Težnja k popolnosti je vse bolj prisotna med mladimi

Psihoterapevtka Vasja Smole Dubrovnik, ki v Mladinskem informacijskem – svetovalnem centru Infopeka v Mariboru nudi psihoterapevtsko pomoč mladim z motnjami hranjenja, opaža, da se pri njih zelo pogosto pojavljata nizka samopodoba in perfekcionizem.

"V procesu dela na sebi posamezniki s tovrstno problematiko prepoznavajo nizko samopodobo kot močan vir njihovih težav, žal pa perfekcionizma ne jemljejo dovolj resno in mu ne dajejo takšnega pomena za nastanek in vzdrževanje motnje, saj je pogosto manj moteč kot nizka samopodoba in je v družbi boljše sprejet, če ne celo cenjen."

Študentka psihologije Vita Vuk ocenjuje, da je, v kolikor govorimo o perfekcionizmu, pri katerem si osebe postavljajo visoke, a realistične cilje, perfekcionizma med mladimi kar veliko. Medtem ko je perfekcionizma, pri katerem si posameznik postavlja nerealno visoke cilje in nenehno živi v strahu pred neuspehom, oziroma razočaranjem zaradi neuspeha, precej manj. Sama se z njim v krogu svojih bližnjih še ni srečala.

"Pogosto si visoke cilje postavljamo sami iz nekih notranjih vzgibov, po drugi strani pa je veliko ciljev, standardov in meril skozi pričakovanja in pogoje postavljenih tudi iz okolja – število točk za vpis na srednjo šolo in na fakulteto, pogoji za štipendijo.

Težko je določiti, kdaj so merila previsoka. Vsak si namreč postavlja svoje cilje in nihče ne bo zase rekel, da cilja previsoko, pa čeprav bi morda zunanji opazovalci - prijatelji, bližnje osebe - to zaznali tako. Vendar nedoseženemu cilju v vsakem primeru sledi razočaranje, ne glede na to kako visoko so postavljena merila. "

Vasja Smole Dubrovnik opaža, da se perfekcionizem pri mladih odraža na različne načine, na različnih področjih in nivojih. "Vsak posameznik ima svojstven vzorec zaznavanja, občutenja, doživljanja in posledično tudi ravnanja in vedenja, zato je težko izpostaviti na splošno, kako se perfekcionizem pri mladih izraža.

Morda jim je najbolj skupno to, da je pri njih prisotna in močno izražena potreba po uspehu, priznanju, potreba, da bi bili najboljši.

Perfekcionizem se običajno pojavi že v otroštvu, kot osebnostna lastnost in se med osebnostnim razvojem izgrajuje in dopolnjuje.

Ti posamezniki hočejo biti že zelo zgodaj popolni, nepremagljivi in neprimerljivi z drugimi. Hočejo izstopati s svojo popolnostjo, pa naj gre za šolsko delo, prostočasne dejavnosti, različne aktivnosti. Zato so vključeni v najrazličnejše dejavnosti, ki jih v manjši meri doživljajo kot sprostitev, kot druženje z vrstniki, kot način za razvoj svojih sposobnosti, potencialov in veščin.

Vsebino teh dejavnosti ne doživljajo kot možnost za bogatenje samega sebe, ampak kot nekaj, pri čemer se morajo dokazati, uspeti in biti boljši od drugih. Gre za nenehno stremljenje po doseganju najboljšega, po preseganju drugih in tudi preseganju samega sebe. Njihova potreba po dokazovanju je tako močna, da jih osiromaši za sprostitev, zabavo, uživanje.

Otroci oziroma mladostniki, pri katerih se že zaznava perfekcionizem, stremijo k temu, da bi dosegli svoje starše ali jih celo presegli. Tudi njihovo ravnanje in vedenje  včasih spominja na ravnanje odraslih, odgovornih ljudi. Zdi se, da ti otroci oziroma mladostniki sploh ne znajo živeti v skladu s svojo razvojno stopnjo."

Nemalokrat se perfekcionizem med mladimi odraža tudi na telesni ravni - stremljenje k popolni postavi, popolnem izgledu, kar se pogosto izraža v pretirani skrbi za lastno telo in zunanji videz.

Vita Vuk pravi, da se o perfekcionizmu z vrstniki le redko pogovarjajo neposredno, večkrat pri nekom šele po določenem času in dejanjih sklepajo, da ima perfekcionistično držo do sebe.

"Seveda nismo vsi enako ambiciozni in pri nekaterih je težnja po popolnosti bolj izražena kot pri drugih, a pri nikomer od bližnjih nisem opazila pretiranega perfekcionizma, ki človeka pri dejavnostih bolj ovira kot mu koristi.

Se pa perfekcionizem kaže na različne načine; nekateri so pred izpiti zelo živčni in anksiozni, saj imajo občutek, da se niso naučili čisto vsega, nekateri so zelo razočarani ob slabši oceni, zelo redki pa opravljajo izpite, dokler ne dosežejo najvišje ocene."

Šolska, študijska in tudi delovna okolja so po njenem mnenju zelo naravnana na dosežke, uspeh, postavljanje visokih ciljev in na doseganje le-teh.

"Le tisti, ki imajo dobre ocene, si lahko izbirajo srednjo šolo, študij in nenazadnje tudi poklic.

Okolje nas že dokaj zgodaj spodbuja k temu, da se potrudimo za odlične ocene, da dosegamo odličja v športu, da sledimo trendom zdravega oziroma modernega prehranjevanja in fit življenjskega sloga."

Je stremljenje k popolnosti nujno škodljivo?

"Spodbujanje posameznikov, da dajo vse od sebe in da stremijo k najboljši različici sebe, ni nujno škodljivo, pravi Vita Vuk. "Ni potrebno, da postanejo najboljša različica sebe le na področju matematike, tujega jezika, športa, glasbe, okolje nas spodbuja tudi, da se razvijemo v najboljše osebe, torej da razvijamo vse svoje potenciale."

Da perfekcionizem ni nujno vedno slab, se strinja tudi Vasja Smole Dubrovnik. "Kadar stremimo k razvoju, k napredku, kadar so naše želje in naša ravnanja usmerjena k visokim standardom, je perfekcionizem lahko vzpodbudna, gonilna sila. Pri realizaciji oziroma doseganju visokih ciljev posamezniki doživljajo občutek lastne vrednosti. Zavedajo se svoje moči in vloženega truda, izpopolnjenosti.

Takrat svoje zagnanosti ne doživljajo kot prisile, ampak jim je v pomoč pri doseganju ciljev. Kadar pa si posamezniki postavljajo visoke cilje, ki jih skušajo doseči in se z njimi dokazati, ne le zaradi priznanja, pohvale, želje, da bi jih drugi upoštevali, ampak to skušajo doseči predvsem iz strahu, da ne bi bili odklonjeni, zavrženi, pa je perfekcionizem škodljiv.

Pri tovrstnemu perfekcionizmu gre za zelo subtilno doživljanje lastne vrednosti. Morda je meja perfekcionizma kot takega, ravno v tem doživljanju in zavedanju sebe."

Psihoterapevtka pravi, da posamezniki, ki so obremenjeni s perfekcionizmom, ne ločijo sebe od rezultatov svojega dela. "Samospoštovanje perfekcionista je prisotno samo takrat, ko je delo do popolnosti opravljeno, občutek vrednosti je zelo kratkotrajen. Pohvala, ki jo je tak posameznik deležen, je le obliž na rano.

Perfekcionist namreč ne teži k popolnosti le zaradi pohval in priznanj okolice, ampak predvsem iz lastne potrebe po moči in zaradi strahu, da ga ljudje ne bi zavrgli ali kritizirali. Bojijo se, da bi ljudje prepoznali njihovo šibkost, ki jim daje bazičen občutek lastne nevrednosti."

Vzgoja ima pri perfekcionizmu velik pomen

Perfekcionizem se običajno ne pojavi in razvije sam od sebe, ampak morajo za to biti dani pogoji, izpostavlja Vasja Smole Dubrovnik. "Moje izkušnje pri mladih, ki so prežeti s perfekcionizmom, se navezujejo na primarno socializacijo, ki poteka v družinah. Večina tovrstnih mladih je odraščala v družinah z visokimi standardi življenjskega uspeha.

