Jaka Tomc | 16. 7. 2021, 14:21

V iskanju sreče onkraj manije in depresije (piše: Jaka Tomc)

Jaka Tomc

Zadnje tedne, verjetno pa celo mesece, opažam, da sem pretirano negativen. Dobro, trenutna situacija v Sloveniji in svetu je naredila svoje, boste rekli nekateri, ampak vse krivde se pač ne da zvaliti na virus.

Z veliko gotovostjo si upam trditi, da sem v svoji biti optimist, morda celo idealist, zagotovo pa utopist. Ne vem, če so ti trije tipi nujno povezani, verjetno pa s tovrstno kombinacijo nisem nič posebnega. Je pa posebno to, da sem doživel tudi vse nasprotne pole. V neki točki na svoji časovnici sem torej pod eno streho združil pesimista, zapriseženega realista in antiutopista. Ko sem se vzpenjal po lestvi manije, sem spoznal pozitivno razmišljanje v njegovi najbolj čisti obliki. Ko sem blodil po teminah depresije, sem doživel negativizem in samokritičnost in bolečino, ki jih je težko opisati z besedami. Vem, nisem edini. Sem pa eden tistih srečnežev, ki smo to doživeli in lahko danes pripovedujemo svoje dogodivščine.

Kaj sploh vemo o sreči? Vemo, da ni trajna. Da gre pravzaprav za trenutke, v katerih doživimo določene kemične procese v našem telesu, ki poskrbijo, da se počutimo dobro. Ključno vprašanje je, ali se lahko sami odločimo, da bomo srečni, ali na to vplivajo zgolj zunanji dejavniki.

Moje mnenje, ki temelji na osebni izkušnji, je, da je sreča lahko stvar odločitve. Morda odločitev ni najboljša beseda, prej bi rekel, da gre za proces, ki pa se po navadi začne z odločitvijo, da bomo nekaj spremenili. A ker gre za spreminjanje našega načina razmišljanja ter dojemanja sveta, ki nas obkroža, ljudi in interakcij z njimi, pa tudi za odzivanje na lastna čustva, lahko govorimo o izredno težki nalogi.

Ljudje smo pogosto narejeni tako, da vemo, česa nočemo, ne vemo pa, kaj bi radi. To je z vidika iskanja sreče sicer v redu, kar se tiče preusmerjanja v pozitivno razmišljanje pa zna biti ovira. Zakaj? Ker naši možgani ne poznajo razlike med pozitivno in negativno konotacijo. Če si stalno dopovedujemo, da si ne želimo stresa v življenju, se po navadi zgodi ravno obratno. Ker razmišljamo o stresu, je velika možnost, da se bo stresno življenje nadaljevalo, verjetno celo stopnjevalo. Pustimo ob strani afirmacije, vizualizacije, materializacije in ostale pojme teorije privlačnosti. Če na tej točki mislite, da sem popolnoma zabluzil in pričakujete peto nadaljevanje knjige The Secret, si lahko oddahnete. Ne bom šel v to smer. Bom pa povedal nekaj svojih izkušenj, ki govorijo v prid ideji, da imamo več vpliva na lastno počutje, kot si mislimo. Ker je sreča nalezljiva, pa lahko vplivamo tudi na druge.

Bila so obdobja, ko sem se zbujal srečen. Kasneje so mi rekli, da je to posledica manij in da je povsem normalno, da se zbujam čemeren in da se čez dan počasi otresam jutranje “zalimanosti”. A ni šlo samo za srečna jutra, moja sreča in dobra volja in pozitivna naravnanost so me spremljale ves dan, celo več dni skupaj. Nato so me ponavadi hospitalizirali. Presežek energije ali kemičnih procesov v možganih je pač naredil svoje in ni šlo več naprej. A bistvo je drugje. Takrat sem ugotovil, da je sreča lahko trajna, le jaz jo ne znam obvladovati. Spoznal sem tudi, da je sreča nalezljiva, saj sem nemalokrat svojo pozitivnost in ljubezen do življenja prenesel na druge ljudi. Dogajale so se lepe stvari, zdelo se je, da se vse skupaj sestavlja v nekakšno čudovito zgodbo in v mojem mehurčku je bilo skoraj popolno. Ravno zato vsakemu pravim, da je manija, dokler je obvladljiva, nekaj krasnega in da bi jo moral vsak doživeti, če ne zaradi drugega, da bi spoznal pravo lepoto življenja.

Po vsaki hospitalizaciji (in bilo jih je kar nekaj) sem padel v depresijo. Tam sreče ni niti za vzorec, je pa dovolj pesimizma, da bi ga lahko izvažal. Večkrat sem se zlomil. Ko spoznaš radostne občutke letenja in ti zvežejo krila, je pač hudo. Več ljudem, ki jih to zanima, sem povedal, da ni problematična žalost. Ko se lahko zjokaš, že lezeš iz brezna. Najhuje je, ko ni nič. Le stanje popolnega brezupa in nemoči. Ko padaš in zgolj čakaš, da boš udaril ob hladno dno. A dna ni. Tisti, ki imamo izkušnje z več depresijami, vemo, da je dno pravzaprav olajšanje, saj pomeni, da bo šlo od tistega trenutka lahko samo še navzgor. Žarek optimizma v neskončni temi je tista rešila bilka, ki jo čakaš. Eno majceno zrno sreče je dovolj, da se zaveš, da si še živ in da lahko stopiš na prvi klin lestve, ki te bo popeljala nazaj v normalnost.

Vem, normalnost je pojem, ki ga je nemogoče definirati, zato se mu tudi sam velikokrat izognem. Po drugi strani pa zase pravim, da že nekaj let nisem ne maničen ne depresiven, ampak normalen.

Ne maram namreč zdravniškega izraza remisija. Vedno se mi zdi kot da se je moja bipolarna motnja umaknila nekam v ozadje in samo čaka, da lahko znova prevzame vajeti v svoje roke. Zato uporabljam izraz normalen. Nisem srečen, nisem nesrečen, ampak sem v redu. In tako že šest let. Negativnost, ki sem jo omenjal v uvodu zapisa, ni bolezenska. Nisem depresiven. Bolj gre za stanje duha, v katerem sem se znašel zaradi vzorca, za katerega sem mislil, da sem ga že uspešno odpravil, a se je vrnil. Predvsem gre za vsakodnevno spremljanje novic in zapisov na družbenih omrežjih z negativno vsebino. Svoje je seveda naredila še aktualna svetovna kriza in sem se znova zaciklal. Strah pred tem, da bi zbolel jaz ali ljudje, ki jih imam rad, tudi ne pomaga.

Pa vendar sem še vedno odločen, da pesimista spet zamenja optimist. Da znova pogledam na svet skozi rožnata očala in začutim, da sem živ (čeprav me na to stalno opominjajo bolečine v križu in nogah). Nihče ne more tega narediti namesto mene. Sam se bom moral odločiti in zaviti z makadamske poti na asfaltirano cesto. Pa s tem niti slučajno ne mislim manične avtoceste. Raje vidim samotno vijugasto cesto skozi francosko podeželje. Takšno, na kateri se lahko kadarkoli ustavim, izstopim iz avtomobila in fotografiram bale sena na neskončnih poljih. Takšno, ki me spomni, da je življenje lepo in polno malih detajlov, ki jih v sodobni kakofonični družbi zlahka spregledam. In takšno, ki me bo popeljala do mojega idiličnega mesteca, v katerem se bom počutil varno in lepo in kjer bom srečen.

Želim vam, da najdete svojo cesto. Morda se na njej srečamo.