Severa Gjurin: Jimi Hendrix je zame eden tistih, ki mi je ves čas blizu

Z Borutom Činčem sta pred kratkim izdala Časovne skice, album meditativne glasbe. Klaviature pa Severina kitara in seveda glas, ki ne prepeva običajnih besedil o tem in onem, ampak z nakazanimi besedami, kot bi rekla Severa, ponuja poslušalcem okvir za njihovo lastno sliko.

Kako sta se z Borutom Činčem pravzaprav našla? Ko moja genera­cija pomisli nanj, ji gre po glavi Buldožer ... Nekje sem prebral, da naj bi do tega albuma prišla po skup­nem preigravanju pesmi Jimieja Hendrixa. Drži?

Poklicali so me Nieti oziroma Aleš Češ­novar, ki nadaljuje svojo samostojno pot. Nieti so se z Borutom našli kot 17-letni fantje, imajo že zelo dolgo navezo in sem ga tako spoznala prek njih. Kmalu sem opazila, da sva si sorodna, in je do zvoka, ki sva ga potem zagrabila in peljala naprej, prišlo zelo spontano. Priredbe so nekaj čisto drugega kot avtorska glasba, to so jabolka in hruške, ampak Hendrix je zame eden tistih, ki mi je ves čas blizu in me vsebina kot izvajalko zanima. Želim si posneti nekaj njegovih priredb, a ta ideja je dala prednost drugi. Včasih točno veš, kaj delaš, včasih ne in je dobro, da se malo razlikuje. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Sva pa že posnela Hendrixov Little Wing in ga bo treba prej ali slej dati med ljudi. Gre za zelo minimalistično verzijo, vokal in malo kitare.

Za Časovne skice sem zasledil oznako, da naj bi bile new age album?

S Tomažem Purkartom z Vala 202 sva se o tem pogovarjala v njegovi oddaji, pa tudi sicer, in se nama je zdelo zanimivo to glasbo označiti za nekičast new age, kar je seveda malo prevzetno. Samemu sebi ali svojemu delu reči nekičast, ampak to je pri new ageu skoraj treba. Tomaž je še bolj poudaril to oznako, projekt je spremljal in nama ga tudi pomagal predstaviti. Brez dvoma je to nekje meditativna glasba. To mi govorijo tudi ljudje, ki jo poslušajo, meni pa je ljuba še abstraktna glasba, lahko v likovnem smislu, da abstrahiraš, poenostaviš stvar.

Tako nekako, kot vam je menda na fakulteti slikar in grafik Črtomir Frelih predlagal, da si doma zavrtite glasbo in potem slikate po njej. So po Časovnih skicah že nastale kakšne skice?

Ne še, so pa pred tem že mnoge. Črtomir Frelih nas je na pedagoški fakulteti učil pedagogiko in grafiko in v četrtem letniku uvedel nekaj, česar drugi pred njim niso, in sicer neke take malo bolj hecne reči. Rekel je, naj uporabimo kakšno inštrumentalno glasbo in po njej naslikamo kompozicije. Prinesla sem malo več, kot bi bilo treba, ker mi je to ugajalo, in tudi diplomo sem potem naredila pri njem. Kako z okusi, vonji, zvoki, z glasbo do podobe. Že v tretjem let­niku sem malo ciljala na to, ampak če ti kdo reče: »Ne, ne moreš dati otrokom slikati po okusu ...« Zakaj pa ne? Kot izviren pedagog in ustvarjalec je podpiral in vpeljal nestandardne prijeme v program četrtega letnika, meni je bilo pa to še posebno blizu.

Album ne pozna besedil. Vokali so iz fonemov in polbesedic. Zakaj?

Jaz jim pravim polbesede, pa sploh ne vem, ali je ta izraz pred tem že obstajal. Povzela sem ga po Kandinskem, abstraktnem slikarju, ki je bil tudi teoretik in je govoril o poloblikah. Če ti na papirju narišem smreko, samo nakažem jo, pa boš kljub temu vedel, za kaj gre. Podobno je s temi besedami na Časovnih skicah. Samo nakažem jih, ampak bomo zaradi skupnega jezika, ki ga vsi govorimo, znali presoditi, ali gre bolj za hrepenenje ali bolj za srečo. V veliki meri je do tega prišlo spontano, ampak ko razmiš­ljam, zakaj, in gledam nazaj, še pred začetke najinega sodelovanja s Činčem, vidim, da gre za preplet likovnega in glasbe, k čemur se vračam. Slišimo seveda samo glasbo, ker to je glasba, ves čas pa nam riše razpoloženja, kot hladne barve in tople, ki dejansko pospešijo srčni utrip, hladne ga zmanjšajo oziroma v glasbi: trije molov­ski akordi imajo kljub istemu tempu bolj hladno barvo kot pa trije durovski.

Ste se teh pomenov in polbesedic naučili na pamet ali gre pri vsako­kratnem izvajanju za improvizacijo?

V tem mesecu sva imela en šopek koncertov in nisva razmišljala o tem, da bi vse razpustila ali pa pretirano zvadila. Sva vadila, preučila ogrodje in nujno pustila tudi kaj odprto. Saj gre vsakič za podoben proces: najprej ustvariš ali se naučiš, potem znaš toliko, da ne razmišljaš več, pozabiš in nato vsakič znova malce drugače. Tukaj je podobno, le da je učni proces malo bolj hecen. Sama sem se lotila učenja malo drugače. Izpisala sem si [zapoje]: Manja mahe vazajo, manjama hu hu u hue ... [smeh] Kar je bilo zelo zanimivo, ker sem ob učenju v teh besedilih našla zanimive strukture. Ko sva se lotila priprav na nastope, nama ni bilo povsem jasno, kako se bo vse izšlo. Koliko tega se bova lahko naučila, nama bo težko? Bilo je lažje, kot sva pričakovala. Običajna besedila si je dokaj lažje zapomniti.

Niste prvi, ki ste se tako lotili ustvarjanja pesmi. Številni omenjajo island­sko skupino Sigur Ros, če se prav spomnim, je pred leti tudi Miladojka Youneed z albumom Bloodylon ustvarila neki svoj jezik?

Tudi, ja, pa zasedba Caminoigra z Žigo Golobom, Blažem Celarcem in Boštjanom Gombačem pa Janom Tomšičem kot vokalistom s povsem izmišljenimi besedili, le da malo bolj vlečejo na Španijo in Skandinavijo, so malo bolj struktuirani od mojih, ki so bolj fonemi. Ampak o tem nisva razmišljala. BN1 je bil prvi posnet komad in je bilo z njim dejansko tako: začela sem ga igrati tako, kot je na albumu, Činč je pritisnil snemaj, pred tem se pa nisva nič pogovarjala o akordih. No, na začetku včasih že malo, v slogu: Kaj imaš to? C-mol! Ravno toliko, da sva vsaj malo vedela, kaj in kako. Moje igranje na kitaro je bolj nekaj za počez, nekakšna glazura. On se ukvarja s strukturami, atmosfero, jaz pa zgodbo peljem z besedami, z vokalom, glasba je ponavljajoča se, a dinamična. Obe Borutovi hčeri sta klasični glasbenici, mimogrede, obe pianistki, mladi in odlični v tehniki in občutku, in sta nad to glasbo navdušeni, morda zato, ker je zgodbena in dinamična, tudi v tem smislu neskompresi­rana oziroma je v ospredju inštrumentalno pripovedovanje. Posneto je v živo, kar piše na plošči, in tudi na mestu izmišljeno.

Ampak sama odločitev, da se odrečeta klasičnim besedilom, pa je bila zavestna?

Tudi ne, taka odločitev ni bila nikdar v zraku. Projekt je izrazito spontan, in da je to vse skupaj nekaj, čemur lahko rečeva zvok, sva ugotovila kaj kmalu in brez zadržkov sprejela. Tukaj moram biti poštena in priznati, da sama v življenju nisem napisala prav veliko besedil in sem se v zadnjih nekaj letih osredotočila bolj na melodije. Se trudim z besedili, nekaj malega mi uspe, a do zdaj še ne ravno veliko. Torej, če bi bila še bolj v tej sposobnosti, bi morda plošča zvenela drugače, ostaja pa dejstvo, da se potreba po besedilih v tem projektu nikdar ni pojavila. Nekje se mi zdi pomembno zavedati se svojih kapacitet, čim bolj objektivno in brez frustracij. Ustvarjalne frustracije so drugo. In hkrati ko se nekje zaveš, kje si močan, in svojih omejitev, je dobro ohraniti misel, kaj vse morda znam in niti ne vem, da znam. Vse pesmi Olivije, ki so na primer velik del mojega stalnega repertoarja, so Galovo delo, tako glasba kot besedila. Pri pesmi Kakor da se nič ni zgodilo, moj zad­nji singel, izdan pred nekaj meseci, pa sva se glasbe lotila skupaj, besedilo pa je njegov podpis. Zelo res je, kar govorijo, da ni dovolj biti samo pevec, izredno se ob­restuje, če igraš še kak inštrument. Hočem reči, da ko sem se spet lotila igranja kitare, sem bila vedno bliže lastnim melodijam, lastni barvi glasu, nekako bližje glasbi.

Tomaž Purkart je zapisal, da se ob tem albumu nista obremenjevala, ali bo to glasba za lestvice in radijske postaje.

Pa je kljub temu prišla na prodajne lestvice. Ne gre sicer za velike številke in velike denarje, ampak prišla pa je na te lestvice. Na radio pa niti ne. Včasih, izjemoma. Večkrat kot podlaga za govor. BN3 bi lahko bil hit, ker je dolg samo štiri minute [smeh], ampak je že to povsem predolgo. S tem se res nisva ukvarjala. Ukvarjala sva se s tem, ali in kako to dati ljudem. Verjela sva, da glasba, ki jo delava, lepo zveni, lahko pomirja človeka, da je morda nekaj sodobnega, da ima neki smisel tudi zato, ker smo vsi polni floskul o tem, kako norimo, da ni časa ... Saj je res, sicer o tem ne bi govorili, čeprav je vse to samo percepcija, čas ves čas enako teče. [smeh]

Svet je velik, ampak slovenščina je majhna. Sta s Časovnimi skicami, ki nagovarjajo univerzalno, ciljala tudi na občinstvo zunaj Slovenije?

Ciljala sprva nisva res nikamor, ampak se prav nič ne sramujem zelo komercialne misli, da bi ta glasba nadomestila kakšno, ki se danes rola v spa centrih tudi zunaj Slovenije. Sem že tudi slišala, da ta glasba ugaja med masiranjem. O nastopih na festivalih tu ali čez mejo se opreza z enim očesom. Projekt sva za zdaj zaklju­čila, nisva ga pa zabarikadirala.

Pred kratkim je pesem, ki jo pojete, pristala v reklami?

Z Galom sva sodelovala z Zavarovalnico Triglav, pogovarjali smo se, kakšen bo značaj kampanje, reklame, vse drugo pa je bilo zelo svobodno, kar je za ustvarjalca po navadi dobro okolje, ki se je tudi obrestovalo. Ni bilo postavke 'hočemo to in to'. Nastala je pesem Kakor da se nič ni zgodilo. Ko so jo slišali v surovi, demo verziji, so bili navdušeni in tako je svoje mesto v oglaševalski industriji našla demo skica te pesmi. Ta oglas pa nima nobene zveze s Časovnimi skicami, tam te pes­mi ni. Prijetno je bilo sodelovati z njimi. Zanimivo je tudi to, da bodo oziroma so že, ne vem, reklamo zavrteli tudi v drugih državah in ima ta univerzalni jezik tudi tukaj neki smisel. Zgodba je v mehkem zvok celotne pesmi, melodija pa žvižga, vse je v redu.

Ali ni za glasbenika zadetek v polno, če pristane njegova pesem v reklamah? Ali niso reklame zamenjale videospotov?

Je, ja. In tudi s tem, da so zamenjale videospote, bi se kar strinjala, kar je odraz tega časa. Ampak tukaj je še en bolj zanimiv moment. Kapitalistični um bi rad, da se poslovimo od časov, ko ti je podjetje ponudilo toliko in toliko denarja, da se bo tvoja pesem vrtela v reklami. Danes se poskuša z obrnjeno logiko, sedaj te jih sliši toliko, potem te jih bo pa toliko (več) vsak dan, bodi vesel, da te hočemo, daj pod ceno, daj brezplačno. Tudi pri nas se to utrjuje in cilj mnogih je, da se njihova glasba vrti v reklami. Pa ne bi bilo treba. Pojavi se način mišljenja, bivanja in tega, kaj obvelja, ampak velja pa samo zato, ker pristaneš nanje. Ves ta neki miselni kapitalizem, vsa ta vzgoja je itak zelo zabavna. Vsi resničnostni šovi bodo funkcionirali tako, da se boš ti kot tekmovalec počutil čim manjšega in jaz kot sodnik čim večjega. Če boš zmagal, boš dobil tak lajf, sicer pa te odfrcnem. Mislim, da je to ena večjih poant, ki se privzgoji, kje si kot navaden človek in kje je višje življenje, kje je ključ do njega. Vse na isto vižo. Jaz sem zgoraj, ti si spodaj, in če hočeš priti gor – kar vsi hočete, tudi tisti, ki mislimo, da nočemo, si to pravzaprav želimo ... [smeh] Seveda je meni, tebi, komurkoli v interesu, da lahko nekje pokažeš, kaj znaš, kaj si ustvaril. Zato je pa tudi ključno, da so predvsem na RTV Slovenija spodobne glasbene oddaje. Hodi se na neumne šove, kot so Talenti. Pravijo, da je internet, recimo Youtube eden kanalov, ki bojda omogoča vsakemu, da lahko uspe in ima zdaj enake možnosti. Nima, lahko se zgodiš prek Youtuba, ampak ta medij zares nima toliko dometa, kot ga ima katerakoli resna komercialna hiša, ki ima za seboj pet kokakol.

Niste navdušeni nad iskanjem talentov v teh oddajah? Nekateri bi rekli, da dobijo tam ljudje priložnost ...

Saj jo dobijo, ampak problem vidim v tem, da to zares ni hvaležno okolje za talent in da se zdi, da drugih možnosti pokazati, kar znaš, sploh ni. Talent je še vedno tako močen in tako lep in glas tako neposreden, da gre čez vse to. Tudi skozi 30-sekundno slabo zrezano matrico se prebije glas in ljudi gane in smo naježeni in jokamo. Ampak potreba po zabavi, po novem, potreba po čustvih, zgodbah ... to vse se da narediti vse bolj dostojno. Resničnostni šovi ustvarjajo čudno obnašanje, boriti se med sabo na življenje in smrt in z različnimi ovirami in zvermi. Nič hudega, to je kapitalizem, poanta je v znamkah, v potrošnji, človek je ali ni rentabilen v tej igri, nekdo za kratkoročni biznis v zabavni industriji, drugi zato, da se gledalcem potrka na sadistične strasti. Pet let, deset ali pa gre za permanentno stanje in bodo iz njega nastajali derivati ... Meni je čisto vseeno. Zdi se mi primerno, da se o sodobnih fenomenih razmišlja, izražam pač svoje mnenje in vesela sem bila nedavne odmevne izjave Dava Grohla [nekdanjega bobnarja Nirvane], da ti šovi uničujejo generacije glasbenikov, ker se vzgaja miselnost, da boš postal uspešen, če boš stal ure in ure v vrsti in bil dobro ocenjen, potem ko si izlil svoje srce. Tudi jaz dvomim, da je to naravna rast za ustvarjalca.

Sprehodil sem se po vaši spletni strani in opazil, da nastopate v več zasedbah. Je to pravilo med slovenskimi glasbeniki?

Mislim, da je kar pravilo in da ima to tudi svojo cako in da tudi pri meni prileze kakšna na površje. Če si razdrobljen, lahko manj vlagaš v tistih nekaj stvari, ki bi jih pa res rad napravil. Če si pevec, tako ali tako ne moreš delovati na preveč različnih poljih. Če igraš solistični inštrument, je prav tako lahko moteče poslušati recimo istega klarinetista v treh, štirih, petih različnih bendih. Je treba biti previden, da nisi povsod, da ne postane manj zanimiv zvok benda, v katerem si zaradi razpršenosti. Časovne skice so na srečo čisto neka druga viža, z Galom, z Dejanom smo ves čas v gibanju in z akustično zasedbo stopamo na gas. Ni nam dolgčas ...

Benda Olivije pa ni več?

Ne, ni. Pesmi Olivije so pa še vedno tako žive in veliko jih izvajamo, da na neki način Olivija tudi je. Gal jih je napisal, jaz jih pojem, živijo in jih ne zaviramo.

Ampak zakaj pa Olivije na neki način vendarle ni več? Zakaj ugasniti popularno blagovno znamko? Je bil to Galov bend?

Ne, Olivija kot bend ne obstaja. Olivija je bila naš bend, Gal pa je bil iniciator vsega, avtor in vodja, gonilo projekta. Kaj še bo, nihče ne ve, z Galom ves čas veliko sodelujeva: pri dobrodelnih dogodkih, včasih gostujem na njegovih samostojnih koncertih s šest- do desetčlansko zasedbo. Včasih izvedeva tudi skupni koncert, kjer sva kot pevca v ospredju oba, naslednji večji bo z orkestrom Cantabile 1. avgusta na Ptuju. Galu sem zelo hvaležna, in ko delam z njim, lahko vidim tudi, kako dober producent je. Zna opaziti dobrega glasbenika, ga povabiti k sodelovanju in skoraj praviloma ta glasbenik zelo hitro zraste in gre v samostojne projekte. Prepozna zelo talentirane ljudi ne glede na to, ali so glasbeno iz­obraženi ali ne.

Na spletni strani sem naletel na fotografijo, na kateri sta z Galom kot otroka, sedita na zelenem Tomosovem motociklu, mislim da modelu apn6. Se spomnite tega mopeda?

Prav fotografije in tega, kako je nastala, ne, se pa spomnim vrta pri sorodnikih na Štajerskem, kamor smo hodili, spomnim se vonja, svetlobe, avgustovske svetlobe, ki pribija na trte, na liste. Spomnim se tudi tomosa [smeh], ne spomnim pa se, kako je nastala fotografija, se mi zdi pa dobra.

Nekdo mi je rekel, da ste pravzaprav kar sramežljivi.

Dejan Lapanja, s katerim smo bili skupaj tudi pri Oliviji, zdaj pa z njim nastopam v akustični zasedbi, mi je ravno zadnjič govoril, kako je bilo, ko smo se na jam sessionih začeli glasbeno družiti. Menda si je rekel, lepo poje, ampak malo ji je neugodno. Včasih sem bila bolj sramežljiva. O sebi sem si mislila, pa tudi v kakšnem starem intervjuju se najde, da sem bolj introvertirana kot ekstrovertirana, in mogoče je to še vedno res. Ampak potem sem si rekla, da gotovo vsi premoremo vsaj malo te ali one strani in da lahko, če hočemo, na plan potegnemo eno ali drugo. Za oder potrebuješ morda nekaj nečimrnosti. Na odru si, ljudje te gledajo. Ne vem, ali je nečimrnost pravi izraz, mogoče prezenca, ker si v središču. Pred nastopi imam kar nekaj treme, ampak sem se jo naučila sprejemati, češ, da ti to da mati narava, da imaš adrenalin in ostra čutila z razlogom – smučar, ki je na tem, da se spusti po progi, jo ima, morda lev, da ujame plen –, in da sploh ne gre toliko za oder kot za ta faktor zdaj ... Na miselnem področju včasih kaj zasučeš in je potem lažje.

Je slovenska glasbenica lahko izbirčna, kar se nastopov tiče?

Nisem samo glasbenica, imam status pedagoginje in pevke in prav to soboto imam delavnice z vonjem. Tega nočem pustiti. Lani sem jih vodila v vzgojnem zavodu v Logatcu med fanti, starimi od 15 do 21 let. Že drugič sem šla. Mogoče je to malo nenavadno, pa se s tem kar rada malo pohvalim. [smeh] Izbiram med odločitvami in bom še naprej, pa mi zaradi tega dela ni nikoli manjkalo. Vsake toliko se zgodi kakšna bolj poslovna varianta, ki ni prav umetniška, pa lahko z njo pokriješ kak nekomercialen projekt, si kaj več privoščiš. Marsikaj pa tudi odklonim. Vabili so me že tudi v kakšne predstave, pa še nisem našla prave. Načeloma me zanima, ne bi pa rada nastopila v kakšni predstavi samo zaradi tega, ker bi lahko bilo odmevno. Nekaj bi se moralo poklopiti, morda kakšna manjša vloga, prav res v igranje pa si ne predstavljam iti, ker je to cel nov svet. Ni vsaka izkušnja dob­ra, vedeti moraš, kaj hočeš, potem se pa večinoma ni težko odločati.

Metliška vigred je še sprejemljiva? Ali ni to veselica?

Je sprejemljiva, če je ozvočenje na nivoju in so ljudje sproščeni, kot so bili, je vse v redu. Včasih se pa tudi zgodi, da greš kam, pa ne veš točno, kam, pa naj bo elitni dogodek ali veselica ali lasten koncert, večinoma se vse dobro izide.

Severa je vaše pravo ime, ne umetniško. Vas kdo zamenja za Severino?

Ja, [smeh] so me že. Ko sem bila nominirana za Slovenko leta 2010, me je gospa, ki skrbi za protokol pri predsedniku države, napovedala s Severina Gjúrin [in ne Džurín]. Včasih, sploh zadnje čase, napišejo samo ime, in ne tudi priimka. Zato zdaj na uradnih prireditvah prej preverim, ali obstaja kakšen dvom o naglaševanju mojega imena in podobno. Ker moje ime je Severa Gjurin in moje umetniško ime je Severa Gjurin. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord