O ustvarjanju srečnih trenutkov (ki si jih bomo za vedno zapomnili)

Meik Wiking

15. 5. 2020, 06:00 | Prosti čas | Piše: N.Z.
O ustvarjanju srečnih trenutkov (ki si jih bomo za vedno zapomnili) (foto: profimedia) profimedia

»Nismo vedeli, da ustvarjamo spomine, vedeli smo le, da se imamo lepo,« je eno največjih življenjskih resnic ob priliki ubesedil medvedek Pu.

Meik Wiking slovenski javnosti že nekaj let ni več neznanec. Direktorja danskega Inštituta za raziskovanje sreče na svetu je časopis The Times označil za najsrečnejšega človeka na svetu, kot raziskovalnega sodelavca Svetovne podatkovne zbirke sreče in člana svetovalne skupine Poročila o globalni politiki sreče pa se je diplomant poslovnih in političnih ved uvrstil med največje strokovnjake za srečo v svetovnem merilu. Potem, ko se je proslavil s knjigami, med katerimi sta tudi mednarodni uspešnici Hygge in Lykke, izsledke svojih spoznanj o sreči pridno širi tudi na družabnih omrežjih Instagrama, Twitterja in Facebooka.

Njegovi številni sledilci so tako dnevno priča novim in novim dognanjem s področja raziskovanja sreče, katerega predmet so tako zapisi iz dnevnikov, intervjujev, globalnih študij, znanosti o vedenju v vsakdanjem življenju in eksperimentov na področju sreče.

Ker je eden od njegovih najbolj nedavnih področij zanimanja postal tudi fenomen umetnosti ustvarjanja spominov, lahko danes od njega o tem izvemo več, kot smo kadar koli vedeli. In to še zdaleč ni malo.

Trenutki, ki jih ne bomo pozabili
’Se spominjate svojega prvega poljuba? Ali najboljšega obroka, kar ste jih kdaj okusili? Morda vonja sveže pokošene trave na popoln poletni dan?’

To je zgolj nekaj trenutkov, ki si jih, ko je izzvan, lahko v spomin prikliče slehernik.

A zakaj si zapomnimo ravno te trenutke in ne morda katere druge, ki so tem povsem sorodni?

»Doslej mi je življenje podarilo 40 let oziroma 480 mesecev oziroma 14.610. Nekateri dnevi uidejo mimo, ne da bi pustili sled – lepi trenutki pa za vedno ostanejo z nami. Našega življenja ne sestavljajo dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki si jih bomo za vedno zapomnili,« je v eni od svojih knjig jasen Meik Wiking. Ker zdaj za njim že nekaj časa stoji tudi znanost, gospod Wiking že lahko nadaljuje: »V eni od raziskav je 80 odstotkov sodelujočih britanskih dodiplomskih študentov povedalo, da občutijo nostalgijo vsaj enkrat na teden. To pravzaprav velja za ves svet. Na vseh koncih planeta obujamo spomine na ljubljene ljudi in posebne dogodke. Na poroke in sončne zahode in na noči, ki smo jih prebedeli ob toplem ognju, da smo lahko spremljali sončni vzhod nad oceanom. Pogosto smo glavni junaki teh zgodb, največkrat pa se vrtijo okrog doživetij, katerih bistvo je, da so nas povezala z našimi bližnjimi.«

In kar je še bolj pomembno: že ta hip posedujemo mnoštvo dokazov o tem, kako tovrstna pozitivna občutja pri posameznikih krepijo samospoštovanje in občutek ljubljenosti, hkrati pa zmanjšujejo negativna občutja, kot sta osamljenost in pomanjkanje smisla. Slednje je Meik Wiking zaradi svoje narave dela večkrat spoznal ob številnih pogovorih z ljudmi, ki trpijo za depresijo.

»Ena od najpogostejših lastnosti depresivnih ljudi je, da ne čutijo nikakršne radosti, kadar so na dnu, in da si tudi ne morejo priklicati nobenega spomina na trenutke, ko so čutili radost. Ne le, da si ne morejo priklicati lepih spominov, nagnjeni so tudi k temu, da pretirano premlevajo negativne dogodke,« je jasen Meik Wiking.

Na srečo so že v teku raziskave o tem, kako pomagati ljudem, ki trpijo za depresijo.

Ena takšnih je tudi raziskava dr. Tima Dalgleisha, ki je skupaj s svojo ekipo pod drobnogled vzel 42 ljudi z depresijo in jim s posebnimi psihoterapevtskimi tehnikami pomagal, da so si ponovno uspeli priklicati lepe spomine, ki so vitalnega pomena v trenutkih, ko so ti ljudje najbolj na dnu.

Raziskovalcem je to uspelo šele, ko so opazovane prostovoljce izzvali, da se najprej (mukoma) spomnijo vsaj petnajstih lepih spominov iz svojega življenja, nato pa so jih s skupnimi močmi opremili s čutnimi podrobnostmi (kot so vonji, barve in zvoki). Naslednji korak je bil, da so spomine postavili še v prostor tako, da so jih povezali z okolji in prizorišči. Izkazalo se je, da je prav metoda s prostorskih umeščanjem oživljenih spominov učinkovala (in to na dolgi rok). Njihove depresivnosti sicer ni znatno zmanjšala, a ji je vendarle uspelo zmanjšati občutke osamljenosti in tesnobnosti, kar še zdaleč ni zanemarljivo.

Kar je novo, si zapomnimo dlje

Lepi spomini pa še zdaleč niso stvar zgolj naše preteklosti, saj si jih lahko vedno znova še ustvarimo. Vse, kar moramo pri tem vedeti, pa je, da si tisto, kar je novo, običajno zapomnimo dlje.

»Več raziskav je dognalo, da nam v spominu bolj ostane, kar je novo in drugačno, oziroma posebni dnevi, ko smo počeli kaj nenavadnega,« o novih spoznanjih poroča Meik Wiking.

O tem sta se med drugim izpraševali britanski raziskovalki Gillian Cohen in Dorothy Faulkner, ki sta v svoji raziskavi odkrili, da je kar 73 odstotkov živih spominov povezanih s trenutki, ko nekaj doživimo prvič, ali edinstveni dogodki. »Neobičajna in nova doživetja so predmet temeljitejše kognitivne obravnave, zato se nam bolj vtisnejo v spomin. Kar doživimo prvič, torej res ne pozabimo,« o izsledkih študije neobičajnih dni, ki postanejo nepozabni dnevi, dodaja gospod Wiking, ki v knjigi Umetnost ustvarjanja spominov navede tudi povsem praktičen namig za tiste, ki bi si lepe spomine radi poustvarjali tudi danes.

Takole svetuje: »Enkrat na leto pojdite nekam, kjer še niste bili!«

Se sliši enostavno?

Saj tudi je!

»Z največjim veseljem se vračam v kraje, kjer sem že bil. Vsako poletje grem na Bornholm, otoček v Baltskem morju. Tam imam manjšo brunarico. Všeč mi je, ker vem, kje rastejo divje češnje in kam moram iti s kopjem lovit iverke. Toda pred kratkim sem se začel zavedati, kako pomembno je oditi nekam, kjer še nisem bil in kjer lahko ustvarim nove spomine. Da se bo, čez deset let, ko se bom tega spominjal, čas nekoliko ustavil. Obiskati nov kraj ne pomeni nujno oditi v severozahodno Mongolijo ali Ouagadougou. Lahko greste tudi v park na drugem koncu mesta.«

 
8 sestavin lepih spominov (po Meiku Wikingu):

1. Tega, kar doživite prvič, ne pozabite. Iščite zato nova doživetja. Naj vaši dnevi spet postanejo izjemni.

2. Vključite v doživetje čim več čutov. Ni namreč pomembno le to, kar vidite, temveč tudi to, kar slišite, vonjate, okusite in se dotaknete.

3. Bodite pozorni in osredotočeni. Na lepe trenutke skušajte gledati kot na zmenek (tokrat z lastnim življenjem). Posvetite se temu, kar počnete, z vso svojo pozornostjo.

4. Ustvarjanje pomenljivih trenutkov je lahko tudi zavestno. Naj ti postanejo vaši nepozabni trenutki.

5. Uporabljajte čustveni podčrtovalnik. Dovolite si, da vam kri spet steče po žilah.

6. Ulovite v svoj spomin vrhove in napore. Najbolj si zapomnimo mejnike, a še bolj kot ti so nepozabni napori, da smo te sploh dosegli.

7. Z zgodbami prehitite krivuljo pozabljanja. Delite svoje (in skupne) zgodbe z drugimi in se prijazno opomnite: »Se spomniš, ko sva …?«

8. Opredmetite svoje spomine. Pišite, fotografirajte, beležite, zbirajte. Že en sam majhen spominski magnetek na vašem hladilniku je lahko dovolj, da vas še leta kasneje preplavi prijetna nostalgija.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri