Skoraj milijon evrov na sezono, deset treningov na teden in dva dneva na morju v celem letu. Slovenec, ki prvo leto vozi GT3, brez sramu pove, kaj vse je za svoje sanje pustil ob strani.
Mnogi ga poznajo s TikToka, drugi z ulice v Ivančni Gorici, kjer ga ljudje "samo pogledajo" in so nanj ponosni. Mark Kastelic je star 19 let, za volanom pa sedi že skoraj 15. V novi epizodi podcasta je odkrito spregovoril o denarju, ki požre dirkaško kariero, o prijateljih iz gokartov, ki danes dirkajo v Formuli 1, in o tem, zakaj mu je prav tam, kjer je, najbolj všeč.
Fant, ki se vidi samo kot dirkač
Na vprašanje, kako bi se predstavil mladim, se Mark ne trudi preveč. Ni dolgega seznama hobijev, ni skritih talentov. "Poleg tega, da sem dirkač, ni toliko zanimivih stvari o meni. Jaz pri sebi vidim predvsem to: racing driver," pravi.
Prosti čas ima praktično samo v off-seasonu, od novembra do februarja. Takrat si lahko privošči prijatelje, serije in kakšen sushi. Ostalo leto je dirkanje.
Od očetovega hobija do Italije
Vse se je začelo pri očetu, ki je v Sloveniji dirkal bolj za hobi. Mark je bil star okoli pet let, ko ga je navdušil. Do osmega ali devetega leta je bilo vse še bolj zabava, potem pa je oče videl talent in se odločil investirati. "Šla sva ven dirkat, v Italijo, v bistvu v svet," se spominja.
Že pri 11 ali 12 letih je dirkal z imeni, ki jih danes poznajo vsi gledalci Formule 1. Pri 15 letih je gokart zamenjal za avto: dve sezoni v razredu GT4, letos pa prva sezona v GT3, v svetovnem prvenstvu GT World Challenge.
Cena sanj: skoraj milijon evrov
Najbolj odkrit del pogovora je tisti o denarju. Že v gokartih je bila cena astronomska. "Če hočeš v Italiji dirkat, je en teden 15.000 evrov. En teden dirkanja v gokartih," razloži Mark, in če si pomislimo še na 20 tekem na leto, račun hitro postane jasen.
V GT3 so številke še višje. Ko ga vprašam, koliko stane povprečna sezona, odgovori brez ovinkarjenja: "Slab milijon, ja." Pri tem poudari, da gre za približno vrednost, ki jo določa prvenstvo in izbira sovoznika, in ne za znesek, ki ga plača on sam. Tovarniški piloti po njegovih besedah dirkajo zastonj ali pa plačajo res samo najnujnejše, a do tja pride le tisti, vanj katerega je nekdo na začetku vložil denar.
V Sloveniji je za sponzorje še težje. "Slovenija je bolj za smučanje. Imamo veliko dobrih športnikov in se jim ne zdi pametno investirati še v enega," pravi. Letos so vendarle dobili resnejše sponzorje, ki se zanj bolj zavzamejo, uredil je tudi organizirane treninge. "Zdaj se gre zares," pravi.
Kolegi iz gokartov, ki so zdaj v Formuli 1
Marka z velikimi imeni povezujejo gokartske steze. S Kimijem Antonellijem sta bila na istih dirkaških vikendih, a je bil Antonelli starejši in kategorijo višje. "Po moje je bil skoraj najboljši v gokartu od vseh. Zdaj je tam, kjer je, z razlogom," pravi Mark. Z Nikolo Tsolovom sta prijatelja, ta je pri njem tudi prespal, Arvid Lindblad pa bi mu na sporočilo, kot pravi, odpisal.
A Formula 1 ni njegov cilj. Za Slovenca jo vidi kot skoraj nedosegljivo, predvsem zaradi denarja, poleg tega pa mu GT3 preprosto bolj ustreza. "Formula 1 je skoraj postala bedna, motorji, elektrika, skoraj cel avto. Tukaj je vsaj še zmeraj malo bolj na star način," pravi. Avto je trikrat težji, vozni stil povsem drugačen. "Meni je to top."
Deset treningov na teden in perfekcionizem
Dirkaški vikend se po njegovem začne že v sredo, ko pride k ekipi, v četrtek se začne resno delo, v petek so treningi, v soboto kvalifikacije in prva dirka, v nedeljo druga. "Jaz sem 99 odstotkov časa na progi," se zasmeje. Hrano ima tam, spi v hotelu, od zajtrka do večerje je ves čas z ekipo.
Doma ni nič lažje. Šestkrat na teden trenira, če štejemo vse enote, jih je več kot deset. Reakcijski časi, moč, dvojne naloge, pri katerih mora med vajo reševati še računske naloge, ker mu v avtu inženir govori po radiu, medtem ko vozi svoj krog. Poleg tega še vizualizacija, simulator in fizioterapija. Avgusta je bil po lastnih besedah "najbolj busy guy out here", od sedmih zjutraj do osmih zvečer.
Ob tem je do sebe neizprosen. "Če ne naredim toliko in toliko ur na simulatorju, preden grem na dirko, avtomatsko mislim, da nisem dovolj naredil." Pove tudi, da je to ena njegovih slabših sezon, vsaj po rezultatih, a je tudi prvo leto v GT3, "kar folk ne ve, kako težko je". Rezultati bodo po njegovem kmalu trikrat boljši.
Družabno življenje? "Letos ni šans"
Cena je tudi zasebna. Lani je še poskušal združevati oboje, letos tega ne zmore. "Na morju sem bil letos dva dni," pove. Prijatelji, nekateri že 15 let, mu stojijo ob strani in gledajo vse dirke, a se vidijo redko.
Iskren je tudi pri temi, ki je za vse mlade malo kisla. Punce pri dirkaških vikendih po njegovem samo motijo, ker človek namesto na progo misli na telefon. "Dirkaško življenje je moje najbolj resno življenje. Ne morem se zafrkavati s puncami in hoditi po klubih. 'I can’t do this'," pravi. Zadovoljen je, da ima to za zdaj na čakanju.
Novembra Japonska
Dva tedna premora si je vzel samo enkrat v letu. Novembra bo skupaj s kolegom poletel na Japonsko. Razlogov je več: kultura, hrana, anime, ki ga gleda že dolgo in se mu zanj ne zdi nerodno, ter ljudje. Ganilo ga je, da se njegov tajski sovoznik po slabi dirki preprosto prikloni in reče "I’m sorry". "Takšni ljudje so mi zelo všeč, ki so humble." Sushi mu je "bolan", v Ljubljani pa po lastnih besedah vedno gre jesti prav tja, na primer v Lucky Cat.
Kako se vidi čez 30 let? Pravi, da nima pojma, a da si želi živeti nekje bolj odmaknjeno, daleč od hrupa, morda na Japonskem, a ne v Tokiu.
Šola je počakala
Šolo opravlja na daljavo, a jo je za dirkanje odrinil v ozadje. Pred maturo ima še nekaj izpitov, v treh mesecih jih je naredil 15. "Vsi govorijo, da je šola najprej, jaz pa pravim, da mi je dirkanje pred vsem." Mami je o tem pogovor ponavljala tri leta, a se je, kot pravi, končno sprijaznila, ko je videla, da mu gre dobro in da ima za sabo ljudi, ki ga želijo spraviti naprej.
Nasvet tistim, ki sanjajo o dirkanju
Če bi kdo z dovolj denarja želel stopiti na to pot, je Markov odgovor jasen. Začeti je treba zgodaj, najpozneje pri 15 ali 16 letih, in mora biti pripravljena cela družina. "Mora biti mama, oče in vsi ostali. Vse bo odvisno od tebe in vsi morajo biti pripravljeni." Predvsem pa mora to biti več kot muha enodnevnica. "Veliko folka vzame en šport in čez dva tedna hoče nekaj drugega. Tukaj tega ne moreš."
Njega samega je vleklo vedno isto. Ko ga vprašam, kaj bi počel, če ne bi bil dirkač, pomisli. "Pomoje bi igral košarko." Potem se hitro popravi: dirkanje bi pustil samo, če bi moral.
Hitrih deset
Na koncu je sledil še blisk z desetimi vprašanji iz Telemachovega segmenta Gigasfera. Mark raje pošilja glasovna sporočila, gleda eno epizodo na večer, tekme raje kot highlight za nazaj, skuha sam, v kinu raje kot doma, raje malo zamudi kot pride prezgodaj, za vikend izbere telovadnico, med vožnjo glasbo, neznano številko pa dvigne takoj.
