Umetnica in filozofinja Bara Kolenc: Iz nemoči lahko potegnemo moč

Uvodoma bi vas prosila za razmislek o tem, kako bo širšo družbo zaznamovala celotna situacija okoli novega koronavirusa?

Virus kot biološki pojav je sprožil družbeni fenomen globalnih razsežnosti. Gre za celoten kompleks družbenih sprememb, ki so takorekoč čez noč resetirale vse: globalna ekonomska razmerja, politično kartografijo - ta se bo spremenila kot efekt pandemije, zaenkrat je po površini razgrnila svoje šibke točke - in našo intimo, se pravi naše odnose, naše vrednote, naša psihofizična stanja.

V tem pretresu lahko pod vprašaj postavimo vse, v prvi vrsti pa tudi lastno pozicijo. Torej v tem trenutku tudi vprašanje, kako vstopiti v ta intervju, zakaj sem nagovorjena, koga si želim skozenj nagovoriti. Verjetno bi bil najbolj iskren odgovor, da si želim poiskati somišljenike, najti sogovornike.

Po mojem moramo ne glede na vse že vidne slabe posledice - neizogibna recesija, porast revščine, stiska, nestrpnost in tako dalje - pogledati, katere pozitivne vidike je odprl ta glomazni naravoslovno-družboslovni eksperiment.

Bi lahko podrobneje predstavili te pozitivne vidike?

Eden izmed njih je preizkus, kaj se zgodi (gospodarstvu in nam, posameznikom), če prenehamo delati in če prenehamo kupovati. Vemo, da sta to dva mehanizma, s katerima se lahko upremo kapitalistični logiki - stavka, prekinitev dela, in potrošniški bojkot, prekinitev kupovanja. Ampak o izvedbi tega se doslej nismo nikdar masovno konsolidirali. Zdaj smo v situaciji, ko dejansko izvajamo oboje. Ali se ob tej ohromitvi produkcijskega stroja vzpostavita prostor in čas za neke druge stvari? Morda sam čas? Čas za premislek, čas za pogovor, čas za drugega?

Je pa to tudi eksperiment, ki bo pokazal, koliko si bo ob zaustavitvi letalskega prometa, avtomobilskega prometa in proizvodnje opomoglo okolje. Na Antarktiki so bojda pred nekaj dnevi izmerili največji vročinski val doslej.

Je poskus, kaj se zgodi s kapitalskimi megalomani ob finančni in gospodarski krizi, ki bo neizogibno sledila. Bodo propadli? Ali bodo iz vsega skupaj izvlekli profit?

Bo prišlo do določene mere podružbljenja privatnega kapitala? Finančna kriza, kakor pravijo strokovnjaki, zaenkrat ni sistemska in je ni mogoče primerjati s krizo iz leta 2008. Žal je pogost rehabilitacijski postopek za izhod iz recesije vojna.

Obenem je koronavirus eksperiment, ki preverja, koliko še delujejo socialne države in koliko so razpadle pod vplivom prostega trga. Jasno se pokaže, katere institucije delujejo in katere ne - javno zdravstvo, javno šolstvo - to deluje.

V teh sistemih se ljudje še vedno počutijo kot posamezniki, ki nekaj doprinašajo k skupnosti. V privatnih servisih vsak na lastni koži občuti, da njegova vrednost ni izmerljiva v njegovi človeškosti, ampak v ulomku njegovega dela in časa, v katerem bo to delo opravljeno.

Ostajamo v samoizolaciji, za računalniki in nemočno spremljamo, kaj se dogaja zunaj - na zdravstvenem, gospodarskem, političnem in drugih področjih. Kaj nam ta hip pravzaprav predstavlja ta samoizolacija?

Ja, občutek nemoči je v tej situaciji gotovo prisoten. Pri nas, v Sloveniji, še toliko bolj. Na nek način je nemoč podvojena, ker smo ne le zaprti v stanovanja, temveč smo tudi stisnjeni v neko psihološko past. Mislim namreč, da lahko države v takoimenovanem 'boju proti koronavirusu' v nekem hipotetičnem smislu delujejo na več načinov.

Verjetno bi bila najboljši primer takšnega načina Švedska. Tam izrednih ukrepov skoraj ni, življenje teče po ustaljenih tirnicah. Vlada računa na odgovornost državljanov. Je pa res, da si Švedska zaradi majhne naseljenosti in dovolj velikega števila zdravstvenih kapacitet verjetno lahko privošči strategijo hitrega prekuženja.

Obstaja sicer še tretji način, kjer država ne stori ničesar in kjer so državljani prepuščeni sami sebi in surovemu naravnemu stanju. Vendar v tem primeru razpadejo temelji družbene pogodbe, katere ideja je v tem, da skupnost ščiti posameznika. Primer tega bi bila Amerika, ki se sooča z dejstvom, da zdravstveni sistem, ki je v celoti privaten, v takšnih okoliščinah ne deluje. Španija je, na primer, pred dvema tednoma privatizirala vse zasebne zdravstvene ustanove. Italija je brezdomce naselila v luksuzne hotele in umetniške galerije. Skoraj nadrealna slika, ki bi se nam morala zdeti najbolj normalna.

Kakšen način pa smo ubrali pri nas?

Pri nas se je zgodila nekakšna čudna kombinacija prvih dveh načinov. In ravno ta nas postavlja v nemogočo situacijo.

Vlada nam namreč govori dvoje hkrati: apelira na našo odgovornost, obenem pa nam sporoča, da nam ne zaupa, da bomo delovali odgovorno. Pošilja nam dvojno, protislovno sporočilo.

Pri vzgoji otrok je to največja napaka, ki jo lahko delajo starši. Lahko rečeš eno ali drugo: nesi potico babici, saj veš, da bo vesela! Ali pa: Če ne boš nesel potice babici, ne bo risanke! Enostavno ne moreš reči: nesi potico babici, saj veš, da bo vesela, ampak če tega ne boš storil, ne bo risanke.

Menim, da se čutimo nemočni, ker smo v primežu dveh nasprotujočih se vzgibov: po eni strani razumemo etični apel, ki je naslovljen na nas, in hočemo ravnati odgovorno. Tako tudi ravnamo. Toda, ker nam obenem nekdo govori, da bomo kaznovani, če se ne bomo lepo obnašali, ker po ulicah patruljirajo policijska vozila, se hočemo upreti tistim, ki nam pravijo, da nam ne zaupajo, da smo sposobni ravnati odgovorno. Toda, če bi se jim uprli, če ne bi upoštevali pravil, če bi se zgrnili na ulice, bi hkrati ogrozili druge, svoje najbližje, starejše, rizične skupine. In ravno to nas paralizira. Ne paralizira nas toliko samoizolacija kot psihološki primež, nemogoča izbira, pred katero smo postavljeni.

Se vam zdi, da bi bila samoizolacija ljudi lahko tudi platforma za politično manipulacijo?

Zadeve postanejo nevarne, ko se drugemu odvzame njegove pravice in se ga obenem prepriča, da je to za njegovo lastno dobro. V imenu zaščite življenj se izvaja redukcija človeka na njegovo golo življenje. To je možno le v trenutku, ko je človeka strah.

Strah je izjemno oblastniško orodje, ni boljšega.

To je bilo jasno hegemonom od pradavnine do danes. Formula je preprosta. Podpihuj strah, ustvari izredne razmere, postavi se v pozicijo zaščitnika, odrešitelja, in izvajaj zaščitne ukrepe. Ljudje ne bodo opazili, da so ti tako imenovani začasni zaščitni ukrepi stalni odvzem njihovih temeljnih človekovih in političnih pravic. Še več, hvaležni bodo zanje.

Daljša različica intervjuja je objavljena na strani https://misli.sta.si/

Pripravila Maja Čehovin Korsika

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord