Začetek srednje šole ali študija pogosto opisujemo kot vznemirljivo novo poglavje. A novo okolje prinese tudi vprašanja, o katerih se manj govori. Se bom znašel med novimi ljudmi? Bom zmogel usklajevati vse obveznosti? Kje bom živel med študijem? V novi epizodi podkasta Mladim se govori sem se o teh pritiskih pogovarjala s Hano Kolenda, varuhinjo dijakovih pravic pri Dijaški organizaciji Slovenije in Fazlijem Gashijem, študentom fizioterapije in članom študentske skupine Povezani.
Ko se znajdeš v novem okolju
Hana je opisala, kako velik korak je lahko za dijaka prehod iz osnovne v srednjo šolo. Naenkrat so tu nova pot v šolo, neznani sošolci in profesorji ter občutek, da moraš hitro ugotoviti, kako vse deluje. Fazli je podobno izkušnjo prepoznal pri začetku študija. Poleg novih študijskih obveznosti se mnogi takrat prvič srečajo še z iskanjem stanovanja in skrbjo, ali si ga bodo lahko sploh privoščili.
Fazliju je pri tem prehodu veliko pomenil prijatelj, ki ga je povabil v študentsko skupino. Med starejšimi študenti je našel ljudi, ki jih je lahko vprašal, kako potekajo izpiti, kaj pričakovati pri posameznem predmetu in kako se znajti na fakulteti. Ko je pripovedoval o svoji izkušnji, se mi je zdelo pomembno prav to, da včasih ti začetek olajša že nekdo, ki si je upaš vprašati povsem vsakdanjo stvar.
Pomoč se lahko začne s pogovorom
S Hano in Fazlijem smo govorili tudi o tem, kaj storiti, ko pritisk preraste v stisko. Fazli je povedal, da je prvi korak pogosto priznati samemu sebi, da nekaj ni v redu. Pogovor s prijateljem lahko pomaga, vendar, kot je opozoril, prijatelj ni strokovna pomoč. Hana je dodala, da mladi včasih o težavah molčijo, ker jih skrbi, da odrasli njihove stiske ne bodo vzeli resno.
Dotaknili smo se tudi družbenih omrežij. Na njih lahko najdemo ljudi s podobnimi izkušnjami, lahko pa se hitro ujamemo v primerjanje z življenji drugih. Prav zato se je naš pogovor vedno znova vračal k vprašanju, kje lahko mladi najdemo ljudi, ki nas zares poznajo, nas poslušajo in nam po potrebi pomagajo poiskati strokovno podporo.
Ko sem gostoma za konec zastavila vprašanje, kaj bi sporočila mladim, je Hana spomnila, naj si ob šoli vzamemo čas tudi za prijatelje in lepe spomine. Fazli pa je poudaril, naj nas ne bo strah povedati, kako se počutimo, ljudem, ob katerih se počutimo varno. »Mladi, niste sami,« je dodal.
To je misel, ki mi je po pogovoru najbolj ostala v spominu. Skupnost ni odgovor na vsako stisko, lahko pa pomeni, da se z njo soočamo lažje in ne sami.