Psihiater o vplivu pandemije na našo psiho

2. 10. 2020
Deli
Psihiater o vplivu pandemije na našo psiho (foto: pexels)
pexels

Kako globoko v našo psiho je zarezal virus, imenovan korona? Na kakšen način se je dotaknil naše duševnosti? Kakšne psihološke procese je sprožil v nas? Česa bi se lahko iz tega naučili? O tem smo se v oktobrski številki Sense pogovarjali z dr. Jožetom Magdičem, prekmurskim nevropsihiatrom in psihonalitikom jungovske smeri.

Začniva kar s korono ...

Da, korona. Že samo ime je simbolično. Sprašujem se, od kod, zakaj si je nekdo izmislil za ta virus ime korona. Če v koroni izpustim prvi o, potem dobim besedo krona. To je seveda majhna simbolična igra. Dostikrat sem se spraševal, ali bi nam tisti znanstvenik ali znanstveni tim, ki je ta virus poimenoval, razložil, zakaj je ta virus dobil ime korona ‒ krona. Vendar nam tega še nihče ni obelodanil, kakšna skrivnost oziroma namen se skriva za tem imenom. K temu izrazu asociiram kot zdravnik in opazovalec življenja in rekel bi, če je že ta viroza krona, potem je to krona zla.

V času karantene se mi je nehote vsiljevala prispodoba prisilne globalne duhovne osame oziroma umika ‒ kot da se je celotno človeštvo primorano umakniti pred lastnim hrupom in nasičenostjo zunanjega sveta, da bi lahko odkrili globine in prisluhnili skrivnostim lastnega notranjega sveta. Duhovni odmik ali osamo pravzaprav omenjajo vsa duhovna verska izročila.

Kako smo živeli pred pandemijo? Psihodinamsko gledano smo bili v stanju nekontrolirane ekstraverzije. Divjali smo, in sam sem se spraševal, kje bo konec našemu podivjanemu liberalno anarhističnemu slogu, ki smo mu pravzaprav podlegli vsi, tudi sebe ne izključujem. Tudi sam sem se spraševal, kdaj bom nekatere stvari v svoji ekstraverziji začel zmanjševati. In potem se je zgodila introverzija in naenkrat smo zlezli v stanje dominantne introverzije. Ekstraverzija pomeni, da energija od mene teče navzven, da svojo energijo fiksiram, projiciram na zunanjost – mi smo bili usmerjeni predvsem k materialni zunanjosti. Introverzija pa je, ko svojo energijo posvečam svoji notranjosti, ne samo svojemu telesnemu aspektu, ampak tudi arhetipski sferi ‒ svojim globinam, kot bi rekel Jung.
Še enkrat ponavljam, da nas je korona zaustavila v naši ekstraverziji, v naši materialnosti, in to v globalnem smislu. Vsak pri sebi naj se vpraša, kje ima v materialnem svetu samega sebe zelo rad in je zdaj zaustavljen. Jaz na primer zelo rad letim, pa zdaj ne morem, sem zaustavljen. Podatki kažejo, da se rabljenim avtomobilom dvigajo cene, ker se novih kupuje manj – torej smo tudi na tem področju prisilno zaustavljeni. Kdor kupi rabljen avtomobil, ker bi si z nakupom novega uničil eksistenco, potem je evidentno zaustavljen.

Po istem principu smo zaustavljeni tudi v družabnem življenju.

Seveda, v resnici pravega družabnega življenja več niti nismo cenili. Izgubilo je čarobnost in se sprevrglo v površinskost in plehkost. Zdaj nam to spet postaja dragocenejše. Kakorkoli, korona nas je zaustavila in za naš narcizem je to boleče. Prizadejala je zlo našemu lepemu, udobnemu življenju. Če pogledate malo nazaj – še pred enim letom smo na Zemlji živeli kot v raju, pustiva zdaj to, da je to bilo sicer iluzorno – vendar smo živeli lepo, kot da nam nihče nič ne more. To se jutri ne more ponoviti in se tudi ne bo, ker nas ima korona v šah matu.

Veliko ljudi je v času ’osame’ spoznalo, da za svoje preživetje potrebuje v resnici zelo malo in posledično so vsaj nekateri opustili pretirano in nesmiselno nakupovanje – mar to ni dobro?

Bodiva iskrena, pa nisem kak depresiven prerok, zaradi tega se bo slej kot prej zaprla kakšna trgovina v Murski Soboti. Osebno si želim, da vse ostanejo odprte, ker bodo sicer meni ljube prodajalke ostale na cesti. Vrst pred blagajno ni več. In veste, potem te mame ne bodo več hodile v službo in kmetje trgovinam ne bodo mogli prodati krompirja. Če njihovi otroci ne bodo dobili štipendije, bo študij zanje nemogoč. Če se bo to zgodilo množici otrok, potem bo temu sledilo mentalno obubožanje naroda. In potem bodo še nekje drugje zaprli filialo banke, ker ta ne bo več potrebna, itn. ‒ gre za proces kolektivnega sesedanje družbe. Vendar tako delujejo mehanizmi, ki se odvijajo po naravnih principih, po katerih se bomo morda v prihodnosti spet približali afriškim plemenom in postali bomo veliko manj racionalni. To, kar zdaj govorim, je brutalno pristajanje na trdi realnosti, ki si je jaz sploh ne želim; raje sem v zraku.

Celoten intervju lahko preberete v tiskani številki revije Sensa oktober/november 2020