Tudi vi radi moralizirate, pa ne veste točno zakaj? (piše: Darjo Hrib)

Polemiziranje na podlagi moralnih stališč se mi je v novi luči začelo razkrivati v času študija, ko smo nekega dne pri obveznih vajah debatirali o konceptu smrtne kazni. Šlo je za popolnoma rutinsko vajo o prakticiranju konstruktivnega dialoga na zelo eksplicitnem družbenem problemu.

Med udeleženimi študenti sta se, ne glede na razporeditev nalog, samodejno izoblikovala dva nasprotujoča si pola. Tisti proti, ker seveda smrt ne more biti kazen. In tisti za, ker si nekateri zločinci za skrajno zavržna, brutalna, uničujoča dejanja ne zaslužijo drugega kot smrt.

Kdo ima tu prav je zavoljo tokratnega razmišljanja sicer irelevantno (čeprav vedno zanimivo vprašanje), ker se ta dilema lahko vselej reducira na emocionalno raven, s čimer postane popolnoma subjektivna.

Na vaše mišljenje lahko vplivam že tako, kako postavim vprašanje. Bi obsodili na smrt človeka, ker je umoril nekega drugega človeka? Najbrž ne. Bi obsodili na smrt človeka, ker je umoril vašega otroka? Najbrž da. V vsakem primeru bi izhajali iz nekega moralnega stališča, a bi pri tem seveda težko bili objektivni.

Dlje smo takrat na študentskih vajah polemizirali, bolj je vsaka stran svoja načela in vidike začela krepiti s prav tem, kar danes imenujejo moralna grandioznost – ko smo vedno bolj zagreto zagovarjali svoja prepričanja in istočasno entuziastično demantirali namišljeno nemoralnost druge perspektive.

Ne več zato, da bi zmagali argumenti, ampak zato, da bi se pred drugimi – takrat predvsem pred profesorjem, verjetno – pokazali, kako zelo moralni smo.

Profesor se je seveda le smehljal temu uspelemu mikro-socialnemu eksperimentu. Iluzija 'višje morale' se je mladim, še učečim glavam lahko oprostila, če smo le od tega odnesli kakšen pameten nauk za naprej. Vendarle smo kot nadobudni študentje želeli na vsakem koraku izpasti pametnejši, kot smo dejansko bili. Hoteli smo se izkazati kot intelektualci v razvoju.

Zdaj pa se mi zdi, da je pristop moralne grandioznosti že kar običajna delovna temperatura pri praktično vseh kontroverznih temah, ne le pri nas, ampak po vseh kulturah Zahoda.

Kot smo lahko opazili pri odzivih na nedavne rušilne tresljaje na domačem političnem parketu, je moraliziranje vsekakor preželo celoten politični diskurz.

Pri tem pa stroka opozarja na bistveno razliko, ki se v luči te moralne grandioznosti izraža med politiki in javnostjo.

Prvi recimo zavestno izkoriščajo taktiko 'visoke morale' za olepševanje svojih političnih odločitev in istočasno razkazovanje, kako amoralna je tista druga stran (kar je pravzaprav definicija moralne grandioznosti in - po svoje - celotne politične igre že od pamtiveka).

Po filozofski definiciji se torej vrli politiki v svoji moralni grandioznosti zavedajo, da niso iskreni, ker jih motivira le želja po samoznamčenju.

Logično, takšen je pač njihov špil. Medtem pa zagovorniki ene ali druge politične strani v politični diskurz s svojo moralno grandioznostjo vstopajo s popolno predanostjo. Podobno kot v zgodbi iz študentskih časov jih vodi ponotranjena želja po občudovanju drugih, kako moralni so v svojem boju proti nasprotni strani.

Tudi to je po svoje logično. Če bi se popolnoma zavedali potrebe po občudovanju, bi verjetno potrebovali terapijo. So pa svojo vlogo odigrali tudi družbeni mediji. Moraliziranje je namreč postalo novodobno orodje za ustvarjanje statusa na spletu.

Tisti, ki so preveč uglajeni, da bi na Facebooku objavljali svoje fotografije z dopusta in si tako nabirali všečke, hodijo na Twitter in tam nabiraje všečke z bombardiranjem nasprotnih stališč iz iluzornih višin neke abstraktno konstruirane 'višje morale'.

Samo po sebi to sicer ni nič novega. Ali dramatičnega. V bistvu je bilo še pred nekaj let moraliziranje na Twitterju pohvalno vsaj s tega stališča, da se je nekje na spletu vendarle še odvijala debata, ki je presegala plastificiranost drugih socialnih medijev, a kaj, ko se je to zelo hitro izrodilo v neljubo toksičnost in rivalstvo – čigavo stališče je bolj moralno. Zato se danes vse (politične) debate zdijo tako srdite. Bojevite. Včasih celo krvoločne.

Saj ne, da živimo v pomanjkanju načel, za katere se je vredno boriti, a imam občutek, da obstaja vedno več ljudi, ki so kar malce preveč navdušeni nad naslednjim besednim dvobojem.

In ta občutek 'višje morale', ki preveva udeležene v teh debatah, kot nekoč nas, nadobudne študente, ki smo iskrivo zagovarjali svoja stališča, je zdaj uradno definirala tudi filozofska struja.

Moralna grandioznost je tako postala strokovno opredeljen pojav. Se zdi smiselno, če je to zdaj že del naše vsakodnevne realnosti.

Pred nekaj dnevi se recimo dogovorim za kavo z znancem, ki se giblje blizu vrhov slovenske politike, in ker nadvse neugledno zamujam, ga ob končnem prihodu ujamem, ko s prstom zamišljeno drsa čez objave na Twitterju.

»A ti ljudje pišejo zlobne stvari zato, ker so dejansko zlobni, ali samo ne razumejo, kako stvari tečejo,« zgroženo ugotavlja, ko prisedem. In takrat me je presunilo.

Ne. Ljudje, ki agresivno moralizirajo s prepričanjem, da zagovarjajo neko 'višjo moralno integriteto', dejansko tega ne počnejo tako, kot so si zamislili prej omenjeni filozofi. To pri njih ni zavedno, manipulativno dejanje, ampak jih vodi tisto, kar vodi vse nas – iskanje načinov, kako lahko zacelimo neke globoko zasajene rane, dvome ali travme.

Če se oprem na danes nič kaj popularno Freudovo diagnozo, rekreativne moralizatorje, kot vse nas, vodi želja po izpolnjevanju teh ali onih čustvenih potreb, mnogih onstran zavednega. Svoje čustvene potrebe zapolnjujejo tako, da se – z rogovi naprej, kakopak – z veseljem zapodijo v čisto vsako politično ali družbeno debato.

Na koncu dneva (ali pa na začetku, odvisno od vaših ritualov) vseeno še vedno radi pokukamo v osrčje tega moraliziranja. Naravnost v te divje besedne bitke. Ker moramo morda tudi sami potešiti kakšno čustveno potrebo. Recimo to, da nihče od nas očitno ne ve, kaj točno nas motivira.

In da je globoko zasidrana potreba po nadležnem moraliziranju, vključno z vsemi spremljevalnimi nadležnostmi, vsaj tako skrivnostna tistemu, ki moralizira, kot je tečna vsem, ki se znajdejo na drugi strani.

Konec koncev sem vam ravnokar ukradel pet minut časa, da sem moraliziral o moraliziranju. Destilirana ironija, kajne?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord