N.Z. | 7. 9. 2020, 15:42

»Brskalniki nam samodejno ponujajo novice, ki potrjujejo naše mnenje«

profimedia

»Še zdaj, po vseh teh tednih ukrepov zaradi koronavirusa, me zjutraj, ko se zbudim, spremlja občutek, da sem si prejšnji večer, preden sem zaspal, ogledal močen film. Film, ki me je tako presunil, da me je njegovo vzdušje prevzelo takoj, ko sem odprl oči. To je, mimogrede, moje merilo za ’dober film’; če so njegovi prizori prva stvar, na katero pomislim, ko se zbudim, potem si rečem, da zvečer nisem izgubljal časa.«

Dr. Tomaž Grušovnik, filozof, je avtor znanstvenih monografij Odtenki zelene in Etika živali ter zbirke esejev Moralke. Je urednik številnih zbornikov, reden kolumnist Večera in sodelavec spletne strani LUD Literatura. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem poučuje predmete, ki so povezani s filozofijo vzgoje in izobraževanja ter etiko.

Svoj edinstven pogled na doživljanje ter razlago vzrokov in posledic epidemije koronavirusa je skozi prizmo etike spisal še knjižico Karantenozofija, ki je izšla v zbirki Ergo našega največjega knjižnega založnika.

Karantenozofija je preplet avtorjevih osebnih izkušenj doživljanja karantene, a tudi razmišljanj o psihični odpornosti, kognitivni disonanci in racionalizacijah slehernika, ko je ta soočen z grožnjo, ki mu bo uničila vsakdan. Pozabil ni niti na enormne stiske stroke – še posebno zdravniške. Ta je svoje dni prisegla na etiko, zdaj pa je o življenjih ljudi prisiljena presojati tudi preračunljivo.

Koronapremeti in miselne salte

Kmalu zatem, ko smo se skupaj z Grušovnikom znašli sredi prizorov, ki so bili kot iz surrealistične filmske srhljivke, nas je večino stisnilo.

Notranji tenziji je botroval naslednji nabor prepričanj:

Princesa Kate spet fotografira: objavili portret najmlajšega princa

a) Koronavirus je zelo nalezljiv in nevaren.

b) Pandemijo je možno zaustaviti le z ukrepi na podlagi tehtnega premisleka, ki jih spoštujemo vsi.

c) Ne sprejmem ali ne spoštujem priporočenih ukrepov.

Reševanje očitnega miselnega konflikta, ki ga ustvari sklep c), je med ljudmi nato našel veliko najrazličnejših poti.

In zgolj zdi se, da bi bilo konflikt najlažje odpraviti tako, da se sklep c) spremeni v ’upoštevam ukrepe in se jih držim’.

Za posameznika je spreminjanje sklepa c) namreč neprijetno, saj mora za to veliko žrtvovati.

Tudi zato jih je veliko najprej ubralo druge taktike in npr.:

raje spremenilo prepričanje b) v ’Koronavirus je zarota, proti kateri ne moreš nič, noben ukrep ne bo zalegel’ ali pa: ’Pandemija je pravična božja kazen za grehe, zato se ji nima smisla upirati’,
ali pa so ubrali taktiko zmanjševanja pomena a). To lahko storimo tako, da odstranimo misel a) in jo enostavno zamenjamo z: ’Koronavirus je navadna gripa, ki jo lahko pozdravi zdrav življenjski slog’.

Variacije odločitev seveda lahko pestri še četrta taktika.

Misel lahko vedno tudi dodamo.

Tako nastane d), ki se glasi: ’Mraz hitro razkuži vse viruse’ ali ’ Imamo čudovit zdravstveni sistem, ki bo poskrbel za vse’ ali celo: ’Ah, od nečesa pač moramo umreti ...’.

Zveni znano?

Praktično ne mine dan, da bi na družabnih omrežjih osuplo ne brali pisanja prijateljev in znancev, ki v izogib notranjemu miselnemu konfliktu preigravajo kakšno od zgoraj naštetih ’argumentacij’, pa vendar se jih večina (zaenkrat in v izogib kaznim) še drži ukrepov.

Od teoretikov zarote ...

Tozadevno problematični zares postanejo šele nosilci fantazijsko bolj 'razvitih’ mentalnih konstruktov, ki se navezujejo na že obstoječe in se zato toliko bolje cepijo na trdovratno ter že ustaljeno miselno podstat teoretikov zarot.

Za učinkovito sidranje tovrstnih konstruktov gre ’zahvala’ psihološkemu pojavu, ki sliši na ime ’potrditvena pristranskost’.

Problem je, da slednjemu svečo po novem drži še tehnologija.

»V času spletnih medijev in podatkovnega rudarjenja je ta fenomen še bolj zavraten: takšne novice, ki smo jih radi brali v preteklosti, zaradi česar vtis, da ’imamo prav’, ker ’številni viri’ potrjujejo naša prepričanja, še toliko lažje nastane. Nekomu, ki je denimo prepričan, da bele črte, ki jih na nebo rišejo letala, niso zgolj kondenzacijske sledi, ampak skrivno kemično orožje, bo brskalnik morda samodejno ponudil tudi novico, ki bo govorila o tem, da je epidemija koronavirusa posledica načrtne okužbe dela svetovnega prebivalstva. Možno je tudi, da bo takšna oseba tej novici verjela prej kot oni, ki pravi, da gre za nesrečen slučaj in da je SARS CoV-2 preko verige različnih živalskih vrst po naključju preskočil na človeka. Prva novica se preprosto bolje sklada s teorijo zarote, ki je očitno pomembno pojmovno ogrodje v kognitivni shemi oziroma v miselni mreži take osebe.«

... do utilitaristične države

In potem je tu še odziv države.

Ker ta v dani situaciji nastopa kot kolektivni subjekt, si s posameznikom seveda stojita nasproti. Pa vendar si ne glede na razmere ne bi smela jemati preveč pravic na račun pravic posameznika.

Pa ji uspeva držati delikatno ravnotežje med restriktivnostjo ukrepov in varovanjem osebne svobode?

»... zdi se mi, da evropske države v spopadanju s pandemijo koronavirusa ravnajo tipično utilitaristično,« piše Grušovnik in nadaljuje: »Kadar razmišljamo, ali je bolje ohraniti delovna mesta ali zajeziti širjenje pandemije, ravnamo enako utilitaristično (v tem primeru morda celo preračunamo, kakšna bo srednjeročna ekonomska korist v enem ali kakšna v drugem primeru). Kadar nekoga pustimo umreti v bolnišnični sobi, ne da bi svojcem pustili, da mu še zadnjič stisnejo roko, ravnamo zopet utilitaristično; sicer povzročimo ogromno trpljenja, a s tem vendarle zaustavljamo širjenje okužb. Celo kadar se odločamo, koga bomo priklopili na respiratorje, ki jih ni zadosti, ravnamo utilitaristično: ocenimo namreč, kdo ima največ možnosti, da bo zaradi pomoči te naprave preživel, in mu ponudimo njeno asistenco. Tistega, za katerega precenimo, da ima maj možnosti pustimo umreti. Tako je - po naši oceni – manj verjetno, da bosta umrla oba. Ob tem se seveda upravičeno začnemo spraševati, ali ni v našem ’moralnem’ ravnanju kar veliko preračunljivosti, hladnosti in celo okrutnosti ...«

Za več branja o tem, kako s stališča filozofije in etike prav nič v dani situaciji ni enostavno ali celo enoznačno, za dokončne zaključke pa bo moralo preteči še nekaj časa, si lahko preberete v knjižici Karantenozofija Tomaža Grušovnika.