Ivan Praznik (naj dijak leta): "Kmetija mi predstavlja užitek. Tam je vse, kar si želim"

22. 2. 2020, 08:00 | Prosti čas | Piše: Danaja Lorenčič

                            Ivan Praznik (naj dijak leta): "Kmetija mi predstavlja užitek. Tam je vse, kar si želim" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Dijaška organizacija Slovenije je letos že sedmič podelila naziva naj dijak in naj dijakinja. Naj dijak je postal Ivan Praznik z mariborske Biotehniške šole, ki pomaga sošolcem z inštrukcijami, ob vikendih pa dela na domači kmetiji Kajžer v Spodnji Orlici.

Na spletni strani Biotehniške šole, na kateri osemnajstletni Ivan obiskuje program kmetijsko-podjetniški tehnik, so o njem zapisali, da je znan kot uspešen dijak na skoraj vseh področjih, od tistih, ki so povezani z literaturo in jeziki pa vse do naravoslovnih.

"Pa ne le to, Ivan je med sošolci znan po svoji delavnosti, prijaznosti in nasmejanosti. Vedno je vsakemu pripravljen pomagati, čeprav je morda tudi kdaj na tesnem s časom. Ima tudi zelo izražen čut za soljudi, saj se je vedno znal zavzeti za druge dijake, prav tako pa se tudi že vrsto let udejstvuje v različnih šolskih projektih in na šolskih prireditvah."

Naziv naj dijak je zanj dokaz, da s svojim delom lahko pripomore k boljšemu življenju drugih ljudi, jim pomaga in jih osrečuje. Njegovi sošolci in sošolke so bili navdušeni, ko je prejel priznanje.

Nekateri izmed njih so se s šolskim kombijem pod vodstvom učiteljic odpravili na podelitev priznanja v Ljubljano ter skupaj z Ivanovo družino proslavili njegove dosežke. Ki pa jih ni malo.

Nima le odličnih ocen, ampak tudi številna priznanja. Osvojil je zlato priznanje in prvo mesto na tekmovanju Konzorcija biotehniških šol Slovenije na temo Kulinarična dediščina - uživam tradicijo in srebrno priznanje na čebelarskem tekmovanju.

Vsa tri leta šolanja je prejel srebrno in bronasto priznanje na tekmovanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje in v znanju matematike za Vegovo priznanje.

Osebni arhiv

Lani je postal naj prostovoljec v kategoriji moških do 19 let zaradi njegove vsestranske vključenosti in pripravljenosti na pomoč - pa naj bo to hišniku v Dijaškem domu Antona Martina Slomška, kjer biva med tednom, vrstnikom, ki potrebujejo učno pomoč, ali pa pri organizaciji aktivnosti v šoli in dijaškem domu.

Z zlatim priznanjem za prostovoljno delo ga je nagradil tudi Lions klub.

Za to, da rad pomaga drugim, so zaslužni tudi njegovi starši. "Staršem sem zelo hvaležen, da so bili vztrajni in so nama s sestro privzgojili delovne navade in vrednote.

Na kmetiji ne pomagam zato, ker moram, ampak ker si to želim.

Starši mi namreč niso govorili, da moram pomagati, ampak so mi rekli, da jim lahko pomagam, zato tega nisem čutil kot prisilo."

Delo na kmetiji ga veseli, ker je raznoliko. "Kmetija mi predstavlja užitek, omogoča mi nabiranje novih znanj in izkušenj. Tam je vse, kar si želim.

Ukvarjamo se z mnogimi dejavnostmi, zato se lahko preizkusim v različnih opravilih. Zelo me zanimajo inovacije in želim razvijati nove načine za lažjo proizvodnjo kakovostnih pridelkov.

Iz jabolk že izdelujemo jabolčni sok in kis, vendar bi rad naredil še podobno različico jabolčnega tatu cider. Zavedam pa se, da kakovosten izdelek ni dovolj, ampak je potrebna tudi dobra promocija.

A najboljša promocija je še vedno tista, ki poteka 'od ust do ust'. Treba je začeti pri majhnem krogu ljudi. To sem se naučil, ko smo na naši kmetiji prodajali med. Najprej smo začeli pri manjšem krogu ljudi, potem pa se je začelo povpraševanje širiti."

Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici in ker je imel odlične ocene, so ga učitelji spodbujali, naj se vpiše na gimnazijo. Vendar je bilo zanj pomembneje, da dobi praktično znanje, zato se je odločil za Biotehniško šolo, ki sta jo obiskovala tudi njegov dedek in oče.

Po maturi se želi vpisati na univerzitetni program agronomije.

"Vem, da bo na fakulteti več teorije kot prakse, a moj cilj je pridobiti čim več znanja. Mislim pa, da bi bilo v slovenskem šolskem sistemu treba uvesti več prakse. Morali bi usvojiti temelje, ne le splošno znanje. Vsekakor potrebuješ osnovno znanje, marsikaj pa se lahko naučiš pri delu. Ni potrebno biti strokovno podkovan na vseh področjih, ampak na tistem, ki ga najbolj potrebuješ," pravi naj dijak in doda, da bi bilo treba bolj promovirati srednje šole, da bi imele večji vpis.

Njegov najljubši predmet je matematika, zanimajo pa ga tudi strokovni predmeti in nemščina. Učenju se posveča v večernih urah, v prostem času pa igra košarko, bere strokovno literaturo in ureja dokumentacijo za kmetijo.

"Na 80 hektarjev veliki kmetiji se ukvarjamo predvsem z živinorejo, gozdarstvom, imamo pa tudi številne dopolnilne dejavnosti. Oče ima veliko dela, zato mu pomagam pri papirologiji."

Kmetija Kajžer Osebni arhiv

Kmetija Kajžer

Izkušenj ne pridobiva le na domači kmetiji, ampak tudi v tujini. Doslej je bil trikrat na enotedenski izmenjavi v Hamburgu.

"Bilo je zelo zanimivo in z veseljem bi šel še kam. Izmenjave me zanimajo zaradi pridobivanja novega znanja in spoznavanja novih ljudi. V Hamburgu sem, recimo, spoznal profesorja biologije, ki je pozneje obiskal našo kmetijo. In bil je navdušen.

V Nemčiji sem šel z njim na neko kmetijo in bil sem presenečen, ko sem opazil, kako zanemarjeno je bilo tamkajšnje dvorišče. Pri nas doma je namreč dvorišče skrbno urejeno, saj se zavedamo, da je prvi vtis zelo pomemben. Okolje je odraz ljudi, ki tam živijo. Doma so me naučili, da je treba skrbeti za red in čistočo ter vedno pospraviti za sabo."

Z mlajšo sestro so ju starši to navadili že v otroštvu. Pravi, da je to zelo dragoceno, saj se pozneje težje navadiš na čiščenje in pospravljanje, če ti to ni bilo treba početi v mladosti. "Saj veste, kaj pravijo, malo žival lahko kaj naučiš, starega bika pa ne več," se nasmehne.

Veliko mu pomeni, da starši ne omejujejo njegove svobode, ampak ga razumejo, upoštevajo njegovo mnenje pri delu in mu omogočajo, da razvija svoje izdelke.

V Dijaškem domu Antona Martina Slomška, kjer dijakom pomaga z inštrukcijami, je našel veliko prijateljev. Pri ljudeh najbolj ceni, da pomagajo drugim in da so sočutni. "Ne maram samovšečnosti in egoizma."

Opaža pa precejšnje razlike med podeželsko in mestno mladino – v znanju, načinu razmišljanja in obnašanja.

"V mestu na kmete še vedno gledajo zviška, sicer manj kot v preteklosti, je pa to še vedno prisotno. Vendar se na to ne oziram. V kmetijstvu vidim svojo prihodnost. In se zavedam, da moramo kmetje poznati veliko področij, če želimo biti uspešni."

Po študiju želi prevzeti domačo kmetijo. Verjame namreč, da lahko v Sloveniji uresničiš svoje želje in imaš lepo življenje. "Ampak moraš biti vztrajen, dovolj močen in ne smeš prehitro obupati."

Danaja Lorenčič
Novinarka