8 vrst psiholoških obrambnih mehanizmov

24. 2. 2021
Deli
8 vrst psiholoških obrambnih mehanizmov (foto: pixabay)
pixabay

Kadar se človek v življenju srečuje s težjimi, težkimi ali konfliktnimi dogodki osebne ali medosebne narave, se njegovo vedenje včasih postavi v obrambno držo.

Pred nečim ali nekom nevarnim, ogrožajočim, kar prihaja od zunaj ali znotraj, se brani na različne načine. S pestmi, besedami, umikom, ignoriranjem.

Lahko pa se brani tudi s posebnimi psihološkimi mehanizmi, ki jim rečemo obrambni mehanizmi.

Obrambni mehanizmi imajo velik pomen v našem življenju, in sicer v vlogi dveh funkcij. Prva je funkcija stražarja, ki se brani pred nesprejemljivimi impulzi (iz okolice ali naše notranjosti) in jih poskuša potisniti s področja zavednega v področje nezavednega, ker so preprosto prenevarni, preveč ogrožajoči za zdravo zavest.

Druga pa je funkcija prevaranta, ki želi nesprejemljive impulze prikazati v lažni luči, takšni, da jih zavest lahko sprejme.

Primer je občutek, da mož vara ženo, ki je zanjo tako ogrožujoč, da z njim ne zdrži, ker gre za obstoj zakona, družine, osebe same. Zato si začne govoriti, da se ji le dozdeva, da si domišlja. Sprejme dejstva, da je elektronska pošta z ljubezensko vsebino poslana možu, po pomoti pristala med njegovo pošto, da se je sestanek zavlekel čez noč, da romantična sporočila v mobilnem telefonu niso namenjena možu, ampak ga nekdo vleče za nos in se pretvarja, da je oseba nežnejšega spola.

V opisanih situacijah so na delu obrambni mehanizmi, ki poskušajo osebo, v tem primeru ženo, zaščititi pred težko sprejemljivim bolečim dejstvom, da ji je mož nezvest.

Naj opišem nekaj osnovnim obrambnih mehanizmov.

1. Potlačitev je obramba, pri kateri gre za potiskanje konfliktov in neprijetnih dogodkov iz zavesti. Prepričamo se, da nekaj bolečega na videz pozabimo, vendar bolečine s tem ne odstranimo, ampak le premestimo v nezavedno. A tam bolečine ne moremo predelati, je razrešiti, ker se je tudi ne zavedamo.

2. Drugi obrambni mehanizem je sprevračanje, obračanje v nasprotje. Da smo na primer do nekoga, ki ga nezavedno sovražimo ali nam gre na živce, pretirano prijazni in vljudni.

3. Zanikanje je naslednja obramba, ko z besedami prikrijemo svoje pravo mnenje o nekom, nečem, ki ni pozitivno, dobro.

4. Včasih oseba jezo, agresijo ali druge nesprejemljive impulze, ki jih doživlja ob nekom, na primer otrocih, partnerju, prenese na nekoga drugega v svoji bližnji okolici in ga dejansko vidi kot izvor konflikta. Gre za obrambni mehanizem premestitve, ko vsebine, izvirajoče iz medosebnega odnosa, a težke in boleče, oseba prenese na tretjo osebo ali situacijo.

5. Pri projekciji, ki je eden izmed najpogostejših obrambnih mehanizmov, svoje negativne lastnosti pripisujemo drugim: “Kako si neprijazna. Ti vedno kriviš mene, za karkoli. Bodi bolj odločen, kadar gre zate.” Pomaga nam, da vidimo sebe v boljši, druge pa v slabši luči, kar nam da podatek, kako dobra oseba smo.

6. Kadar pa dobre lastnosti drugih pripišemo sebi, je na delu introjekcija. Z identifikacijo s pozitivno, pametno, lepo, ugledno osebo prevzamemo lastnosti, ki so za nas idealne: pamet, razgledanost, uspeh, lepota, in se z njimi poistovetimo. To pomeni, da imamo občutek, da smo ravno tako pametni, lepi, uspešni kot oseba, ki jo občudujemo.

7. Velikokrat pa tudi sami sebe opravičujemo, svoja dejanja racionaliziramo. Za slabo oceno je kriv profesor, za neuspešen dan vreme. Stvari, ki si jih želimo, pa si jih ne moremo privoščiti, opravičimo z besedami, da jih itak ne potrebujemo.

8. Neuspeh na nekem področju radi nadomestimo z uspehom na drugem, kar imenujemo kompenzacija. Če mi v šoli ne gre dobro, mi gre pa v nogometu. Včasih se namesto težjih izzivov raje lotimo lažjih, ki nam dajo občutek uspešnosti, tu pa je na delu obrambni mehanizem nadomeščanja.

Obrambni mehanizmi, čeprav imajo funkcijo obrambe, težave ne rešijo. Njihov ponavljajoči se učinek vodi osebo v nezadovoljstvo, pozneje pa v resne čustvene težave in motnje. Tako človek potlači tesnobo, ki jo čuti v neki situaciji, ta pa s tem ne izgine, ampak se lahko celo razširi na druga področja njegovega delovanja in dolgoročno onemogoča človekovo normalno delovanje ter vodi v tesnobne motnje.

Kadar obrambne mehanizme uporabljamo prepogosto, povzročajo psihične težave. Lažje pa jih razumemo, če se zavedamo, da delujejo v službi ohranjanja dobre podobe o samem sebi.

Ana Zarnik, Horvat - univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
iz kolumne za Liso

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez