Usoda, karma ali naključje: »V kartah vidim, kako se v naših življenjih preigrava vse troje!«

Dilema & izbira

23. 3. 2021, 11:39 | Prosti čas

                            Usoda, karma ali naključje: »V kartah vidim, kako se v naših življenjih preigrava vse troje!« (foto: profimedia) profimedia

»Kar se mi zgodi, je posledica tega, kar počnem. Vedno dobimo to, kar želimo.« - Alan Watts, britansko-ameriški filozof

Pregovarjanja o tem, ali verjamemo v usodo, karmo ali pa sosledje dogodkov v življenju vidimo zgolj kot naključja, so stara skoraj kot človeštvo. Ker pa naše stališče glede tega vprašanja močno definira naše medosebne odnose in tudi sicer vpliva na siceršnji odnos do življenja in sveta, gre stvari najprej dobro razumeti ter si šele nato o tem ustvariti lastno mnenje.

Karma je nekaj, kar nas ’doleti glede na to, kaj pošiljamo v svet’, medtem naj bi bila usoda tisto ’neizbežno, kar nas doleti ne glede na naša dejanja’.

USODA

Usoda je skratka nekaj, kar je človeku pred-determiniranega. Je nekaj, kar je bilo za nas ’zapisanega’ še preden smo se rodili.

Tako naj bi nam bilo že v naprej usojeno, da se bomo rodili točno določenim staršem, na točno določenem mestu, se poročili s točno določeno osebo in imeli natančno toliko otrok, kot jih imamo.

V nekaterih kulturnih okoljih usodo pojmujejo kot ’božjo voljo’, medtem ko na vzhodu usodo vidijo kot ’karmične ali dušne dogovore (in dolgove) iz prejšnjih življenj’. V obeh primerih ta del determiniranosti ni mogoče spremeniti za časa (aktualnega) življenja.

KARMA

Po drugi strani pa je karma neposreden rezultat naših lastnih akcij, zato karma v svojem bistvu nosi potencial (in torej priložnost in možnost) za spremembo.

Če naredimo nekaj dobrega, se nam bo dobro vrnilo. Če počnemo slabe stvari, se nam bo v življenju vračalo slabo. Pri karmi vedno obstaja točka lastne izbire.

In kaj imajo z vsem tem opraviti naključja?

NAKLJUČJA

V to, da so naša življenja bolj kot ne rezultat sosledja naključnih dogodkov, s katerimi smo ljudje soočeni, pa verjamejo tisti, ki ne pristajajo na verovanje v ’pravično urejenost vesolja’.

Ko ljudi prizadenejo naravne katastrofe, kot so potresi, poplave ali nalezljive bolezni, namreč vidijo, da zaradi njih trpijo in umirajo tako ’dobri’ kot ’slabi’ ljudje. In ko v družbi najbolj prosperirajo brezdušni povzpetniki, se dvom v pravično karmo, ki naj bi v skladu s kozmičnim redom poravnala račune, a se to zlepa ne zgodi, zdi nekako na mestu.

"Ko je govora o karmi, bolj kot v pravičen kozmos verjamem v socialno koincidenco, usoda pa je zame le druga beseda za življenje nekoga, ki v detajle načrtuje svojo prihodnost. Ne verjamem v vsemogočo univerzalno silo, ki drži v ravnovesju dobro in zlo, tako kot ne verjamem, da bi nas nekaj večjega od nas usmerjalo na naši poti. Na primer, če nekdo izvrši nek zločin, pa ga pri tem dobijo in kaznujejo. Nekateri bi temu rekli karma, zame pa je to zgolj socialna posledica. Družba na nas pritiska, da se vedemo na način, ki je splošno priznan kot pravilen: prijavi zločin, povej resnico. In podobno. Verjamem, da gre zgolj za naključje, da je ima pritisk družbe na določenega človeka dovolj velik vpliv, da prijavi drugega, ki krši družbena pravila. Delikventa v zapor ni spravila karma, ampak družbeni pritisk. Ko pa je govora o usodi, enostavno ne verjamem, da nimamo nobenega nadzora nad lastnimi življenji. Mi je bilo usojeno, da bom nekoč odprl mačji lokal? Ne verjamem v to. Verjamem, da me je do te odločitve pripeljalo mnoštvo srečnih naključij."

Medtem ko vera v pravičen ustroj vesolja številnim v upanju na boljši jutri pomaga lažje prenašati tegobe življenja, si številni (tudi pod vplivom mnoštva knjig in razmišljanj, s katerimi smo v dobi virtualne vsepovezanosti sveta in idej v stiku) ustvarijo svoje lastne poglede na taiste starodavne dileme.

USODA, KARMA IN NAKLJUČJA

"Kot vedeževalka se o teh stvareh pogosto preizprašujem, ker to od mene zahteva že narava mojega dela. Tekom let ugotavljam, da se tako v kartah kot v življenjih ljudi preigravajo vsi trije koncepti. Koliko katerega je prisotnega v življenju klienta, pa je odvisno od klientove osebne in dušne zrelosti, včasih pa tudi od duševne moči. K meni so prihajali ljudje, pri katerih so bile karte popolnoma jasne. Njihove usode so bile tako premočrtne, da so bile moje napovedi srhljivo natančne. Ti ljudje so v mnogočem ujetniki svoje preteklosti in aktualne mentalitete. Tako vkalupljeni so v svojih rigidnih prepričanjih, da jih tudi nenadna srečna naključja ali božje milosti ne bi uspele skreniti z začrtane poti. Življenjska sprememba zahteva delo na sebi, energijo in moč, da to uresniči. Mentaliteta žrtve pa tega ne premore. Njihova moč je zakopana v mnoštvo zamer, vsa njihova energija pa zadušena v notranjih dramah prizadejanih jim travm. Tako globoko prizadetih ljudi na srečo ni veliko.

Več jih prihaja k meni tistih, pri katerih se mi že v kartah prikažeta vsaj dve možni variaciji prihodnosti. Pri teh so moje napovedi že manj natančne. Do neke mere je pred njimi še vedno mogoče zaznati življenjske mejnike, ki jim nekateri pravijo usoda, jaz pa v njih raje vidim dušne lekcije, za katere so še pred rojstvom zaprisegli, da se jih bodo v tem življenju lotili.

To so pogumni ljudje, ki so notranje fleksibilnejši. Ker so bolj fluidni, so tudi bolj senzitivizirani za srečna naključja ali pa nova spoznanja, ki sama po sebi že spreminjajo nadaljno življenjsko pot. Slednja prihajajo tudi po poti življenjskih lekcij, ki jim nekateri pravijo karma. Osebno sem bila karmi na delu večkrat priča tudi sama. Nekoč se mi je isti slabo premišljen stavek vrnil še isti dan s strani človeka, ki s prvim ni bil v stiku. In klienti so mi neredko pripovedovali, kako je včasih sicer trajalo, neredko tudi leta, da so ljudje, ki so njim storili nekaj hudega, taisto lekcijo prejeli tudi sami. Ta bumerang je prišel povsem brez posredovanja dotičnih. Življenje samo je - kot po nekem čudežnem ključu - uredilo na las podobne okoliščine, v katerih pa so bile vloge žrtve in storilca tokrat obrnjene. Klienti ob tem praviloma niso več čutili zadoščenja, temveč le še čudenje. Pogosto sem jim nato razlagala, da jim je bilo dano vse to izvedeti samo zato, ker tega od vesolja niso več zahtevali, niti pričakovali. Zahtevati namreč pomeni, da smo še vedno ujetniki zamere in maščevanja. Ujetniki pa so žrtve. In žrtve ne morejo videti karme. Tudi če se ta preigrava pred njihovimi očmi. Žrtve imajo omejen pogled na življenje, zato je takšna tudi njihov prihodnost. Trda, jasna, začrtana. Kot usoda.

Nadvse redki pa so klienti, ki k meni pridejo z mnoštvom možnih prihodnjih poti. To so ljudje bogatega notranjega življenja in velikega zaupanja v čudež življenja. Tem ljudem skorajda ni več mogoče vedeževati, temveč se je z njimi mogoče le še pogovarjati o vprašanjih, ki jih pridejo zastaviti človeku, ki tako kot oni v življenju vidijo več. Pri tem nikakor ne pomeni, da ti ljudje nimajo v življenju nikakršnih težav. Nasprotno. Včasih se borijo z notranjimi demoni, ki jih drugi v sebi niti slutijo ne. In včasih so soočeni z okoliščinami, ki bi koga drugega zagotovo pahnile naravnost v mentaliteto žrtve. Tudi njim se skratka dogaja življenje, le da dogodke, ki jim prihajajo naproti, jemljejo kot dušne lekcije, zato iz njih izstopajo bogatejši za nova spoznanja o sebi, življenju in soljudeh. To so tudi ljudje, ki ne hodijo več k vedeževalcem. Ker stvari dovolj dobro vidijo že sami. Če sploh kateri od njih kdaj prestopi moja vrata, je to zato, ker so bodisi radovedni ali pa se želijo z nekom, ki stvari razume drugače, zgolj pogovoriti.

Lahko bi skratka rekla, da je večina ljudi, ki pride k meni na svetovanje, tistih, pri katerih se preigravajo tako usoda, karma kot naključja. Ker je usodo, deloma pa tudi še karmo mogoče videti v kartah, so moje napovedi lahko natančne v dveh tretjinah povedanega. Ker pa se pri njih že nakazujejo srečna naključja, ki po poti čudeža sinhronicitete dejansko predstavljajo neslutene priložnosti novih smeri življenja, se v zadnji tretjini svojega svetovanja raje posvetim k opogumljanju, da bi to slej ko prej znali zaznati in zaživeti kar sami. Naključja, ki to niso, so namreč znak, da so ljudje v sebi odklenili potencial, da postanejo sokreatorji svojega življenja."