"Rekla je, da se z mano ne bo več družila, ker moje vedenje ni normalno"

Jess Mayer je bila še otrok, ko je začela izkušati stvari, ki jih ni znala pojasniti. Že pri devetih letih so jo preplavljali občutki neznosne tesnobe. Posebej težko ji je bilo pri športni vzgoji, ko se je morala preobleči pred drugimi. Občutila je tako silovit strah, da je včasih komaj dihala. Ni razumela, od kod prihaja, vedela je le, da jo vedno znova preplavlja in da ga ne more obvladati.

Z odraščanjem je njeno življenje postajalo vse bolj kaotično. 

Velikih delov šolskih let se kot odrasla mlada ženska sploh ni spominjala. Ni vedela, kdo je, kaj ji je všeč, včasih niti tega, kdo so njeni prijatelji. V mislih so se ji pojavljale grozljive podobe, podobne kratkim filmskim prizorom. Ko so izginile, se ni več spominjala njihove vsebine, ostali pa so občutki neizmernega strahu, groze in nemoči.

Včasih je imela občutek, da ni sama. Kot da je nekdo ob njej, čeprav tam ni bilo nikogar. Drugič se ji je zdelo, da njene misli niso zares njene, da jih nekdo drug polaga v njeno glavo.

Še bolj zastrašujoče so bile izgube spomina.

Nekoč se je po eni takšnih prekinitev zavesti znašla sredi živahnega mesta. V rokah je držala nakupovalne vrečke, na nogah je imela čevlje z izjemno visokimi petami, ki so ji povzročili žulje. Ni vedela, zakaj je tam, kaj je počela in kako je sploh prišla do tja.

Življenje se je nadaljevalo, čeprav so iz njega izginjali celi odseki.

Jess je bila prestrašena. Ni vedela, kaj se dogaja z njenim telesom in njenim umom. Vedela pa je, da tako ne more živeti v nedogled. 

Dekle, ki ni vedelo, kdo je

Odraščanje je za večino mladih obdobje iskanja identitete. Pri Jess je bilo to vprašanje veliko bolj zapleteno.

"Kdo sem? Kaj mi je všeč? Kakšnega spola sem? Kakšna je moja spolna usmerjenost? Je to sploh moje telo? Je moje ime res Jess?"

To niso bila zgolj običajna vprašanja odraščajočega dekleta. Jess je pogosto občutila, kot da njeno telo ne pripada povsem njej. V puberteti jo je močno vznemirjalo, ko je njeno telo začelo dobivati izrazitejše ženske oblike. Nosila je široka, pretežno fantovska oblačila in skušala čim bolj prikriti svojo postavo.

Obenem se je soočala z vrstniškim nasiljem. Sošolci so jo zasmehovali, v šolskih zvezkih je odkrivala žaljiva sporočila, izgubila je tudi prijateljico, ki ji je rekla, da se z njo ne bo več družila, saj da njeno vedenje ni ravno normalno.

Njena samopodoba je bila vse slabša.

Poleg vsega tega je na telesu začela odkrivati praske, modrice in poškodbe, za katere ni vedela, kako so nastale. Spraševala se je, ali se poškoduje med spanjem, ali se ji dogaja nekaj, česar se pozneje ne spomni.

Občutek, da izgublja nadzor nad svojim življenjem, je postajal vse močnejši.

Jess je poiskala strokovno pomoč. Kot pripoveduje v dokumentarcu, je nekoč celo predčasno odšla iz šole in prepotovala precejšnjo razdaljo, da bi obiskala psihiatra. Toda odgovora, ki ga je tako obupno potrebovala, ni dobila. Ostala je sama s svojimi vprašanji.

Takrat se je odločila, da bo skušala odgovore poiskati sama.

Ko je končno našla besede za svojo izkušnjo

Jess je že od mladosti zanimala psihologija. Želela je razumeti človeški um, predvsem pa je želela razumeti sebe.

Med prebiranjem strokovnega gradiva je naletela na besedilo o shizofreniji, v katerem je bilo zapisano, da te motnje ne smemo zamenjevati z disociativno identitetno motnjo.

Za slednjo še nikoli ni slišala.

Kliknila je na povezavo in začela brati.

"Vse, kar je pisalo na tisti strani, sem bila jaz," se spominja.

Nenadoma so njene izkušnje dobile ime.

Disociativna identitetna motnja (DIM) je kompleksna motnja, pri kateri človek doživlja motnje v povezanosti različnih vidikov svoje identitete, spomina in zavesti. Pogosto je povezana s hudimi oziroma ponavljajočimi se travmatičnimi izkušnjami v otroštvu. Različni disociativni deli osebnosti lahko doživljajo sebe, svoje spomine in svet na različne načine, med njimi pa se lahko pojavljajo tudi spominske pregrade.

Jess je postopoma začela razumeti, da so bile izkušnje, ki so jo vse življenje begale, povezane z disociacijo.

V njenem notranjem svetu so obstajale različne identitete, ki jih je imenovala alterji. Vsaka identiteta je imela svoje ime, značaj, način razmišljanja in doživljanja sveta.

Tu so bili Jake, Jamie, Ollie in Ed.

Jake se je predstavljal kot samozavesten moški z ameriškim naglasom. Jamie je bil inteligenten, uglajen in je sebe doživljal kot zdravnika. Ollie je bil najstnik. Ed je bil ustvarjalen, a tudi globoko nesrečen in jezen.

Jess je začenjala razumeti, da so različni deli njene osebnosti razvili svoje načine soočanja z izkušnjami, ki so bile zanjo preveč boleče.

Posebej zapleten je bil njen odnos z Edom.

Dolgo ga je doživljala kot nevarnega, celo hudobnega, saj je bilo z njim povezano samopoškodovalno vedenje. Šele pozneje je začela razumeti, da tudi Ed izraža svojo stisko.

V enem od intervjujev pripoveduje, kako ji je strokovnjak, ki jo je diagnosticiral, pomagal pogledati nanj drugače. Povedal ji je, naj ga neha označevati za slabega, saj je predvsem nerazumljen. To spoznanje je spremenilo vse.

Namesto da bi svoje disociativne dele razumela kot sovražnike, jih je začela doživljati kot dele sebe, ki so na različne načine skušali preživeti. 

Leta 2014: odločitev, da spregovori

Jess je bila stara komaj 21 let, ko se je odločila, da bo o svojem življenju z disociativno identitetno motnjo spregovorila tudi javno.

Najprej je o svoji izkušnji spregovorila v univerzitetnem okolju, torej na fakulteti, v okviru katere je študirala.

V enem od zgodnjih posnetkov jo tako lahko vidimo, kako z navdušenjem pripravlja predavanje, obeša plakate in pričakuje obiskovalce. In vidimo lahko predvsem mlado žensko, ki želi svojo izkušnjo približati drugim.

Nato je z istim namenom nastopila tudi v britanski televizijski oddaji This Morning, skupaj s takratnim zaročencem Garethom, čemur so nato sledili še intervju za Sunday Night Live, BBC in druge medijske hiše.

V vseh svojih javnih nastopih je pripovedovala o svojih disociativnih delih in o tem, kako vplivajo na njeno vsakdanje življenje.

Želela je pokazati, da ljudje z DIM niso takšni, kot jih pogosto filmi. V popularni kulturi so namreč ljudje z več identitetami pogosto predstavljeni kot nepredvidljivi, nevarni ali nasilni, Jess pa je želela opozoriti, da je resničnost povsem drugačna. Ljudje z DIM so, tako kot ljudje z drugimi duševnimi motnjami, namreč praviloma tisti, ki so bolj izpostavljeni nasilju, zavračanju in nerazumevanju drugih, kot pa da bi bili sami kakor koli nevarni drugim.

To, kar je želela sporočiti, se je nato v polnosti odigralo še v resničnosti. Njeno javno nastopanje je namreč imelo boleče posledice. 

Po nastopu v oddaji This Morning je izgubila službo.

Ko zaradi diagnoze izgubiš službo

O tem je mnogo let pozneje spregovorila v pogovoru z dr. Mikom Lloydom, kliničnim psihologom, ki jo je spremljal tudi med zdravljenjem.

Ko je njen takratni delodajalec zaradi televizijskega nastopa izvedel za njeno diagnozo, je sledila takojšnja odpoved. Ob tem jo je najbolj zabolelo prav spoznanje, da so v luči razkritja diagnoze postale brez vrednosti vse njene sposobnosti in vso dotedanje delo.

Dobro leto in pol pozneje so jo iz njene nekdanje službe spet kontaktirali in jo povabili, naj se vrne na staro delovno mesto, toda Jess je do takrat že našla drugo zaposlitev in njihovo ponudbo gladko zavrnila.

Prav ta del Jessijine zgodbe razkriva eno najbolj krutih protislovij stigmatizacije duševnih motenj. 

Človek lahko uspešno opravlja svoje delo, študira, gradi odnose in pomaga drugim. Toda ko javno spregovori o svoji diagnozi, se odnos okolice do njega hipno spremeni. In tako ni zato, ker bi se spremenile njegove sposobnosti, temveč zato, ker so drugi o njem izvedeli nekaj, česar prej niso vedeli. 

In prav to je s svojimi javnimi nastopi želela osvetliti Jess. Zmanjšati je želela predsodke, potem pa je bila zaradi teh istih predsodkov še kaznovana.

Ko osebna zgodba postane glas drugih

Jess se je takrat za slabo leto povsem umaknila iz javnosti, študirala psihologijo, delala v novi službi kot podporna delavka z ranljivimi ljudmi in si želela nekoč postati klinična psihologinja.

Potem pa je leto kasneje prišlo obvestilo, da ji organizacija Mind podeljuje nagrado prav za njeno osveščanje o DIM.

Vrnila se je na YouTubu in ponovno začela ustvarjati vsebine pod imenom Multiplicity & Me, kjer je odkrito govorila o življenju z disociativno identitetno motnjo.

Njen kanal je postopoma postal prostor, kjer so ljudje lahko spoznavali izkušnjo DIM skozi pripoved nekoga, ki je z njo dejansko živel. Predstavljala je svoje disociativne dele, govorila o vsakdanjih težavah, odnosih, spominskih prekinitvah in nerazumevanju okolice. Pokazala je tudi nekaj, kar je v javnih predstavitvah duševnih motenj pogosto spregledano: da življenje z resnimi psihičnimi težavami ni sestavljeno samo iz simptomov.

Jess je bila študentka, partnerka, prijateljica in zaposlena ženska. Imela je želje, načrte, smisel za humor in prihodnost, ki jo je želela ustvariti.

S svojo odprtostjo je pomagala številnim ljudem, ki so se prepoznali v njenih izkušnjah, pa o njih morda še nikoli niso upali spregovoriti.

Danes Jess sicer priznava, da ji je težko gledati stare posnetke. Spominjajo jo na obdobje, ko je bila njena notranja stiska izjemno velika. Kljub temu svojega dela ne obžaluje. Prav YouTube ji je namreč omogočil nekaj, kar je pomembno vplivalo na njeno nadaljnje življenje.

Z zaslužkom od ustvarjanja vsebin si je lahko financirala zasebno specialistično psihoterapevtsko obravnavo. In tako se je začelo novo poglavje njene zgodbe. 

Pot do okrevanja ni bila preprosta

Jess je začela specialistično zdravljenje pri dr. Miku Lloydu, kliničnem psihologu, ki se ukvarja z disociativnimi motnjami in kompleksno travmo.

Proces okrevanja ni bil hiter.

Pri zdravljenju disociativne identitetne motnje ne gre preprosto za odpravljanje različnih identitet. Pomemben del terapije je vzpostavljanje varnosti, razumevanje disociativnih odzivov, predelovanje travmatičnih izkušenj in postopno zmanjševanje notranjih pregrad, ki človeku preprečujejo celovito doživljanje samega sebe.

Pri Jess je zdravljenje postopoma vodilo v integracijo disociativnih delov. To pomeni, da se je njeno doživljanje identitete, spomina in zavesti začelo povezovati v bolj neprekinjeno celoto.

Nekoč je bilo njeno življenje razdeljeno na odseke, med katerimi so obstajale vrzeli. Zdaj so se te pregrade postopoma zmanjševale.

Pomembno je poudariti, da integracija ni edina možna pot do izboljšanja kakovosti življenja pri DIM. Nekateri ljudje dosežejo stabilnost in dobro vsakodnevno delovanje tudi z večjo povezanostjo in sodelovanjem med disociativnimi deli. 

Za Jess pa je prav integracija postala pomemben del njenega okrevanja. In prinesla je spremembe, ki si jih nekoč ni znala niti predstavljati. 

Leta 2025: življenje brez vseh simptomov

Ko Jess leta 2025 sede pred kamero skupaj z dr. Mikom Lloydom, je pred nami ženska, ki o svojem življenju govori povsem drugače kot nekoč.

Pove, da že približno štiri leta ne doživlja simptomov disociativne identitetne motnje.

To ne pomeni, da je njena preteklost izginila ali da so bile vse življenjske težave odpravljene. Pomeni pa, da je njeno vsakdanje doživljanje sebe in sveta bistveno drugačno.

Nekoč so bili deli dneva zanjo izgubljeni. Zdaj lahko doživi dan kot neprekinjeno celoto.

Nekoč je lahko brala knjigo in se pozneje ni spominjala, kaj je prebrala. Zdaj lahko sledi zgodbi, se spominja prebranega in uživa v dejavnostih, ki so bile prej otežene zaradi disociacije.

Toda življenje po integraciji prinaša tudi nepričakovane izzive.

Jess pripoveduje, da mora na neki način ponovno spoznavati samo sebe. Kaj ji je všeč? Kakšno glasbo rada posluša? Katere knjige jo zanimajo? Kaj si želi početi? Vprašanja, ki se drugim morda zdijo samoumevna, so zanjo dobila nov pomen.

Dolga leta je svoje življenje doživljala skozi različne disociativne dele, ki so imeli svoje želje, preference in načine razmišljanja. Zdaj raziskuje, kdo je kot celovita Jess.

V tem je nekaj osvobajajočega, pa tudi nekaj negotovega.

Okrevanje namreč ne pomeni nujno vrnitve v življenje, kakršno je bilo pred boleznijo. Včasih pomeni odkrivanje načina življenja, ki ga človek prej sploh ni poznal.

Od dekleta, ki je iskalo pomoč, do ženske, ki pomaga drugim

V letih, ki so sledila njenim prvim javnim nastopom, se je Jessino življenje spremenilo še na številne druge načine.

Postala je mama ljubki deklici. Se poročila in vmes tudi ločila. Nadaljevala je izobraževanje in razvijala poklicno pot na področju psihologije.

Danes dela kot strokovna sodelavka na področju uporabne psihologije in sicer na področju psihološke obravnave ljudi s kompleksnimi težavami, med drugim povezanimi s travmo.

To je posebej pomenljivo, če se spomnimo mlade Jess, ki je kot dijakinja iskala pomoč, pa je ni našla. Takrat je želela predvsem razumeti, kaj se ji dogaja. Danes pa lahko svoje strokovno znanje in življenjske izkušnje uporablja pri delu z ljudmi, ki se tudi sami soočajo s psihično stisko.

Nekoč je bila mlado dekle, ki mu je strokovnjak povedal, da ne ve, kako bi mu lahko pomagal. Danes je del strokovnega okolja, ki skuša pomagati drugim. 

Kaj se je zgodilo z Jakom, Jamiejem, Olliejem in Edom?

To je vprašanje, ki se ob Jessini zgodbi skoraj neizogibno pojavi.

Kaj se je zgodilo z identitetami, ki jih je nekoč predstavljala v svojih videoposnetkih? Z deli, ki so imeli svoja imena, značaje, želje in spomine?

Pri integraciji ne gre za to, da bi ti deli izginili. Gre za postopno povezovanje izkušenj, spominov in vidikov osebnosti, ki so bili prej med seboj ločeni z disociativnimi pregradami.

Ko Jess danes govori o sebi, govori iz izkušnje človeka, ki je nekoč živel z izrazito razdrobljenim doživljanjem identitete, zdaj pa svoje življenje doživlja bolj neprekinjeno.

To ne pomeni, da je njeno življenje zdaj brez težav, pomeni pa, da se je nekaj, kar je bilo zanjo nekoč nepredstavljivo, uresničilo.

In prav v tem je moč njene zgodbe.

Vir: BBC, Sunday Night, CTAD Clinic, Youtube Multiplicity & Me