Ivjana Banić o krizi zaradi virusa na Havajih: "Prestrašena in brezglava sem nekoristna"

O solidarnosti

21. 4. 2020, 15:06 | Prosti čas | Piše: Nika Arsovski

                            Ivjana Banić o krizi zaradi virusa na Havajih: "Prestrašena in brezglava sem nekoristna" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Zgovorna radijska voditeljica Ivjana Banić je že februarja z družino poletela na drugo stran sveta, natančneje na rajske Havaje. Takrat še nihče ni slutil, da se bo življenjski ritem že čez nekaj tednov postavil na glavo, a novi koronavirus je našel pot tudi do havajskih rajskih plaž in sence palmovih dreves. Življenje je tudi na otoku ohromljeno, po začetnih zagatah s toaletnim papirjem in kolonami pred živilskimi trgovinami pa ljudje ostajajo dobre volje in cenijo drobne lepe geste, ki jih v tem času ne manjka. 

Kako se počutite glede trenutne situacije? 

Hvala za to vprašanje. Iskreno. Zdi se mi, da danes zelo radi govorimo, kako se mi počutimo, redko pa vprašamo, kako je v tem trenutku nekdo drug. Počutimo se tako, kot se odločimo. Če vzamem v roke telefon in se s prstom sprehodim čez socialna omrežja, potem se počutim rahlo anksiozno in možgani se začnejo poigravati z različnimi teorijami. Iz objav ljudi vejeta gnev in slaba volja, berem veliko 'izlivanja žolča in gnojnice' ter prepiranja med ljudmi, ki se med seboj sploh ne poznajo. Predvidevam, da sta kriva stiska in občutek nemoči. Sodeč po videnem in prebranem, imamo na svetu več deset tisoč imunologov, zdravnikov, gospodarstvenikov ter kavč politikov, ki vedo o koroni, virusih, zdravju, statistikah in vodenju države vse in še več in bodo kar prek Facebooka rešili svet. Blagor nam. (smeh) Če dam šalo na stran, ne želim se počutiti slabo in anksiozno, zato sem se odločila, da novic ter gnevnih statusov ne berem in ne spremljam več. Vsake toliko pogledam, kaj se dogaja po Ameriki in pri nas na Havajih, kjer sem v različnih skupinah za obveščanje, pogledam, kakšna so navodila, da se izognemo kakšni nepotrebni kazni, kontaktiram prijatelje in družino v Sloveniji, ali so zdravi in ali je vse okej. To ne pomeni, da situacija zame ni resna in da ne obstaja. Ravno nasprotno, vendar prestrašena in brezglava nisem za nič koristna. Še najmanj za svojo družino.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Ivjana Banic ✫BLA BLA + TRAVEL (@ivjana) on

Kdaj in kako je bilo tudi na Havajih mogoče občutiti ukrepe, povezane z izbruhom koronavirusa? 

Na začetku marca je završalo tudi pri nas. Vrtce in šole so zaprli sredi meseca. Odpovedali so vse prireditve in druženja. Stvari so se tu spremenile zelo hitro. Na otokih je življenje precej drugačno kot na celini. V trgovini so takoj začela veljati določena pravila. Najbolj zaželene stvari lahko kupiš samo v določenih količinah. En paket riža, en paket toaletnega papirja, dvoje higienske robčke itd. Takoj so se uvedle nakupovalne urice za upokojence in rizične skupine. Zaprli so vsa turistična območja in ceste, ki vodijo do tja, muzeje, galerije, restavracije in trgovine, ki ne ponujajo hrane. Turistom so odsvetovali prihod, vendar saj veste, kako je. Še vedno so prihajali, zato so posledično uvedli obvezno karanteno, na koncu pa vse polete v celoti odpovedali. En kup ljudi je ostalo 'ujetih' na otoku. Med drugim tudi naši prijatelji. Ker nekateri navodil ne upoštevajo, jih nadzirajo in kaznujejo. Po zadnjih podatkih so izdali več kot 360 kazni in 13 ljudi aretirali. Kazen za kršenje navodil je 5.000 dolarjev, zapor pa lahko traja tudi leto dni. Več o tem sem napisala na svoji spletni strani www.ivjana.com. Skratka tukaj ni šale. Nad hišami občasno letijo droni, ki govorno opozarjajo, da se ljudje umaknejo s plaže, saj so te zaprte za poležavanja oz. sončenje. Nikoli pa niso prepovedali deskanja. Vsi vodni športi, kolesarjenje, tek, golf, tenis in rolkanje so dovoljeni.

"Pri nas so testiranja plačljiva. Potekajo na način 'drive-in'. Prideš z avtom na določeno točko, odpreš okno, k tebi pristopi zdravstveni delavec v zaščitni opremi in ti vzame bris. Rezultate čakaš nekaj dni. Pravijo, da so tukaj testi slabši kot v Sloveniji, vendar tega zagotovo ne morem vedeti. Ljudje se testiranja kljub slabemu počutju ne udeležijo, zato menimo, da je število obolelih veliko veliko večje, kot je javno povedano."

V tem trenutku pri nas obisk bolnišnice ni dobra ideja, saj so sporočili, da je okuženih 20 medicinskih delavcev. Načeloma pa so ljudje dobre volje, sproščeni, nasmejani in prijazni. Nikjer nobene agresije, panike ali prepiranja. Na Facebooku sem v vseh možnih skupinah, kjer se obveščamo o situacijah in si pomagamo bodisi z informacijami bodisi kako drugače. Spremljam Facebook lokalne policije, saj imajo vklope v živo in so prav sproščeni ter zabavni. Nazadnje so šli voščit neki deklici 11. rojstni dan ter posebej za njo okrasili policijski avto. Ne želijo širiti dodatne panike med ljudmi.  Na posnetkih v živo so policisti v stiku s prebivalci in odgovarjajo na vsa vprašanja. Največkrat na ena in ista. Ampak tako pomirjajo ljudi. Resnično se trudijo širiti 'aloha' energijo, ki jim ogromno pomeni. Otok je močno odvisen od turizma, ki pa je trenutno na mrtvi točki. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Ivjana Banic ✫BLA BLA + TRAVEL (@ivjana) on

So bile vrste pred živilskimi trgovinami in izropane police? 

Takoj na začetku se je zgodilo točno to, kar se je zgodilo povsod. Legalni rop pri belem dnevu. HItro je zmanjkalo konzervirane hrane, riža, špagetov ter seveda toaletnega papirja. (smeh) Na Facebooku se je ustanovila skupina Toilet paper watch, kjer smo se obveščali med seboj, v kateri trgovini je kdo v tem trenutku in koliko straniščnega papirja je še na voljo. V našem gospodinjstvu je bil v zadnjih izdihljajih, ko se je začela ta panika, tako da smo več kot dva tedna eno rolico izredno premišljeno uporabljali. (smeh) Vsakič, ko sem šla v trgovino, je nekdo tik pred mano vzel zadnji paket. Bilo je prav smešno, ko me je cela družina ob prihodu iz trgovine pričakala na oknu in gledala, ali sem prišla s toaletnim papirjem ali brez njega. Jaz pa sem stopila iz avta in kot Cesar pred gladiatorji kar štirikrat dala palec dol. Smejali smo se, kaj pa naj drugega, in milo gledali izginjajočo rolico papirja.  

Če je kdo odlična stranka, so to Američani. Samo poglejte, kaj se dogaja, ko je 'black friday' ali zunaj nova tehnološka naprava. Norišnica. (smeh). Na Havajih, vsaj na našem otoku, je bilo približno okej. Distanca med dvema strankama v trgovini je veljala še pred to celotno situacijo. V trgovini sem najbolj srečna, ker me nihče ne ruka z vozičkom v hrbet in mi ne diha za vrat. Tako da ta razdalja, ki je obvezna, tukaj ni problematična in smo je navajeni že od prej. Novo je, da velike trgovine spuščajo samo določeno število kupcev med svoje police, tako da se včasih malo čaka pred vrati. Ob tem ni nobene slabe volje, nobenega zavijanja z očmi. Ljudje izkoristijo priložnost, da malo poklepetajo med seboj. Danes nam tega zelo manjka. Mi v trgovino ne hodimo več, saj vse naročimo kar prek spleta. Sadje in zelenjavo ravno tako in s tem pomagamo lokalnim kmetijam. Možnost dostave ali to, da hrano 'pobereš' pred trgovino, so uvedli takoj. Ampak kot sem rekla, nekateri se vseeno raje odpravijo po nakupih, ker jim manjka stik s človekom. Tudi to je treba razumeti. Poleg tega  smo na otoku in tu veljajo druga pravila kot na celini. Če ti je v trgovini nekaj všeč, kupiš. Ne veš, kdaj bo naslednjič na vojo in kdaj pride nov trajekt ali letalo z robo. 

Če se ne motim, je predvideno, da bi ukrepi na Havajih obveljali do konca aprila. Verjamete, da bo takrat te virusne vihre konec? 

Eh, moje mnenje eno figo šteje, in to, kar jaz mislim in verjamem, je zelo nepomembno. Nimam ne zadosti informacij, še manj pa znanja, da bi si sploh lahko ustvarila relevantno mnenje. Vem samo to, da je letališče v Ljubljani zaprto in da so prijatelji, ki so prišli k nam na obisk za mesec dni, tukaj že tri mesece, ker ne morejo domov. Ravno danes je prišla informacija, da so jim znova preklicali letalsko vozovnico in da vrnitev ne bo možna vsaj še do konca maja. Zdaj smo v iskanju alternative. To je kar precejšnja frustracija. Sicer nam tukaj nič ne manjka, imamo se noro lepo, super se razumemo, skupaj smo kreativni in ustvarjalni in je v tem trenutku morda celo bolje, da so tu. Ampak saj veste, dom je le dom, kjer imajo navsezadnje obveznosti.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Smo šli iskat velikonočna jajca 🐢🥚 Ampak se mi zdi, da teh ne bomo farbal 😂⁣ ⁣ Vsak dan mamo tkolele želve pred hišo. Pridejo dremat, se spočit, odložit jajca, ... Od daleč zgledajo kot veliki, gladki kamni. Ogromne so, vrhunske so, najboljše so in niti ne tako počasne 💪🏼⁣ ⁣ Havajčanom želve (‘honu’ jim rečejo) ogromno pomenijo. Tako kot vsa flora in favna oceana 🙌🏼💙⁣ ⁣ V resne težave lahko zabredeš, če honu vznemirjaš, po njih plezaš, jih objemaš, stojiš na njihovem oklepu in surfaš, jih jahaš itd (#truestory)... ⁣ ⁣ Sej veš, turisti imamo v sebi morona virus in na počitnicah počnemo stvari, ki jih doma ne bi. Sploh, če je kakšen kozarec alkohola preveč ☹️⁣ ⁣ Mi se držimo na dokaj ok razdalji (na fotki mogoče izgleda preblizu-ker je to drugačen zorni kot pa vseeno ...lahk bi bli še kakšen korak ali 6 nazaj). Ampak to ne pomeni, da nimamo morona virusa v sebi, ker opažam, da ga mamo vsi (zgodbo o tem, kako sem ga konkretno usijala na Šrilanki, ti povem drugič).😉 ⁣ ⁣ 

A post shared by Ivjana Banic ✫BLA BLA + TRAVEL (@ivjana) on

Se počutite varno? 

Če berem novice, potem ne. (smeh) Nikamor ne hodimo, obiskov na žalost ne sprejemamo, po novem tudi prek spleta nakupujemo. Preden smo se odločili za nakupe s kavča, je bil odhod v trgovino kar stresen. Maska, rokavice, vse, kar sem nakupila, je že gospa v trgovini malce prebrisala in prešpricala. Potem sem isto naredila še sama, preden sem stvari naložila v avto. Ponovila sem vajo s pomivanjem in brisanjem, preden sem stvari odnesla v hišo, obleke dala takoj v pralni stroj, sama pa skočila v morje. Pol dneva sem porabila za to, da sem šla kupit kruh in mleko, če karikiram. 

Kako močno se je ob ukrepih spremenil vaš življenjski ritem? Kako preživljate dneve, glede na to, da vam družbo delata tudi dva mala nadobudneža? 

Kar precej. Mi smo kot družina sicer navajeni biti veliko skupaj. Ko smo mojo drugo porodniško preživeli na Karibskem otočju, sva se z možem navadila, da sta otroka z nama 24 ur na dan, ker ni babic in varušk in vrtca, tako da, kar se tega tiče, za naju ni šok, da smo nonstop skupaj. Žal nam je, da smo se ravno dobro vklopili v okolje, spoznali druge družine, s katerimi smo imeli piknike in skupne aktivnosti. Otroka sta se ravno dobro vklopila v vrtec in navadila ves dan komunicirati v angleščini, s hčerko pa sva obiskovali tečaj havajskega plesa, zdaj so nas pa zaprli. (smeh) Včasih se vprašamo, kaj je smisel, da smo tu, če nikamor ne smemo in ne moremo spoznavati polinezijske kulture ter se zliti z njo. Vendar hitro preženemo te misli, ker nam je res pomembno, da smo zdravi, ne glede na to, kje smo.

Pred hišo imamo ocean in ker sva z možem kitesurferja, sva veliko na vodi, SUP-amo, deskamo, hči se potaplja, sina učimo plavati. Pred hišo imamo ogromne želve, ki se pridejo ponoči spočit k nam na plažo. Že opazovanje njih pri počitku je krasno in prav nič dolgočasno početje. Za nameček pa imamo vsak dan še cel šov program s kiti. Še kakšen mesec bodo tukaj, potem pa se odpravijo nazaj na Aljasko. Noro jih je gledati, kako se mečejo ven iz vode. Vse to lahko opazujemo s prostim očesom. Kakšna fantastična izkušnja in doživetje.

"Iskreno pa, občasno smo v iskanju živcev, ker jih tudi izgubimo. Kar je normalno. Vsaj upam. (smeh) Ko gresta otroka spat, si vsi oddahnemo, tudi sosedi. (smeh) Takrat naju z možem Rokom za nekaj časa ugrabi računalnik, saj imava v Sloveniji še vedno službo. Sama imam dva velika projekta, ki ne smeta trpeti. Ravno danes sem poslala nove dizajne za svojo sončno kremo Aloha Beach Life. Kljub vsej situaciji bo letos vseeno vsem prav prišla. Sem prepričana. Če ne drugega, pri vrtičkanju, kolesarjenju ali lovljenju D-vitamina na domačem balkonu."

Pred dnevi je grozila tudi nevarnost cunamija, saj je bil potres na bližnjih otokih. Na srečo se to ni uresničilo. Vas je takrat še dodatno stisnilo pri srcu? 

Drži. Takoj, ko smo prišli s sprehoda, je do nas prišel sosed in rekel, da naj ne zapaničarimo, ampak da se nam bliža cunami, ki naj bi bil pri nas čez približno 6 ur. Ob tem nam je svetoval, da naj spakiramo najnujnejše, predvsem vse dokumente, vodo in nekaj toplih oblek, ter ob morebitnem alarmu zapustimo hišo in se odpeljemo v višje ležeča mesta ali vasi. Slabo uro za tem obvestilom so alarm preklicali, pa vendar si lahko mislite, kako smo spali tisto noč. 

Si lahko predstavljam. Kaj te dni poskrbi za nasmešek na vašem obrazu? 

Slišalo se bo tako klišejsko in ofucano, ampak za mojo srečo, ne zgolj nasmešek, poskrbi dejstvo, da smo zdravi. Ne govorim samo za trenutno situacijo, ki je v svetu, ampak nasplošno. Ne želim hoditi po bolnišnicah. Ne sama, ne z otroki. Prevečkrat sem že. Zadnjič sem govorila s prijateljico po telefonu, pa sva načeli točno to temo. Sem rekla, da nam je zdravje na prvem mestu. Je rekla, citiram: ”Vam ja, ni pa vsem, Ivjana. Ni pa vsem.” Njen partner dela v bolnišnico in je uro pred najinim pogovorom prišel izmučen z dela, kjer je moral tisti večer najstnici spumpat želodec, saj jo je njen oče (tudi vinjen) pripeljal do konca pijano, onečedeno v hlače in pobruhano. Kaj so delali? Se grupno opijali v zidanicah (vikend hiše z vinskimi kletmi) in spili veliko preveč. In take primere ima skoraj vsak dan.

Ja, včasih nam zdravje ni prioritetno, pa bi nam moralo biti. Tako fizično kot duševno. In ker hočem ostati tudi v glavi zdrava, se res izogibam negativnim situacijam, nesmiselnim pogovorom in prepirom, karakterno grdim ljudem in slabim energijam. Ni lahko, grde stvari te hitro potegnejo vase. Se pa zelo trudim in želim ljudi ob sebi spravljati v dobro voljo. Posledično se mi to kar dobro obrestuje na socialnih omrežjih, kjer imam več deset tisoč prijateljev oz. kontaktov, sledilcev, če hočete, in imamo res super pogovore in debate, izmenjujemo si lepe besede in misli. Vam povem, da vzajemno zelo dobro dene. Hvaležna sem za tako dobro družbo, ki mi jo je uspelo zbobnati na kup. Ko si daleč od doma, daleč od domačih in prijateljev, je lepo imeti takšno virtualno podporo. To so res moji ljudje, kot rada rečem. 

Kako pogosto ste v stiku z domačimi? Se vam zdi situacija v Sloveniji bolj ali manj zaskrbljujoča? 

Vsak dan. S prijatelji se slišimo vsakih nekaj dni. Z mamo si vsak dan pošiljava vice in pokava štose. Vzgojena sem bila v duhu “udri brigu na veselje.” To ne pomeni, da si ohol in ignorantski do situacije, temveč gre za zavedanje, da je situacija, katerakoli, že sama po sebi dovolj težka, da je ni treba še dodatno komplicirati in oteževati. Po internetu kroži nešteto dobrih šal in jih tudi rada delim prek svojega Instagrama. Da se sprostimo in zabavamo. Kaj pa nam drugega preostane kot poskrbeti, da smo zdravi, da smo optimisti, da se ne kregamo in se imamo radi. In kdo bi si mislil, da je vse našteto za nekatere tako težko. Marsikoga je ujelo nepripravljenega. Prijatelji poročajo, da se v njihovem bloku najbolj idealne družine prepirajo cele dneve. Nekaterim je izziv otroke spraviti h knjigi in k učbeniku. Poskrbeti, da je kruh na mizi, čeprav si brez dela. Za nekatere je ta kriza blagoslov. Nekaterim pa je izredno težko. Malo bolj strpni bi morali biti v komunikaciji, bolj sočutni, pa bi nam bilo lažje in lepše. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Ivjana Banic ✫BLA BLA + TRAVEL (@ivjana) on

Zasledila sem, da ste ponudili brezplačno prebivališče vsem Slovencem, ki bi v teh dneh bili na Šrilanki in se ne bi mogli vrniti domov. Zelo lepa gesta. So prav te prijazne pozornosti do popolnih neznancev tiste, ki so v teh trenutkih še bolj potrebne? 

Ja, idejo sta podala tast in tašča, in  neskromno bom dodala, da mislim, da je to res lepa gesta. Ni enostavno biti ujet v drugi državi, daleč od doma, daleč od pomoči, pred zaprtimi vrati vseh konzulatov, telefoni pa zvonijo v prazno ali pa se oglašajo avtomatske tajnice. Veste, nekateri so se odpravili samo na kratke počitnice in ostali ujeti nekje daleč stran, z omejeno količino denarja, brez strehe nad glavo, kovčkom v roki in tam, kjer nikogar ne poznaš. Kakšni ljudje pa bi bili, da si ne bi pomagali med seboj? Že tako ne morem spati, ker imam dva majhna otroka in se cele noči prebujamo. Da pa vem, da lahko nekomu pomagamo, ampak sedimo križem rok, bi me pa fino potolklo. S tastom sva bila na zvezi in pomagal je kar nekaj družinam in posameznikom dobiti prave informacije, leteti domov ali se nastaniti. Berem, da veliko ljudi pomaga. Vsak, kot ve in zna in kot le lahko. Verjamem, da vsaka še tako mala gesta šteje, vendar se o njih morda na veliko ne poroča. Kljub temu je treba vztrajati, človeku pomagati, ga razumeti in včasih samo poslušati. Verjamem, da se bo ta lepa navada nadaljevala tudi po izteku karantene.

Nika Arsovski
Novinarka