Adrian P. Kezele: "Tako silovito me je treščil, da sem uzrl svetlobo prapoka!"

Ganeš od glave do rilca

23. 8. 2021, 10:14 | Prosti čas

                            Adrian P. Kezele: "Tako silovito me je treščil, da sem uzrl svetlobo prapoka!" (foto: profimedia) profimedia

»Kar je bilo, se nahaja v prihodnosti, in kar sledi, je le spomin.«

Adrian P. Kezele je priznani avtor več kot 50 knjig s področja duhovne filozofije in indijske astrologije. V nadaljevanju Ganeševih zgodb pa bralce ponovno vabi na živahno potovanje med bogove, v medčloveške odnose, v zgodovino prihodnosti in sedanjosti preteklosti. Drugi del Ganeševih zgodb nosi naslov Ganeš od glave do rilca, beremo pa jo lahko tudi, če nismo brali prvega dela (Zlomljeni okel).

»Avtor se je tokrat dogovoril s prijateljem Ganešem, da zapiše nekaj njegovih zgodb, ne da bi jih prekinjal s svojimi komentarji. Zato pa se po vsaki od njih poglobi v bogato simboliko in nam pomaga odstreti številne tančice gostega tkanja bistrega prijateljčka. Sčasoma te napete pripovedke zasijejo pred nami kot prave male velike kozmogonije. Popis naravnega reda, zakonov stvarjenja in dogajanja čisto vsega na tem svetu (in še na kakšnih!). Med vrsticami in vmes pa seveda natančen popis čisto človeških odnosov in lastnosti, čeprav so glavni akterji pri Ganešu sama smetana božanstev,« je o nadaljevanju Ganeševih zgodb zapisal založnik, Kezele pa z iskrenim zapisom o občutkih drugačnosti v začetku prvega poglavja navdušil za nadaljnje branje.

»... občutim in doživljam veliko več podrobnosti kot večina ljudi okoli mene. Če se to dogaja tudi vam, potem veste, kako je to. Ne razumejo vas in z zelo malo ljudmi lahko izmenjujete svoje izkušnje, se pogovarjate, se čutite sprejete … Vaš svet je enostavno drugačen od njihovega. Na žalost ste v manjšini,« je takoj jasen avtor.

»Z nekaterimi ljudmi okoli sebe si ne morete prav nič izmenjati. Njihova resničnost je tako zožena, da se lahko samo delate, da hodite po ozki stezi, ki se njim zdi sprejemljiva, in se obupno trudite, da ne prestopite kakšne nevidne meje in ne naredite česa, s čimer bi jih prizadeli ali izzvali celo bes, ljubosumje, čudenje … A kolikor koli se že trudite, vse zaman. Ljudje ’zavohajo’ tiste, ki so drugačni; od daleč vas zavohajo in nekako vedo, da ne spadate v isti koš z njimi. Cenijo, ker se trudite, vendar vse zaman, enostavno ne spadate v njihovo čredo.«

Še težje je Ganešu. Ko se on znajde med ljudmi, ga namreč nihče ne more razumeti.

Pa se Ganeš zaradi tega obremenjuje? Nikakor.

Ko ga je ob neki priliki (in teh je bilo tekom kanaliziranja za potrebe knjig Ganeševe zgodbe mnogo) Kezele pobaral, češ da njemu konec koncev ni potrebno biti med ljudmi, medtem ko on, po drugi strani, ’mora biti’, je ta s pomislekom hitro opravil:

»Tako ti kot jaz sva se tako odločila, dragi moj. Ni preveč razlike. Raje umolkni, delaj in se ne pritožuj.«

In sta delala. Ali bolje rečeno: pisala. Pri čemer gre na tem mestu nujno pojasniti, da Kezele delo z Ganešem ne vidi kot klasično ’duhovno’ kanaliziranje, s katerim se kitijo številni.

Stik z Ganešom (in njegovim rilcem)

»V večini primerov gre za psihološki pojav, v katerem govorimo ali pišemo, kar nosimo v podzavesti, ali pa preprosto nismo sposobni izreči v običajnih okoliščinah. Glasu, ki govori, da mo določeno ime in ga razglasimo za izvor informacij, čeprav je ta izvor pravzaprav nas,« v knjigi pojasnjuje Kezele, ki v tem vidi še najmanjši problem t.i. kanaliziranja. »Veliko večja težava je resničen stik z duhovnimi entitetami, ki se niso sposobne kanalizirati oziroma vzpostaviti neposrednega stika s celostno resničnostjo. Odstopiti svoje materialno telo takšnim je izredno vprašljiv postopek. Večina ljudi, ki to danes dela, ni niti približno pripravljena na kaj takega. Dolgoročno gledano je lahko rezultat tega samo bolezen in dezintegracija, kljub na videz lepim besedam, ki pri tem nastanejo.«

A če Kezelejevo delo z Ganešem ni kanaliziranje, kaj drugega bi torej lahko bilo?

Kezele v uvodnih poglavjih pojasnjuje, da gre enostavno za stik.

Ganeš namreč ne potrebuje njegovega telesa, da bi pisal, niti njegovega glasu, da bi govoril. Če ga Ganeš sploh za kaj potrebuje, ga potrebuje za to, da drugim pokaže, kako se to lahko naredi.

»Že res, da ga ne pozdravljam na cesti, kot bi pozdravil soseda – najina srečanja so le redkost. So nenavadna in težko jih je pojasniti. Spadajo na območje, ki zajema tako obale materialnega kot duhovnega sveta. So tako subjektivna kot objektivna. Pravzaprav pripadajo določenemu stanju zavesti, sicer pa se morajo prilagoditi in spremeniti v zgodbo.«

Knjiga, ki vam je že na voljo v bližnjih fizičnih spletnih knjigarnah, je namreč nastajala postopoma.

Prvi dve zgodbi sta se tako zgodili že leta 2008, Kezele pa ju uvršča v kategorijo vizij (in to ne glede na to, da Ganeša nihče drug razen avtorja ni zares videl na modrem kavču v njegovi sobi).

Potem je sledilo obdobje tišine, saj je imel avtor takrat tudi sicer veliko dela z običajnimi opravki, ki pritičejo življenju v materialnem svetu.

Tudi ko se je avtor nekaj kasneje zavestno odločil ponovno povezati z Ganešem, se ta ni takoj odzval na ’trkanje na njegova vrata’.

Ponoven stik se je zgodil nekega trenutka (pravzaprav tistega jutra, ko so začele nastajati uvodne vrstice knjige), ko je bil avtor še v postelji in je v omotičnem stanju med snom in bodnostjo videl, ’kako se vrata, na katera je trkal, odpirajo’.

»Točneje, odškrknila so se, a skoznja ni nihče vstopil.«

Avtor je nato v stanju, ki v resnici ni bilo identično sanjanju, stopil proti vratom in vedel, da v danem trenutku že doživlja neke vrste srečanje z njim.

Ko je skozi vrata najprej pomolil le glavo, ga je zagledal. S kotičkom oči.

»... če se dobro spominjam, je imel v tem drobnem trenutku pred udarcem na obrazu izraz fantiča, ki je pripravil uspešno zanko za svojega prijatelja v igri. Vražji nasmešek, stisnjene ustnice in zobje, dvignjene obrvi, bleščeče čelo, iz katerega izžareva radost in … rilec, ki ga je zavihtel skozi zrak! Tako silovito me je treščil po glavi, da sem v središču hipotalamusa uzrl svetlobo prapoka! Če ne bi bilo tako nenadno in v hipu, bi se zaklel, da je eksplozija zajela celo hrbtenjačo iz izstopila tam spodaj, na dnu hrbtenice, kamor ponavadi umeščajo prvo čakro. Nimam najmanjšega pojma, kaj se je pravzaprav zgodilo, a nenadoma sem se znašel na svoji postelji, popolnoma buden sem sedel na njej, popolnoma v tem svetu. Postelja pod mano se je še tresla, ker sem od udarca in silovitosti prebujanja verjetno poskočil v zrak.«

Ganeš od glave do rilca

Izjemno plodovit avtor knjig s področja duhovnosti nadaljuje serijo Ganeševih zgodb.

Adrian P. Kezele vabi bralce na zabavno in poučno potovanje v svet bogov, demonov in drugih čudnih bitij – torej v svet, ki obstaja poleg nas in v nas, a ga le malokdo uspe ugledati.

Za vodnika na tej poti se je ponudil kar Ganeš sam.