Običajno so to starši, za katere bi lahko rekli, da tudi njih obvladuje perfekcionizem. Povsem normalno je, da starši želijo vse najboljše za svoje otroke in večina od njih vidi uspeh v pridobljeni izobrazbi, dobri službi in uglednemu statusnemu položaju.

Lahko pa se visoka pričakovanja in zahteve do otrok pojavljajo pri starših, ki v svojem življenju niso uspeli realizirati svojih ciljev in svojim otrokom omogočajo dobre možnosti ter hkrati od njih pričakujejo uspeh. In tukaj so posejane kali za razvoj perfekcionizma."

Psihoterapevtka opaža, da se nemalokrat perfekcionizem pojavlja v družinah, v katerih so starši pretirano zahtevni do sebe in so prepričani, da so visoko zastavljeni cilji pot do uspeha. "Zdi se, da je v takšnih družinah celotna klima prežeta s perfekcionizmom in da ta zrak dihajo vsi člani družine."

Starši se mnogokrat ne zavedajo, da s svojim ravnanjem, zahtevami in pričakovanji do otrok vzpodbujajo razvoj perfekcionizma, ki se počasi zajeda v vse pore telesa.

"Perfekcionisti so mnenja, da je to del njihove narave, da so se s tem že rodili. Tudi v vzgoji staršev ne vidijo nič narobe, menijo, da so starši ravnali pravilno, sicer ne bi dosegli takšnih ciljev. Žal tudi starši nimajo pravega uvida, če bi ga imeli, bi zagotovo ravnali drugače.

Starši v želji, da bi otroka motivirali za šolsko delo posredujejo pripombe kot so, lahko bi bil boljši, vem, da zmoreš več, le potruditi se moraš, če bi vložil več truda, bi dosegel boljšo oceno oziroma rezultat.

Nemalokrat znajo biti tudi žaljivi in dajejo pripombe: 'Kako da tega ne veš, ne znaš? Iz tebe ne bo nikoli nič. Kako si neroden.' Vse te pripombe v otroku še bolj poglobijo bazični občutek lastne nevrednosti."

Posledice perfekcionizma

Pretirano visoko postavljeni cilji, velike zahteve do sebe, na daljši rok vodijo do nenehnega stresa, do nezadovoljstva, do kontinuiranega nespoštovanja do sebe, do pretirane kritičnosti do sebe in okolice, opozarja psihoterapevtka.

"Perfekcionisti tudi druge doživljajo kot osebe, ki ne dosegajo njihovih standardov. Zanje nihče ni dovolj dober, zato se vse bolj izolirajo, socialna mreža izginja in s tem izginjajo tudi vse možnosti za zdrav osebnostni razvoj.

Običajno posameznik zapade v depresijo, nemalokrat pa se pojavijo tudi drugi bolezenski znaki, ki se odražajo na telesu in psihi. Zelo pogosto se temu pridružijo tudi motnje hranjenja in anksioznost."

Nekateri mladostniki vidijo perfekcionizem kot vrlino, ki jim prinaša dobre rezultate, s pomočjo katere dosegajo poseben ugled v družbi.

Vita Vuk pravi, da je doživljanje perfekcionizma odvisno od tega, kako realne cilje si postavljajo mladi in kako uspešni so pri doseganju teh ciljev, oziroma kako ocenjujejo lastne zmožnosti doseganja popolnosti.

"Tisti, ki v tem vidijo motivacijo, da se potrudijo do najvišje mere in nato tudi v rezultatih vidijo, da njihov trud obrodi sadove, ga verjetno doživljajo bolj kot vrlino, saj jim na nek način pomaga na poti do uspeha. Po drugi strani pa tistim, ki imajo visoka pričakovanja do sebe, a jih tudi s trdim delom in trudom ne dosegajo, perfekcionizem predstavlja oviro, saj se njihovi načrti večinoma ne uresničijo.

Pri perfekcionizmu je podobno kot pri stresu. Če menimo, da smo zahtevam kos, jih bomo sprejeli kot izziv in se potrudili še bolj; kadar pa menimo, da je doseganje cilja izven naših zmožnosti, nas bo to verjetneje oddaljilo od sreče."

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