovan, temveč sprejet z ljubeznijo in razumevanjem.   

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord