Užitki ob pogledu na tritisočake (oddih pod Grossglocknerjem)

Ideja za izlet

6. 11. 2019, 11:06 | Prosti čas | Piše: Petra Arula
Sprošanje v hotelskem bazenu. (foto: Schtulz Gruppe) Schtulz Gruppe

Slovenci smo nori na morje. In na gore. Sama sem bolj prisegala na morje. Dokler nisem obiskala gorskega središča pod Grossglocknerjem na vzhodnem Tirolskem, si nisem mislila, da bom kdaj več sanjarila o gorah kot o modrini slanih valov. Visokogorje in vse razkošje Gradonna Moutain Resorta so me poleti 2013 zasvojili. Ko sem se lansko leto vrnila, sem vedela: to je to. Moj kraj za aktivno-pasivni počitek.

Zaželela sem si, da bi v gorski idili preživljala poletja. In premišljevala o tem, kakšna pravljica mora biti tu pozimi. Mir, ki ga ustvarja veriga gora, urejene majhne vasice, pohodniki, ki jih je sicer veliko, a so po gorah tako razpršeni, da imaš občutek, da je tam gori prostor le zate in za nekaj izbrancev, božajo dušo in z velikim lesenim vedrom izplakujejo stres.

Pogled, ki osupne, ko se približuješ vasici Bergeralm, se ujame na Gradonna Moutain Resort. Sredi največje divjine gora se popolnoma spoji z naravo.

Moderen gorski rezort se povsem zliva z okoljem. Schtulz Gruppe

Moderen gorski rezort se povsem zliva z okoljem.

Moderni leseni objekti pustijo vtis in zbudijo radovednost. Vstop v recepcijo najprej napoji nosnice z vonjem po lesu. Prostoren prostor vabi h globokemu vdihu, sočna jabolka v leseni skledi na pultu recepcije se ponujajo ob prijaznem pozdravu zaposlenih.

Še preden sem odpeljala kovček do svoje sobe, sem z daljnogledom, ki so mi ga ponudili na recepciji, že opazovala čredo jelenov pod sosednjim hribom. »Tam je njihova najljubša paša,« so mi povedali.

Po kratkem popoldanskem sprehodu so nam gostitelji odprli penino iz bogate zbirke kakovostnih vin, ki jo hranijo v hotelski vinski kleti, in nazdravili smo na terasi, obkroženi z veličastnimi tritisočaki in pogledom na ljubko vasico pod seboj.

Veter nam je mršil lase, mehurčki so topili še zadnjo nervozo neznancev v neznanem. Večerja z odličnimi specialitetami domačega kuharskega šefa je s tradicionalno-lokalno in hkrati moderno fuzijo okusov, vonjev, oblik in barv, postreženo na toplih granitnih ploščah, navdušila tako oči kot brbončice, ko pa smo zjutraj pri zajtrku pokusili njegovo granolo in jo dobesedno razgrabili, smo si bili enotni – v hribih hrana ne tekne le zato, ker smo veliko hodili … mi nismo še nič … do zjutraj, ko so nam v nahrbtnike poleg malice dodali še vsakemu eno … granolo.

Pot ob strugi divje reke

Bogat naravni park me je presenetil. Tako kot tudi razlaga vodičke, kaj vse, kar je raslo okrog nas, je užitno. Ter katere rastline ni pametno dati niti pod vzglavnik, saj njene učinkovine spominjajo na pravljične uroke. Pod pohodnimi čevlji so mi hrustljali svetleči kamenčki, domačini jim pravijo kar Grossglocknerjevo zlato.

Človek kar ne more verjeti, da po taki poti zapušča visokogorski svet. Petra Arula

Človek kar ne more verjeti, da po taki poti zapušča visokogorski svet.


Pot je bila polna bujnega rastlinja in živali (bobra boste tu srečali večkrat), videli pa smo tudi orlovo gnezdo. Približevali smo se glasni reki, ki dre skozi dolino, njenim strugam in divjemu svetu, kakršnega še nisem poznala. Prav reka je bila tista, ki je domačinom v tej surovi dolini pomagala preživeti. Danes jim ni več treba skrbeti za živež – v svoji gorski idili prav dobro živijo od cvetočega turizma.

Počivalniki v naravnem parku. Petra Arula

Počivalniki v naravnem parku.

Razvajanje v zdraviliškem razkošju 

Utrujene noge so si želele počitka. Mišice bi se rade razbremenile in čeprav sem sprva sanjarila o kopanju v naravnem bazenu z ogrevano vodo, me je premamil svet savn, velnes, ki se razprostira na 3000 km². Toplota, prostornost, mir, le sproščujoča glasba in pregrevanje mišic ter počitek na udobnih vodnih posteljah.

Si človek lahko želi še česa boljšega po celodnevnem izletu po divji dolini? Morda večerje, ki sem jo v miru velnesa skorajda prespala. Še dobro, da je nekemu gostu padel krožniček s sadjem na tla in me je predramil iz prijetnega dremeža.

Drugačna prebujanja

Prvi pogled na jezerce na otoku (ogrevani naravni bazen s kamni in rastlinami) je priklical željo, da bi v njem plavala. Ob drugem pogledu sem si ob njem zaželela delati jogo. In prav ta je bila na programu na drugo jutro našega obiska! Mehka trava, idiličen pogled na jezero in gore okrog nas ter prvi božajoči žarki so uresničili moje sanje.

A še bolj sem se veselila naslednjega jutra, ko smo bosi hodili po jutranji rosi in gozdni poti. Tega še nikdar nisem doživela! Zato tudi nisem vedela, da mi bo najljubše hoditi po blatu. Bil je toplejši od mokre trave in ostrih mrzlih kamenčkov, obenem pa je bil mehek in ko sem iz sebe spravila otroško igrivost, sem začela uživati, na koncu pa noge splaknila v ledenem potočku, po katerem sem zabredla z vsem pogumom, ki sem ga tisto jutro premogla. Dan je obetal veliko. Tudi penino na 2036 metrih.

Skoraj sem se dotaknila Grossglocknerja

Ko so nam gostitelji povedali, da se bomo na 2036 metrov peljali z gondolo, se mi je, Gorenjki, zdelo zamalo. Seveda bi se do tja lahko povzpela peš. Zdaj vrh ne bo osvojen! A moje misli so bile čez nekaj ur drugačne. Čez nekaj ur, ko sem se počutila kot Heidi iz risanke, ko sem se vzpenjala na še en in še en in še en vrh, ni in ni jih bilo dosti, tam nad 2050 metrov in više.

Tako visoko bi si, po urejenih visokogorskih poteh, sprehod lahko privoščila dobesedno v supergah. Svojo dušo sem hranila z nepozabnimi pogledi na tritisočake, encijane in planike. Nisem mogla verjeti, da bi se Grossglocknerja lahko skorajda dotaknila.

En od nepozabnih pogledov Petra Arula

En od nepozabnih pogledov

In ko so nas po sprehodu visoko pod oblaki gostitelji povabili na penino in vrhunsko kosilo s pogledom na najvišji avstrijski vrh, si nisem mogla pomagati, da temu veličastnežu ne bi nazdravila. Sledil je ogled restavracije Adler Lounge, prostora za zabavo, sob in savn v prestižnih prostorih zgornje žičnice nad Bergeralmom. Kakšni razgledi iz sob in restavracije! Kako divja narava in kakšno razkošje tako visoko, mi je odmevalo v glavi.

A sem bila vseeno vesela, da se vračam nazaj 'v dolino', v objem bujnega zelenja in cvetja. Zgoraj je lepo, a divjina narave mi zadostuje za izlete po neznanem.

Med potjo sem se posladkala z divjimi jagodami, se slikala s kravami, ki so se mirno pasle, ob kozah, ki so še v višinah grizljale sneg, in bobrih, ki so hiteli po svojih opravkih. Ter premišljevala, da bi se rada še kdaj vrnila v ta kraj, ki srcu prinaša mir, mišicam pa prijetno utrujenost.

Petra Arula
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri