Tomislav Kuljiš: V partnerstvo prenesemo svoje zgodnje otroštvo

Intervju

17. 10. 2019, 07:24 | Odnosi in psihologija | Piše: Katja Štingl
Tomislav Kuljiš: V partnerstvo prenesemo svoje zgodnje otroštvo (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv

Kdo vodi naše ljubezensko življenje? Kakšne osebe nas privlačijo? Zakaj vztrajamo v odnosih, ki nas ne osrečujejo? Kako prepoznati vzorce, po katerih delujemo, in kako jih spremeniti ? Ljubezen, pereča tema, vsemogočna sila, ki vrti svet. Ga rodi ali uniči, nas dviguje v oblake ali meče ob tla. O čustvenem vrtiljaku sva se pogovarjala s terapevtom Tomislavom Kuljišem, ustanoviteljem IPD centra za osebni razvoj (Intergal Personal Developement – Center & School) in centra Naravno starševstvo  iz Zagreba, ki s tem mesecem pričenja drugo sezono svoje šole tudi v Ljubljani.

"Ta tematika je dosti bolj resna, kot je videti na prvi pogled. Veliko je raziskav, ki nam kažejo sliko, koliko ljudi se sooča s stresom, in eden od močnih vzrokov, ki nam povzročajo stres, so zagotovo medosebni odnosi, še posebno partnerski. Stres, kot vemo, vpliva na naše zdravje, na kvaliteto našega bivanja in s tem, gledano na dolgi rok, tudi dolžino. Ravno zaradi tega je pomembno, da se o tem govori, piše in da ljudje resno pristopijo k reševanju težav," je začel pogovor Kuljiš, ki sem ga osebno spoznala lansko poletje na intenzivnih IPD delavnicah na Hvaru.

Njegovo delo je zasnovano na podlagi aktualnih spoznanj s področja osebnostne neurobiologije in sodobnih psihodinamičnih smeri, s poudarkom na telesu, ki nam omogočajo, da se poglobimo in ozavestimo svoje "zgodnje programe", ter si odpremo pot za spremembe.

S ponavljanjem istih vzorcev se vrtimo na čustvenem vrtiljaku, s katerega kar ne znamo, ne zmoremo ali ne želimo stopiti. Kakšen je vaš pogled na to?

Odgovor na naša odzivanja, čustva in stres se skriva v prvih treh letih našega življenja. Svet, kot ga otrokovi možgani doživljajo takrat, je svet, ki zaznamuje človeka za vse življenje. V prvih treh letih se oblikujejo otrokova pričakovanja, odzivanje, delovanje … in če v tem obdobju niso bile izpolnjene njegove potrebe, če je bilo obdobje problematično, naša podzavest to lepo pospravi, zelo globoko potlači, a še vedno je tam.

In potlačena čustva se nam nato kažejo v obliki raznovrstnih težav, ki jih imamo v odrasli dobi. Sploh v partnerstvu ali kasneje tudi kot starši z otrokom. Preprosto rečeno – v partnerstvo prenesemo svoje zgodnje otroštvo.

Od tukaj tudi pogoste 'obtožbe' v partnerskih prepirih, da se obnašamo kot otrok.

Da, lahko bi rekli tudi tako. A ta otrok, je naš notranji otrok, ki mu moramo prisluhniti in ga zdraviti. Naš um ima v zgodnjem otroštvu en zelo pomemben cilj in to je spoznati, kakšen je svet ter ustvariti določene teorije v povezavi s tem.

V to našo teorijo se vključi tudi ideja, slika o ljubezni, struktura osebe, ki nam predstavlja ljubezen in v prvih letih to našo notranjo sliko ustvarijo naši starši  (v prvem letu še posebno mama), oziroma osebe ob katerih smo odraščali. A kar je pri tem ključnega pomena, je to, da si kot otrok naš sistem ne zapomni, katere primarne potrebe so bile zadovoljene, temveč katere niso bile. Kaj smo pogrešali, iskali, kaj smo si želeli, česar smo bili potrebni in ravno na te rane se v odrasli dobi, seveda podzavestno, fokusiramo.

Kot odrasli potem pri nekom prepoznamo ta vzorec, oseba nam dvigne energijo, vzbudi strast, libido …ravno zaradi tega, ker so nam ti občutki domači, znani, jih povezujemo z ljubeznijo in seveda se na začetku sploh ne zavedamo, da nam bo ta oseba v življenju povzročila tudi velike frustracije. Govorim iz lastnih izkušenj. (smeh) Ampak, večno vprašanje, zakaj?

Ker bomo v njej iskali, da zapolni primanjkljaj, oziroma izpolni potrebo, za katero se sploh ne zavedamo, da jo imamo in to v partnerskem odnosu ne bo delovalo, saj bomo ponovno, kot smo to storili podzavestno že v otroštvu, spet vklopili obrambne mehanizme.

Osebni arhiv

In tako se znajdemo v začaranem krogu … Kako torej najti način, ki bo deloval?

Prvi korak k temu je, da sprejmemo dejstvo, da na vse to v otroštvu nismo imeli vpliva in da se tega razumsko ne da rešiti. Moramo se poglobiti vase, v telo, se soočiti z najglobljimi čustvi, kot so krivda, jeza, strah, sram.Vse to nas malo straši, saj smo navajeni, da imamo vse pod nadzorom.

Šele ko se zavemo, da smo na nek način 'žrtve' mehanizmov, ki smo jih v zgodnjem otroštvu razvili kot samozaščito in smo pripravljeni globoko pogledati vase, lahko začnemo spreminjati vzorce ter s tem posledično tudi naše partnerstvo in starševstvo.

Ampak, ali ni tako, da je 'ljubezen slepa', kar pomeni, da ne vidimo, ne slišimo, da ves naš nadzor, ko se znajdemo v njenem vrtincu, popusti?

Drži. A le v času zaljubljenosti (smeh). Ko se vrtinec umiri, pa se po navadi pojavijo zapleti. Obstajajo štirje različni tipi ljudi in njihovega obnašanja v partnerstvu.

Odbijajoči tip - oseba, ki se o čustvih ne bo pogovarjala, blizu so ji površinski odnosi, v ljubezni se ne prepusti in s svojim partnerjem ohranja nekakšno razdaljo.

Tip osebe z veliko potrebami - je stalno v iskanju zadovoljitve teh potreb, ki morajo priti od zunaj, zato teži k temu, da je stalno v razmerju. Od partnerja pričakuje, da veliko časa preživita skupaj, mu namenja pozornost in mu je vedno na voljo.

Prestrašen tip - oseba, ki čuti veliko potreb, a jih ne izpolni, niti si jih ne upa izraziti, saj je v njej ogromen strah. Pred stiki, odnosi, pred tem, da bi bila ponovno prizadeta, kot je bila v otroštvu. Takšna oseba si zelo želi zvezo, a si nikakor ne upa stopiti vanjo in potrebuje veliko časa, da se čustveno odpre, oziroma ostaja na 'varni' razdalji.

Siguren tip - ta v zvezi relativno dobro funkcionira, o sebi ima pozitivno podobo in tendence iz otroštva prihajajo manj do izraza, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni. 

Če sklenem, je torej pot do kvalitetnega odnosa le prek odnosa, ki ga v prvi vrsti vzpostavimo sami s seboj, kar pomeni, da plast za plastjo odkrivamo sebe, sploh tisto, kar nas boli.

Res je. Potrebno je spoznati pomembnost izkušenj v zgodnjem otroštvu, ki so nas oblikovale, da smo sedaj takšni, kakršni pač smo, potem pa s konkretnim delom na sebi spremeniti tiste vidike svojega funkcioniranja in občutenja, s katerim smo nezadovoljni.

Se bomo na ta način ozdravili tudi osamljenosti? Glede na to, da živimo v svetu, v katerem se povezujemo v socialne mreže, v katerem lahko takorekoč v vsakem trenutku vstopimo v stik s komerkoli, a se ob vsem tem pogosto še vedno počutimo same in nesrečne. 

Najprej je treba pojasniti to, da biti sam, ne pomeni biti osamljen. Kakor ste rekli, človek se lahko sredi množice počuti osamljenega, lahko pa je povsem srečen sam s sabo, kjerkoli že je. Kadar govorimo o boleči osamljenosti, ki je včasih tako močna, da so si ljudje zaradi nje pripravljeni vzeti celo življenje, takrat se je potrebno vprašati, kaj se je toliko premaknilo v človeku, da je postal tako ranljiv in občutljiv na samoto.

Ko se poglobimo v človeka, ugotovimo, da to ni le duševno stanje, temveč gre za stanje celotnega organizma. Stanje neuravnoteženosti nevrofiziologije, kar pomeni, da človek težje sam uravnava oziroma popravlja notranje stanje. Če želimo vedeti, zakaj se nam to dogaja, zakaj se nismo sposobni sami spraviti v stanje miru, v stanje, v katerem se dobro počutimo, se moramo spet vrniti v zgodnji razvoj, v čas, ko smo se oblikovali. Moj odgovor na vaše vprašanje je torej, da. Z zdravljenjem notranjega otroka lahko ozdravimo tudi osamljenost. 

Če v simbiotskem obdobju v prvem in deloma v drugem letu otroku uspe vzpostaviti globoko vez z mamo, se naužiti dovolj občutka povezanosti, potem se lahko začne ločevati od mame in se razvijati v samostojnega človeka, ki se tudi brez stikov lahko dobro uravnava. Če nismo imeli priložnosti, da bi to doživeli z mamo, lahko zaradi njene čustvene zaprtosti, fizične odsotnosti ali morda bolezni, potem ostanemo odprt sistem, ki ves čas čuti potrebo, da bi ga kdo izpopolnil s stikom, ki ga bo imel. 

Od tod torej vaš znani stavek, ki ga poudarjate na vseh delavnicah in predavanjih, "Ni pomembno, da je mama dobra, ampak da je mama dobro."

Tako je.

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri