Jasna Tuta: "Kjerkoli sem, pa ni morja, se počutim malo utesnjeno"

Potovanje

8. 1. 2020, 05:50 | Prosti čas | Vir: Playboy | Piše: Katja Golob
Jasna Tuta (foto: Osebni Arhiv Jasne Tuta) Osebni Arhiv Jasne Tuta

Nekega dne sem v roke vzela navtično revijo in v njej našla članek mlade jadralke, ki je opisoval, kako si je bujne kodraste lase oprala kar v vodi, v kateri krožijo morski psi, kar jo je nadvse zabavalo. Ta neustrašna morska deklica je bila Jasna Tuta in jaz sem bila od tistega trenutka njena zvesta bralka.

Z njo sem dihala na njenih pustolov­ščinah sredi daljnih morij, kamor sem jo v duhu vedno spremljala, ker me je njen način življenja, priznam, zamikal.

Za kaj takega, da vse pustiš za seboj, in dobro desetletje ali več jadraš in živiš na 11-metrski barki, je treba imeti pogum, saj ni varnosti, ki jo poznamo na kopnem, ampak vse, od dela do preživetja, postane umetnost bivanja, ki jo Jasna danes obvlada.

Prejadra­la je vode okoli Avstralije in Mehike, pre­plula Tihi ocean in se zadnja tri leta pote­pala po Polineziji, medtem pa poleg kopice člankov napisala še tri knjige. Get Real, Get Gone v angleškem jeziku, ki jo je ustvarila skupaj s tedanjim partnerjem Rickom in je hitro postala navtična uspešnica, govori pa o sodobnem nomadstvu ljudi, ki se odločijo za življenje na barki.

Sledila je prva knjiga v slovenščini Moj svet sredi ocena, v kateri opisuje 32-dnevno prečkanje Tihega oceana. In zadnja Vse barve Polinezije, v kateri spoznavamo utrip najlepših in najbolj odmak­njenih krajev sveta. Nasploh je bilo pisanje člankov in knjig njen glavni vir prihodka, dokler se pred pol leta ni vrnila v domači Sesljan in se odločila, da bo počela še druge stvari. Med drugim lahko v njeni družbi zdaj organizirano jadrate po Karibih ali Polineziji, ne da bi vam sploh bilo treba početi karkoli drugega kot uživati, lahko pa ste pridružite Jasni na tečaju jadranja in se naučite veliko novega.

Letos je za njo posebno leto, leto eksperimentov, ki beži tako hitro, da se jeseni znova vrača v Poli­nezijo. Kam točno jo bo pozneje odnesel tok, še ne ve, mi pa se veselimo novih zgodb. Da bi le za vedno obdržala svojo svobodo in svoj nasmeh srečnega človeka.

Sva na kraju zločina, v Jadralnem klubu Čupa. Ali lahko tako rečeva vašim začetkom?

Seveda. Ta jadralni klub je moj drugi dom. Če se rodiš ob morju, boš po mojem prej ali slej končal na morju, če ne zaradi drugega, pa zaradi prijateljev. Če se ne motim, sem tudi sama zaradi tega pri šestih letih prvič šla na tečaj jadranja. Takrat sploh še nisem znala dobro plavati, tako da sem bila na smrt prestrašena, da bom padla v vodo. In tudi sem! Sem mislila, da bom umrla, pa nisem. [smeh] Potem sem zasovražila jadranje kot tudi številne druge stvari, smu­čanje, hojo v hribe, plavanje, skratka vse, kar sem z leti potem vzljubila in začela celo poučevati.

V šoli sem imela planinski kro­žek in pomagala pri poučevanju smučanja, vodila sem šolo plavanja in postala inštruk­torica jadranja. To so bile vse reči, ki sem se jih naj­bolj bala, zanimivo. Mislim, da znam zaradi tega tudi dobro poučevati, ker prepoznam strahove pri drugih, jih razumem in imam potrpljenje. Če kdo potrebuje dva tedna, preden lahko skoči na glavo, ga razumem in mu pomagam. V glavnem, k jadranju sem se vrnila v puberteti, ko so bile tam vse moje prijateljice, pa tudi fantje, in ostala v tej družbi. Od tam je šlo samo še naprej.

Kaj vam pomeni morje, s čim vse ga povezujete?

Kjerkoli sem, pa ni morja, se počutim malo utesnjeno. Morje je zame odprto okno, ki mi daje kisik, pogled navzven in neskon­čne možnosti, pa tudi takšne, ki jih mogoče še ne vidim, zato moram priti do obzorja, da bom videla spet nove.

Verjetno je samo jadranje med poletnimi počitnicami nekaj popolnoma drugega kot življenje na barki? Čemu ste se najlaže odpovedali?

Življenje na barki zahteva odpoved precej stvarem. Najlaže sem sprejela minima­lizem, se pravi živet z malo stvarmi, naj bodo to obleke ali pa kuhinjski pripo­moč­ki. Minimalizma se držim še danes, čeprav sploh ni nujno, da se ga na­učiš na barki. Že ko potuješ, lahko ločiš bistveno od nebistvenega, in da to znam, mi je v veselje. Biti brez pralnega ali pomivalnega stroja in vseh teh udobnosti zame nikoli ni bila težava. Najteže sem prenašala od­daljenost od doma in pomanjkanje odno­sov z družino in prijatelji ter tudi drugimi.

Dokler tega ne izgu­biš, se ne zavedaš, kaj imaš. Če si v skupini, si lahko veliko boljši, kot če si sam. Prej sem poučevala v šoli, delali smo čudovite stvari, zato sem po­grešala tudi sodelovanje z dobrimi, kreativ­nimi ljudmi, kajti med pisanjem si sam. Navajena sem bila imeti veliko ljudi okoli sebe, kar naenkrat pa sem imela samo Ricka, ki je imel težko nalogo, da je igral vlogo mojega prijatelja, partnerja, sodelavca, kapitana ...

Ko človek bere vaše knjige, se mu zdi, da znate vse – zapluti v atol, za­krpati jadro, speči kruh, narediti vino na barki … Pa vendar, kaj novega ste spoznali o sebi?

Veliko stvari. Strah sem se naučila obvladati, ampak ko me zagrabi panika, zabloki­ram. Zdaj vem, da moram biti v čim več podobnih situacijah, da bi bolje vedela, kaj moram storiti. V prvi knjigi opisujem, kako je padel spinaker v vodo in je tudi Ricka začelo vleči dol, jaz pa sem bila čisto blokirana, dokler mi ni on rekel, kaj moram storiti.

Pa ne, da tega ne bi vedela, ampak takrat se nisem mogla premakniti. To je en tak minus, ki sem ga ozavestila. Na barki sem se naučila tudi, koliko zmorem. Ko misliš, da ne moreš več, lahko daš še zelo veliko od sebe. Na splošno pa svoje znanje postopoma nabiram, sploh ni res, da znam vse, znam veliko, ampak tako, na približno.

Kaj vas žene, ste radovedni?

Če bi morala izbrati eno stvar, ki jo res v nulo obvladam, niti ne vem, ali bi jo našla. Delam vsega po malo in to me ve­seli. Žene me radovednost, res je, izzivajo me stvari, ki bi se jih rada naučila. Šivati jadra se mi je zdel čudovit izziv, ki sem se ga lotila, namesto da bi jih nesla v jadrarno. Prav tako sem usvojila druga opravila na barki. Ni moj stil, da bi koga najela, da bi kaj postoril zame.

Druga stvar, ki je zame zelo po­membna in ki sem jo dobila od svoje dru­žine, je zaupanje v dobro. Verjamem, da je svet dober in lep. Zaradi tega sem se veli­kokrat skregala z Rickom, ker mi je govoril, da sem naivna in da se mi bo prej ali slej kaj zgodilo. Jaz sem mu rekla:

»Veš kaj, jaz hočem verjeti drugim, jim zaupati. Saj sem pazljiva in ne bom delala neumnosti, ampak za svoje izhodišče jemljem, da ljudem verjamem, da je svet dober in da se mi bodo dogajale same lepe stvari.« Včasih moraš res paziti, kaj delaš, ampak to je moja začetna pozicija in nočem se ji odpovedati. Štartam na spoštovanje pri vseh – naravi, živalih, ljudeh. Če tega spoštovanja ne dobim nazaj, potem je to druga zgodba. Ampak štartna pozicija je takšna.

Brez katere stvari na barki ni šlo?

Zame so to ušesni čepki, če hočem dobro spati, saj brez njih ni tišine na oceanu. Govorim o valovih, ki tolčejo, ko pluješ. Obvezna oprema, ki nikoli ne sme manj­kati, je tudi maska. Zame je jadrnica prav­zaprav prevozno sredstvo, da pridem ne­kam, kjer grem lahko v vodo. Lepo mi je, da znam izkoriščati veter med jadranjem, kajti vse, kar gre na motor, mi je dolgo­časno. Jadranje kot šport mi je všeč, a naj­lepša stvar v mojem življenju je, da grem v vodo in vidim, kaj je pod njo.

Koliko mask in parov plavutk imate?

Imela sem najmanj štiri maske, skoraj za vsako priložnost svojo, zraven pa še tri pare plavutk in eno monoplavut.

Veliko omenjate Ricka, partnerja, s katerim niste več skupaj, a ste devet let živeli z njim na barki. Kako so se vajine poti prekrižale?

Začelo se je tako, da sem šla sama potovat v Azijo in v Avstralijo, kjer sem po­trebovala prevoz do Sydneyja. Na nekem glasbenem festivalu sem videla oglas, da nekdo išče posadko, s katero naj bi se peljali prav do tja. Moram povedati, da je treba precej paziti, s kom greš na barko, sploh če si ženska, in jaz sem bila precej previdna, pa tudi Rick nam je pripravil zanimivo preizkušnjo, na kateri sem zdr­žala edina od kandidatk.

Tako sva šla na koncu na pot sama, a sva zelo hitro ugotovila, da nama je zelo v redu skupaj, kar je vplivalo na to, da je Rick obdržal barko, ki bi jo v Sydneyju sicer prodal. Obrnila sva stran od Sydneyja, do njega nisva nikoli prišla, in se odpravila proti koralnemu grebenu. Naslednji dve leti sva preživela po Avstraliji.

Ampak barko sta pozneje vseeno prodala.

Tista barka res ni bila primerna za ocean, zato jo je Rick prodal in sva šla v Mehiko, kjer sva ostala dve leti, kupit novo. Ko že omenjam oceansko jadranje, moram po­vedati, da je to nekaj čisto drugega kot jadranje, ki ga poznamo tukaj. To je težko primerljivo. Na oceanu ni tako važno, kako zelo je zategnjeno jadro, je pa treba na primer upoštevati plimo in oseko, se naučiti dobro navigirati, toliko stvari je.

Enkrat se nama je z Rickom zgodilo, da sva nasedla, še čisto na začetku, ko sva začela hoditi. Šla sva prav v zaliv, kjer je on končal šolo za skiperja, bil je sveže zaljubljen, jaz sem bila začetnica na barki, odpravila sva se na romantičen sprehod. Ko sva se vračala, sva že od daleč zagledala nasedlo jadrnico. Rekla sva si, kdo je ta bedak, in hitro spo­znala, da sva to midva. [smeh] Potem sva šla na večerjo in čakala, da se voda vrne, fotografirati pa nisem smela, ker mi Rick ni pustil. Preveč mu je bilo nerodno, čeprav mu je bilo pozneje žal.

Je vam kdaj žal, da se niste vrgli v vodo, ko ste prečkali ekvator?

Ja, mi je. Rick, ki je bil bolj izkušen kot jaz, se je bal, da je prenevarno, zato tega nisem storila, danes pa vem, da se mi ne bi nič zgodilo. Morda pa kdaj še dobim novo pri­ložnost.

Kaj ste storili, če ste se na barki sporekli? Človek se težko kam umakne.

Ja, na barki je vse na potenco, vsa čustva. V prvi knjigi, Moj svet sredi oceana, pišem, zakaj je tako, sicer pa sem se sama zaprla v sprednjo kabino in gledala Prijatelje na računalniku. Preselila sem se v drug svet, kjer sem se spet spravila v dobro voljo.

Pa se preseliva še v Polinezijo, saj ste kar tri leta jadrali po njej. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Ljudje! Je sicer veliko stvari, ampak če moram izbrati samo eno, so to ljudje, ti so me zagotovo najbolj očarali. In to zato, ker živijo bolj polno kot tukaj, imajo pa toliko manj, ničesar pravzaprav. Ta moj prijatelj Steven, ki ga omenjam v knjigi Vse barve Polinezije ... Živi v zalivu in nima niti ene ceste, da bi kam šel. Se pravi, je na tej plaži in nima ničesar – samo ognjišče, mrežo, dva lonca, žimnico. Nima interneta, telefona, ničesar, pa je srečen.

Tam je s svojo na­ravo, ribami in kar naprej nekaj počne. Živi zelo počasi, vse dela počasi in premišljeno, ve, zakaj to počne. Mogoče je tudi ta poli­nezijska počasnost nekaj, kar me je prevzelo. In tudi to, da pri vsem, kar počnejo, vedno dajo vse od sebe – ko govorijo, igrajo na inštrument ali se pogovarjajo s tabo. Ni enega, ki se pogovarja s tabo in obenem piše na telefon in razmišlja o čem tretjem, ampak je ves s tabo. Kar se tiče ljudi, bi gotovo izbrala otočje Markezi, kar se tiče podvodnih lepot, pa atole Tuamotu.

Katerih stvari človek res ne sme zamuditi v Polineziji?

To je težko vprašanje, ampak mislim, da ne sme zamuditi njihovih plesov, to je takšna izjemna predstava! Kako oni to resno jemljejo in se dajejo celi v ples!

Videli ste delfine, mante, morske pse, želve, celo kite in še tisoč drugih živali …

Nikoli nisem doživela nič res nevarnega, nobenega napada. Videti kita je ... Počutiš se nebogljenega in tako majhnega, kot mravljica v primerjavi z vesoljem. Samica kita grbavca je bila ogromna. Ampak tisto, kar me je najbolj prevzelo, so bile njene oči. Če so oči ogledalo duše, mi je tisto, kar sem zagledala v njih, vzbudilo strahospoštovan­je, pred­vsem pa občudovanje.

Kiti so res veličastni, veliko berem o njih, pa tako malo jih poznamo, vedno odkrijejo kaj novega o njih. Srečanje s kitom je bilo zame najpo­membnejše podvodno srečanje. Sicer pa je vsaka žival, ki sem jo videla, name naredila vtis, po nekem času sem začela ceniti prav vse in se mogoče tudi malo učiti od njih, jih oponašati. Vsaka žival me lahko na kaj spomni. Delfin na to, naj bom igriva, naj ne stopam s težkim korakom, želva, naj grem počasi, pa mi bo uspelo, vsaka ima nekaj. Imam pa tak poseben odnos samo z morskimi živalmi, s kopenskimi niti ne, ne morem si pomagati.

Kako onesnažena je Polinezija? Zadnje čase se govori predvsem o plastiki, ampak tam so Francozi izvedeli veliko jedrskih poskusov.

Plastike dejansko ni veliko, spet odvisno od tega, o kateri skupini otokov govorimo. Na Markezih in Tuamotu je je malo, samo toliko, kolikor je naplavi ocean. Če gledaš, kako oni živijo, vidiš, da ustvarijo zelo malo plastike. Družbeni otoki, med katere spada tudi Tahiti, tam pa se ti že lahko zgodi, da boš zaplaval med plastenkami. Ampak ni niti približno tako hudo, kot je v Aziji, kjer so prijatelji jadrali med plastičnimi odpadki.

Ko enkrat živiš v tako tesnem stiku z morjem in vidiš želvo, ki hoče pojesti plastično vrečko, ali ko vidiš ptico, ki umira, ker je pojedla balonček, drugače gledaš na to. Ko na predavanjih govorim z otroki ali odraslimi, poudarim, da moramo začeti razmišljati o stvareh, ki jih počnemo, o posledicah. Imamo slavnostno prireditev in spustimo sto balončkov v nebo. Kje končajo? V morju, kjer ubijejo na stotine živali.

Je tisti trenutek, v katerem slavimo, res vreden teh posledic? Mi tega ne vidimo in se ne po­čutimo krive, ampak smo krivi. V Polineziji je zelo občuten tudi problem jedrskega onesnaževanja, ker so Francozi na območju Tuamota dolga leta izvajali jedrske poskuse. Pred kratkim sem nekje brala, da se je koli­čina sevanja občutno zmanjšala, kar pa še ne pomeni, da posledic ni bilo.

Kakšni ljudje so jadralci, kaj imajo skupnega?

Večina jih je preprostih, morajo biti zadovoljni z malim. Imajo vrednote, ki so dru­gačne kot na kopnem. Nihče te ne vpraša, katero šolo si končal, koliko imaš na ban­čnem računu, sploh te ne vprašajo, ali imaš otroke, ali jih nameravaš imeti, ali si poro­čen, nič od tega. Te pa vprašajo, ali jim prideš kaj pomagat, in vidijo reakcijo.

Te vprašajo, ali naredimo kaj skupaj, in vidijo, ali si družaben. Da si tam in sodeluješ in znaš nekaj narediti s svojimi rokami, to so vrednote. Najpomembneje pa je, da si dobra oseba, da si pripravljen pomagati, ne glede na karkoli, kajti na morju je to prvo pravilo. Tudi če moraš za to obrniti barko in več dni jadrati proti vetru.

Zdi se, da ste zelo družabni in da zlahka navežete stik, tako z domačini kot z jadralci.

Meni je všeč pri teh 'morskih' odno­sih, kako hitro se lahko spletejo, v enem ali dveh dneh si lahko tak prijatelj, da se ne boš nikoli pozabil. Vse je veliko bolj intenzivno kot na kopnem, veliko bolj instinktivno nekoga izbereš, ga bolj začutiš, ali ti je pisan na kožo ali ne. Šesti čut ti takoj reče, da se boš z nekom odlično razumel, kdo drug pa ni v redu zate. To je v sekundi, tu ni nobenega racionalnega razmišljanja, to je kemija.

Tako zelo lepo mi je, ko grem plavat po sidrišču in me vsak povabi k sebi na jadrnico. Včasih grem ob enajstih dopoldne od doma in se vrnem ob petih popol- dne, ker sem bila vmes na šestih barkah. In vsak, ki pride mimo moje barke, tudi dobi povabilo, naj pride gor. Spletaš take odnose, da je potem res hudo, ko se raz­ideš. Zdaj imam tako dobre prijatelje po vsem svetu, da mi je po eni strani ob tej misli lepo, po drugi pa vse pogrešam. Nekje sem prebrala, kaj se zgodi, ko zač­neš potovati na dolgi rok – kar naenkrat nisi nikjer več doma, ker je tvoj dom raztresen po svetu.

Kje pa ste doma? Glede na to, da ste iz Sesljana – ali rečete, da ste iz Italije, ali iz Slovenije, ker ste Slo­venka?

Običajno povem, da sem Slovenka, ker se nimam za Italijanko, nikoli se nisem imela. In ponosna sem na to, da sem Slovenka. Na Tahuati se mi je zgodilo, da je neki jad­ralec, ki je prijadral tja, rekel, da je videl Stevena, ki je povedal, da ve, kje je Slovenija. »To je tam, kjer je Jasna doma,« je rekel. [smeh] Jaz sem v resnici doma v Sesljanju. To je to. Tukaj se mi najbolj ogreje srce, pa čeprav imam res rada Polinezijo. Tudi Slovenijo, seveda, posebno Dolenjsko, kjer sem živela, pa tudi Ljubljano.

Pogosto pogrešam tudi Mehiko. Lepo mi je to, da sem toliko prepotovala, a ne kot turist. Živela sem v toliko krajih, da se marsikje počutim doma. Tudi, če grem v Kuala Lumpur, ker točno vem, kje je kaj. Toliko je takih krajev na svetu, za katere ne samo, da vem, kje so hoteli, ampak tudi, kje lahko kupim najboljše svedre ali lak za les.

Zdaj ste že več kot pol leta doma, na kopnem. Kakšno je življenje?

Trenutno sem še vedno v fazi, da uživam v vsem, česar do sedaj nisem imela. Trenutno imam zelo živahno družabno živ­ljenje, predvsem moram nadoknaditi desetletje brez tukajšnjih prijateljev. Pa veliko fizične aktivnosti potrebujem, ker sem ugotovila, da moje noge sploh ne vejo več, kaj so to mišice. To je od jadranja, da imaš zgornji del telesa ves natreniran, noge pa res trpijo pomanj­kanje gibanja.

Zdaj tako uživam, kar je lepega tukaj, da me tudi to, da imam položnice, trenutno ne moti. Ker vem, da sem si zdaj v življenju izbrala to za nekaj časa, dokler pač bo. Edina stvar, ki jo res pogrešam, je voda, biti v vodi. Tako da hodim redno plavat in sem poleti nonstop v vodi. A vse je en kompromis in ne, ni mi težko. Te lepe devinske skale, ki jih gledam, odkar sem imela dve leti, mi grejejo srce. Tukaj grem rada zjutraj s supom do Devinskega gradu, pod njim je majhna plaža, kjer pogosto ni čisto nikogar. Tam se naplavam in potem počasi odveslam nazaj v Sesljan.

Tu ni polinezijske sinje vode, je pa drugo. Tu je tišina, so ptice, ki letijo. Tu je naravni park. Grad, ki ima svojo zgodovino. Vsakič, ko ga gledam, se spomnim nanjo. Pa ribiče imam, ki so moji ljudje. Po drugi strani pa se vese- lim tudi tega, da se bom vrnila dol, od septembra do novembra bom v Polineziji. Potem se bom spet vrnila sem, da bom imela še nekaj predavanj, ker to tudi zelo rada počnem. To bo decembra, januarja in februarja. Potem pa že razmišljam, da bi šla k prijateljem na Karibe. To je moje leto eksperimentov. Malo vsega bom počela, pa bom videla, kaj mi je najbolj všeč in kako.

Zdaj, ko ste prejadrali in prepotovali toliko sveta, se vam zdi maj­hen ali velik?

Majhen. Poznam kraje in ljudi na vseh koncih sveta. Ker sem navezana nanje, jih čutim blizu v srcu in se mi tudi dejansko zdi, da so mi blizu. Zato je danes moj svet veliko manjši kot tisti, ki sem ga gledala pred desetimi leti.

Katja Golob
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri