Mišja utopija ali teorija o dveh smrtih

Ameriški etolog in raziskovalec John Calhoun (1917–1995) je leta 1972 v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za mentalno zdravje izvedel znamenit eksperiment, imenovan Universe-25.

Namen eksperimenta je bil analizirati, kako gostota naseljenosti vpliva na vedenjske obrazce pri miših. V ta namen je Calhoun zgradil laboratorijski raj za miši – dvakrat dva metra velik zabojnik z ugodno temperaturo, odličnimi higienskimi razmerami, izključeno možnostjo pojava plenilcev in množičnih infekcij, hrane in vode je bilo v izobilju (istočasno bi se lahko nemoteno nahranilo 9500 miši in napojilo 6144), samicam so bila na voljo številna gnezda, veterinarji so nenehno bdeli nad zdravstvenim stanjem mišjih prebivalcev.

V mišji raj so namestili štiri zdrave mišje pare. V idealnih razmerah je najprej njihovo število naraščalo eksponentno, podvojilo se je vsakih 55 dni, 315. dan poskusa pa se je stopnja rasti znatno upočasnila – zdaj se je njihovo število podvojilo vsakih 145 dni.

Prebivalci so v mišjem raju najprej mirno živeli v skladu s svojo hierarhijo in pravili skupinskega življenja. Zatem pa so se med njimi začeli pojavljati izobčenci, odpadniki. Ti so bili pregnani v središče zabojnika in pogosto so bili žrtve agresije. V glavnem je šlo za mlade posameznike, ki v mišji hierarhiji niso zavzeli nobene socialne vloge.

Od danes naprej morate za vstop v Benetke plačati vstopnino

Čez čas so spolno dozorele samice začele postajati vse bolj nervozne – zaradi vse večje pasivnosti moške populacije so namreč ostale brez zaščite in zato so bile pogosteje tarča naključnih napadov. Pri zaščiti potomstva so se začele obnašati nasilno – presenetljivo niso bile nasilne le do drugih, temveč tudi do svojih otrok. Pogosto so mladiče zapustile ali ubile, se preselile v zgornja gnezda in postale puščavnice, uprle so se vzgoji potomstva. Mišja nataliteta je tako v tej fazi znatno upadala, stopnja smrtnosti mladih živali se je povečevala.

Nato je v mišjem raju sledila zadnja, četrta faza, ki jo je Calhoun poimenoval faza smrti. V tej fazi se je pojavila nova kategorija miši, ki so dobile ime 'lepe' (ker njihova telesa niso imela sledi bojev, ran, brazgotin, razcefrane dlake). To so bili pasivni samci, ki so zavračali boj za samice in teritorij, brez želje po parjenju. ‘Lepi’ so le jedli, pili, spali in se negovali, izogibali so se konfliktom in opravljanju kakršnekoli vloge.

'Lepi' in osamljene so v sklepni fazi eksperimenta postali večina. Stopnja smrtnosti mladičev je postala 100-odstotna, število nosečnosti je bilo zanemarljivo, kmalu nično. Preostali samci so prakticirali homoseksualnost, bili so skrajno deviantni in nasilni, v idealnih življenjskih razmerah je cvetel kanibalizem.

Po 1780 dneh od začetka eksperimenta je v mišjem raju umrl poslednji prebivalec.

Na osnovi rezultatov mišje utopije je John Calhoun postavil teorijo o dveh smrtih. Prva smrt je smrt duha ali duhovna smrt. Miš je preprosta žival – najbolj zapleteni vzorci vedenja zanjo so dvorjenje, razmnoževanje in skrb za potomstvo, zaščita ozemlja in mladičev ter sodelovanje v skupinski hierarhiji. Vse našteto so psihološko zlomljene miši zavrnile. Postale so samodestruktivne. Duhovni smrti po Calhounu neizogibno in v kratkem času sledi druga – fizična smrt.

Zaključek: zaradi posledic duhovne smrti je bila v razmerah raja celotna mišja kolonija obsojena na izumrtje.

Še to: Calhoun je eksperiment ponovil 25-krat, rezultat je bil vedno enak. Njegovo znanstveno delo velja kot model za razlago fenomena družbenega kolapsa.

Analogija Calhounove mišje utopije s trenutnim stanjem človeške vrste je zastrašujoča. Mar res ne bomo zmogli?! Ne verjamem. :)

Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani Sensi december/januar 2021

V zadnji letošnji številki preberite:

Sensa Special: SVITANJE

Dvojni intervju – Dragan Živadinov in Robert Klun: ljubezen naj postane kozmično stanje novega
Pogovor s fotografom Bojanom Brecljem o novih bivanjskih možnostih
Med Land – navdihujoče zgodbe Mediterana
Znanost napoveduje zlato dobo

100% Resnično