Razgaljeni komik, igralec in TV-voditelj Vid Valič

Z Vidom sva bila za klepet dogovorjena takoj po koncu njegovega zajetnega avgustovskega dopusta, s katerega se je tik pred vrnitvijo domov ljudem javil že z videom na Youtubu in jih povabil na jubilejni, že deseti Panč, jubilejni festival stand-up komedije. A Vid za ljubitelje komedije pripravlja nekaj čisto svojega, stand-up predstavo Tvoj bodoči bivši mož, ki trenutno – in vse do premiere 30. septembra v Španskih borcih – zavzema večino njegovih miselnih procesov. Kljub temu ne pozabi biti duhovit, tudi takrat, ko to zazveni kar malce strašljivo. Tik pred vrnitvijo z dopusta ga namreč pobaram za potrditev dogovorjene ure najinega pogovora. Njegov odgovor: »Drži. Če letalo ne strmoglavi ... drži.« Letalo je zdržalo in Vid se je v rodno grudo vrnil tik pred začetkom festivala Panč, ki je potekal od 22. do 26. avgusta.

Na festivalu Panč sodeluješ že deset let, od samega začetka. Gre za koncept, da v enem večeru nastopi pet komikov in vsak ima za okoli pol ure materiala. Kako ti je všeč ta dinamika?

Na to dinamiko sem navajen in o njej nisem nikoli dvomil, ker smo iz tega prišli. Ko delaš nastop sam, vidiš, da je dinamika s publiko drugačna, kot če s svojim nastopom slediš dvema, ki sta že opravila, eden pa še pride za tabo. Ko si sam, občinstvo najprej ogreješ, da jih dobiš na svojo stran, naveza je tako močnejša. Pri konceptu vlakca oziroma karavane pa na oder padeš na hitro, podaš svoj material in greš dol. Razlika je torej kot med zmenkom. Samostojna predstava je, ko njo pelješ na romantično večerjo, potem imata predigro, seks, crkljanje in na koncu še prespi pri tebi. Panč pa je kot seks na eks, za eno noč ali pa s punco, ko vama ravno zapaše.

Ali pri teh nastopih, kjer si komiki sledijo eden za drugim, obstaja posebna hierarhija?

Zagotovo. Model smo povzeli iz Amerike in Anglije, kjer stand-up živi že 50 let. Glavni nastopajoči je tisti, ki nastopi zadnji in je običajno najboljši, ampak to v narekovajih, ker jaz ne verjamem, da je lahko v humorju nekdo najboljši, saj je humor zelo osebna stvar. V bistvu hierarhija deluje bolj po ključu prepoznavnosti nastopajočih.

Gledalci po koncu nastopov hote ali nehote primerjamo vse videne komike. Obstaja zato med vami kakšna tekmovalnost, morda strah, da te drugi zasenči ali da isto tematiko izpelje bolje?

Verjetno ni komika, ki ne bi na to pomislil. Mi sicer le naredimo načrt, kako se bomo zvrstili, da dramaturgija celotnega večera deluje pravilno, da intenzivnost ves čas raste. Sam pri sebi pa vsakdo podvomi vase, ker kdor ne dvomi vase, je aroganten kreten. Če vsaj malo ne dvomiš vase, potem stagniraš in ne moreš delati na tem, da bi bil boljši.

Kako je potem nekemu novincu, ki nastopa isti večer kot uveljavljeni komik?

Tako novinec kot uveljavljeni komik tisti večer doživljata obe plati. Novinec ima na svoji strani status underdoga in s tem element presenečenja. Če bo dober, ga bo publika še toliko bolj oboževala. Takšnemu komiku bodo vsi ploskali in potem govorili »jebeš Valiča, pa te, ki mislijo, da so nekaj«. Ravno zato, ker je novinec, pa bodo ljudje tudi nekoliko bolj rezervirani in bodo potrebovali nekoliko dlje, da padejo v njegovo zgodbo. Na drugi strani je potem uveljavljeni komik, ki s pojavnostjo takoj zmaga pri ljudeh, ki ga že poznajo in jim je tako ali tako že všeč, so pa zato pričakovanja drugačna in zamere večje, če nastop slabo izpade.

Katera je tvoja primarna vloga? Si komik, igralec, televizijski voditelj?

Najprej sem komik, potem igralec in nato TV-voditelj, čeprav sem si kariero v bistvu naredil kot TV-voditelj. Ampak sem tako prevzeten, seveda, da govorim, da sem si kariero naredil kot komik.

Ampak ravno zato, ker si bil komik, so te povabili na televizijo.

Res so me povabili zaradi stand-upa, ki je bil takrat nekaj svežega in sem imel srečo, da sem bil takrat med bolj vidnimi. Zato so me tudi povabili na avdicijo za Talente. Zdel se mi je korak naprej, ker je televizija vendarle močan medij in s tem korak v prepoznavnost. Takrat sem sicer najprej pogledal, kakšno vlogo bom imel v oddaji, in ko sem videl, da sem v bistvu še vedno lahko komik, da sem še vedno lahko jaz, sem sprejel. Pri X-Faktorju je bilo nekoliko drugače, ker je bil resničnostni del oddaje bolj resen in me je to kar malo motilo, saj se nisem smel toliko norčevati.

Z bratom Domnom sta vodila zadnjo sezono oddaje Slovenija ima talent. Kot voditeljski par sta delovala sinhrono, usklajeno, pa vendarle – v čem sta si različna?

Jaz sem bolj impulziven, Domen je bolj premišljen. Vse rad načrtuje, jaz pa se lahko brez težav prilagodim tudi eno uro pred dogovorom. Je bolj discipliniran, bolj priden, v primerjavi z njim sem jaz pravi lenuh. Pri delu zna biti tudi bolj strog. Med vodenjem me je vedno opozarjal, da moram lepo govoriti, jaz pa sem se upiral, da ne, da lahko bolj pogovorno govoriš, bolj ljudsko, ker tega ne gledajo samo akademiki. Če to sploh gledajo akademiki.

So zaradi tvoje pojavnosti na televiziji zrasla pričakovanja publike za tvoje stand-up nastope?

Najbrž so. Bolj ko si prepoznaven, tem večja so pričakovanja. Ampak publika nikoli ne more imeti tako visokih pričakovanj do mene, kot jih imam jaz sam so sebe. Ker tudi, če se bodo ljudje ves čas nastopa, ki morda ni bil optimalen, smejali in bo na koncu aplavz, bom jaz dobro vedel za vse, kar ni bilo popolno, in zato s tem ne bolj zadovoljen. Če nekaj zajebem, če kakšne fore ne speljem najbolje, si moram potem pred spanjem, ko grem v retrospektivo, kar sam pri sebi reči: »Daj nehaj, v redu je, saj je bilo luštno, ljudje so se zabavali.«

Največja groza nastopajočega komika je verjetno tiha dvorana po izvedeni šali.

Na začetku, ko še nisi prepričan o svojem materialu, je to res grozno. Oglušujoče. Ko pa enkrat veš, da imaš dober material, ki si ga že velikokrat izvedel, veš tudi, da če ne deluje, ni problem v šali, ampak v tem, da publika ni razumela, ali pa v tem, da si šalo slabo dostavil. V stand-upu moraš zato ves čas imeti vajeti s v svojih rokah. Če se zgodi, da poveš šalo in je tišina, ti pa potem obnemiš ali začneš jecljati, s tem izgubiš del publike, izgubiš iluzijo, ker se ljudje začnejo bolj osredotočati na to, ali ti bo zneslo. Če pa v takšnem primeru to tišino pokomentiraš, rečeš recimo: »Kaj je? Tole pa ni šlo čez pri vas«, se lahko s tem izvlečeš ven. To pa pride s kilometrino.

Louis C. K. je v nekem intervjuju dejal, da je pot dobrega komika tlakovana z neuspehi. Imaš v spominu kakšen neuspeh, ki te še vedno preganja in je tlakoval tvojo pot?

Takrat, ko sem delal stand-up kakšne tri leta, sem imel nekaj nastopov na poslovnih zabavah. Tisto je bilo res težko. Niso me poznali, niso vedeli, kaj lahko pričakujejo, prostor ni bil dober, bilo je čez dan, stal sem na okroglem kvazi odru, za mano so bila odprta vrata, ljudje so hodili mimo. Skratka, nič ni delovalo v mojo korist. In ko sem prišel na oder, jih tudi ni zanimalo, kaj sem imel povedati. Zgodila se je tišina. Takrat sem bil še tako svež, da pasivnosti publike nisem takoj pokomentiral, če pa že sem, ni bilo reakcije. In tako sem samo hitel od šale do šale, iskal, ali bo kaj prijelo. S tem sem se naučil, da v stand-upu ne smeš biti egoističen. Ne smeš se spraševati, zakaj se ne smejijo, ker smeh ne sme biti tvoj edini cilj. Bolje je, da tudi, če se ne smejijo, nastop delaš, kot da se. Ne hitiš, ohranjaš dramaturgijo in dinamiko. To, da se ljudje ne smejijo na glas, namreč ne pomeni vedno, da se ne zabavajo. Ljudje lahko le z nasmehom poslušajo in se pač ne režijo na glas.

Je to morda specifika slovenske publike, da smo bolj zadržani?

Upam, da ta slovenska zadržanost, o kateri neprestano poslušamo, izhaja iz intelekta. Da nismo takoj zadovoljni. Morda smo le bolj uvidevni, ko pridemo na nastope.

Preden smo v Sloveniji dobili stand-upe, je bila slovenska komedija za širše množice predvsem v obliki TV-komedij, kjer pa je bil humor precej na prvo žogo. Serije so vsebovale tipične humoristične elemente in vsi igralci so se potem ves čas trudili biti vsako sekundo čim bolj smešni, četudi to ni bilo smiselno za potek zgodbe.

Te vsebine so vprašanje televizije. Da so to predvajali, so bile njihove odločitve.

Morda pa so bile te odločitve osnovane na ideji, da so to vsebine, ki jih slovenski gledalci hočemo?

Kolikor sem spoznal s svojim delom, se televizija osredotoča predvsem na to, da želi zaobjeti čim širšo publiko. In na žalost se pri tem hitro pozabi, da si lahko kljub temu še vedno kontroverzen in provokativen ter da bodo ljudje, tudi če ni vse na prvo žogo, to še vedno gledali. Po moje je treba najti zmernost, s katero se približaš gledalcu in ga obenem tudi vlečeš k neki ideji, ki jo hočeš predstaviti. Ne pa, da imaš samo fore na fuk in drek, na tisto, kar je zagotovo smešno.

Ali pa niti ni smešno.

Fore na temo seksa morajo biti res slabe, da se ljudje ne smejijo. Jaz lahko naredim eno uro nastopa samo s šalami o seksu na prvo žogo, ampak kaj bom s tem povedal? Vsebinsko bo to prazno. Ljudje se bodo mogoče režali, ampak dodatne vrednosti tu ni.

Si je stand-up ravno zato, ker nima potrebe, da bi ugajal vsem, pri nas nabral bolj specifično publiko?

Meni je bilo recimo zelo zanimivo, ko sem z istim materialom nastopal v Mengšu in na Trnfestu. Na Trnfestu so umirali od smeha in sem prejel veliko aplavza, v Mengšu pa ne. Razlog je bil v sestavi občinstva. V Sloveniji se je na eni strani osnovala stand-up publika, ki spremlja ameriške stand-upe in komične serije, zato so na drugem nivoju, drugače dojemajo komedijo. Pred njimi si lahko zelo stand-upovski v smislu pripovedovanja šal, v tem, kako hitro preskočiš v zgodbi, pa ti še vedno sledijo. Na drugi strani pa so ljudje, ki tega ne spremljajo in bi radi prišli na predstavo predvsem zato, ker me poznajo s televizije. Zanje je ta način prehiter, preveč dinamičen in zato pred takšnim občinstvom učinkujejo razumljivejši, manj raztreseni nastopi.

Potemtakem je gledalec vselej enigma.

Menim, da nikoli ne bom popolnoma razumel delovanje publike. Počasi razvijam občutek, ampak še vedno me lahko presenetijo. Spomnim se primera pred leti, bilo je ravno potem, ko me je takratna punca pustila in sem bil zato zagrenjen in slabe volje. Ampak sem moral pisati, ker sem imel čez tri tedne nastop v KUD-u. Pisal na silo, neke trapaste šale o prdcih. Izhodišče je bilo nekako takole: Kaj se zgodi, če ženska prdne v ženski družbi? Ker vem, kaj se zgodi, če moški prdne v moški družbi – vsi se smejijo. Vemo tudi, kaj se zgodi, če moški prdne v ženske družbi – odsvetujem. Ampak kaj se zgodi, ko ženska prdne v ženski družbi? Jo ignorirajo ali se smejijo. Jaz sem zaključil, da jo ignorirajo in da začnejo, šele ko gre stran, čebljati, da ne morejo verjeti, da je prdnila. Meni je bila ta šala čisto butasta, ko pa sem jo izvedel na odru, so ljudje crknili od smeha. Tako da nikoli nisem prepričan, kako me bo občinstvo sprejelo.

Kako so reagirali doma, ko si jim oznanil, da boš stand-up komik? V času, ko tega pri nas sploh še ni bilo.

Mami me je vedno podpirala, že takrat, ko sem bil na faksu in mi je postalo jasno, da germanistike ne želim nadaljevati, ker nočem biti niti profesor, niti prevajalec, niti tolmač. Takrat mi je potem rekla, da naj si pač najdem nekaj, kar želim početi, da ne bom zabušaval. Oči je razmišljal bolj klasično –spodbujal me je, naj nadaljujem s to germanistiko in končam faks. Potem pa, ko sem naredil prvi nastop, sta oba prišla pogledat in sem ju prepričal. Res sem se pripravil, tudi organiziral sem vse sam. Oči je potem rekel: »Saj se zna potrudit, če hoče.« Ker do takrat ni bil prepričan, ker si niti ni znal predstavljati, kaj jaz hočem delati.

Hočeš stand-up početi vse življenje? Se vidiš kot 78-letnik na odru, kako pokaš šale?

Zagotovo. Moj dedek je bil nazadnje na odru, ko je bil star 94 ali 95 let. Sicer ni igral, je recitiral, ampak je bil še zelo artikuliran in je pesmi govoril na pamet, ni mu bilo treba brati. On mi je lep vzor, da to lahko delam do konca.

Torej imaš kar dobro gensko podlago za takšno odločitev.

Pa niti ne toliko gene, bolj samo željo. Imam res močno željo po nastopanju. Ko sem na odru, sem živ. Nekajkrat se mi je tudi zgodilo, da sem bil bolan, pa sem šel na oder in se mi je potem kar odprlo ‒ eno uro sem bil popolnoma zdrav, poln energije, po nastopu sem pa dol padel.

Ti je družina, v kateri ne manjka uveljavljenih igralcev, dala kakšen dober nasvet za karierno pot?

Oči mi je vedno govoril, da naj bom jasen, ko govorim. Da naj bom artikuliran. Dedi ravno tako, ko je vedno govoril: »Slovenska beseda mora biti jasna!« Sicer ga vedno ne upoštevam, ker uporabljam slengovske izraze, ampak to je zaradi humorja, ker vseh šal ne moreš dobro predstaviti v zborni slovenščini. Zborna slovenščina, ki je bila včasih standard gledaliških predstav, se mi danes ne zdi naravna.

Ali vse v življenju gledaš skozi prizmo humorja?

Vedno sem bil ciničen in sarkastičen. To pride zelo prav, kadar se ti zgodi kaj groznega. Spomnim se, ko sem imel lani res hudo hernijo medvretenčne ploščice. Devet nevrokirurgov je reklo, da brez operacije ne bo šlo, potem pa mi je neki fizioterapevt rekel [preklopi v štajerski dialekt]: »Pusti jih, to se fsi fstrašijo. To sliko vidijo, pa se fstrašijo. Jaz sem imel dve herniji, pa mi je moj prijatelj ortoped rekel: 'Operirat te bi mogo, pa nea bom. Se boš zlizal.« K njemu sem potem pol leta hodil na terapije in doma delal vaje. Lani septembra sem potem šel na magnetno resonanco in ni bilo ničesar več v hrbteničnem kanalu.

Kako ti je pri tem pomagal humor?

Da sem se ves čas delal norca iz te situacije. Ko sem dobil to diagnozo, da mi je centimeter in pol diska, te mehke sredice, zdrsnilo v hrbtenični kanal, je bilo to ravno 1. aprila, na dan norcev. Že to mi je bilo noro smešno. Vse skupaj sem potem spremenil v igro: če me je kdo klical, sem rekel, da ne morem priti, ker sem kripelj, pa da sem kot 50-letna prostitutka, ker moram vse na hrbtu delati.

So teme, ki jih v svoje nastope ne bi nikoli vključil?

Sicer imam zelo kritičen pogled na družbo in na to, kar se dogaja v politiki, ampak po drugi strani pa ne najdem v tem nič smešnega. Vsakič, ko sem se lotil pisati šale s tega področja, se zapletem v silno pritoževanje, bentenje in pridiganje, namesto da bi iz tega delal fore. Kot da do politike ne najdem distance. Pa še to, črni humor mi je sicer všeč, ampak starejši ko sem, tem manj se mi zdi, da mi je blizu. Mogoče z leti postajam bolj empatičen. Tako sem dobil večjo distanco do tematik, kot sta smrt in invalidnost, ki se jih včasih malo dotaknem, da bi pa delal fore o tem na polno, kot na primer Jim Jefferies, pa ne. Ampak on najde dobre zorne kote, ko se loteva teh tematik, kar pa je v bistvu umetnost komedije ‒ da najdeš za vsako temo dober zorni kot, prek katerega lahko spelješ šalo.

Saj bentenje je lahko dober material za stand-up. George Carlin je v svojem nastopu Complaints and Grievances slabo uro govoril samo o stvareh, ki ga motijo.

Ampak Carlina publika velikokrat samo posluša in ob tem kima, češ, res je.

Takšnega nastopa pa nočeš?

Menim, da za kaj takšnega nimam kredibilnosti. Ljudje me zaznavajo kot nekoga, ki vodi oddajo Slovenija ima talent, je samski in se malo zajebava s komiki. Carlin pa je bil Carlin, the man, stari maček. Poleg tega občinstvo v Ameriki svoje strinjanje izraža s ploskanjem. Pri nas tega ni. Včasih sem za moj nastop želel vedeti, ali se publika strinja, ker sem imel potem iz tega razvite fore naprej, a ker ni bilo odziva, sem kar rekel: »Zaploskajte, če se strinjate.« In potem so vsi ploskali. Slovenska publika rada sedi in posluša, mirno, kot v gledališču. Črnci na primer skačejo s stolov, ko so navdušeni. Enkrat bi rad nastopal za takšno publiko.

Se spominjaš svojega čisto prvega nastopa?

Seveda. Bilo je v Net baru pod FDV-jem v okviru festivala Kalidays, ki ga je organizirala moja nekdanja sošolka iz osnovne šole. Leto prej smo imeli IMPRO ligo, potem pa je za tisto leto predlagala, da bi imel stand-up. Takrat sem gledal Robina Williamsa in malo Eddija Murphyja, nekaj materiala sem imel že napisanega. V bar sem prišel pol ure prej, da se pripravim, ker je bil to moj prvi nastop in sem potreboval čas, da se umirim. Potem pa so mi rekli, da ne dela mikrofon, in me vprašali, ali bom nastopil kar brez. Kako brez, to je cel klub, pa še nič akustičen? K sreči sem takrat živel blizu v Tomačevem, tako da sem odhitel domov po svoj mikrofon in potem vse sam priklapljal. Ko je prišla publika, sem jih naprej ogreval, kot smo to delali v IMPRO ligi, namesto da bi jim šale govoril. Ene pol ure sem bil na odru. Bilo je čisto brez veze. Mami in moj dober prijatelj pa sta rekla, da je bilo ful dobro.

Kdaj si ozavestil, da želiš to delati profesionalno?

Ko sem bil v Ameriki. Pred desetimi leti sem šel za tri mesece v igralske studie, ker sem sprva hotel biti igralec, ampak nisem bil sprejet na AGRFT in ni šlo po mojih načrtih. Zato sem se odločil za skok v Ameriko. Tam imajo tri različne spletne strani polne avdicij, ogromno se dogaja. Toliko je priložnosti, da sem bil prepričan, da se bo vsaj nekaj zgodilo. Ko pa sem v živo videl, kakšna je tam scena, da bi potreboval pet ali deset let, preden bi lahko postal zaposleni igralec, kar pa še zdaleč ni zagotovljeno in bi se mi lahko zgodilo, da bi se moral pri petintridesetih vrniti v Slovenijo, kjer ne bi imel prostora pod soncem, ne bi imel niti službe niti denarja, me je to postavilo na realna tla. Takrat sem se odločil, da si najprej naredim bazo doma. Resno sem začel razmišljati o stand-upu in material, ki sem ga pisal že v Ameriki, potem maja 2006 takoj nesel na oder v KUD-u. To je bil moj profesionalni začetek.

Tridesetega septembra boš v Španskih borcih premierno predstavil svojo novo avtorsko stand-up predstavo Tvoj bodoči bivši mož. Boš govoril predvsem o odnosih?

Ja. In ne. Še vedno me zanimajo tudi druge stvari. Takšen naslov sem dal zato, ker smo v obdobju, ko se ljudje kar ne poročajo več. Imajo otroke, živijo skupaj, za poroko se pa kar ne odločijo. Ker baje preveč stane. Kar pa ni res, ker je na matičnem uradu prvič zastonj.

Poroka ni draga, draga je ločitev.

Če si dve leti v skupnem gospodinjstvu, je na koncu isto, kot če si poročen. Razlog je po mojem v tem, da se je status življenja za srednji razred tako znižal, da se ljudem koruzništvo zdi boljša ekonomska pot, ker dobijo večje otroške dodatke, mame se prijavljajo kot samohranilke in tako naprej. Zato sem dal takšen naslov. Obenem se mi zdi, da kapitalizem in konformizem zelo vplivata na nas, potrošnike, da ne grdimo več odnosov in da hitro menjamo partnerje. Včasih iz čisto banalnih razlogov. Moja babi in dedi po eni strani sta bila poročena 65 let, druga dva sta zdaj skupaj že 60 let. Včasih, ko sta se dva zaljubila, sta potem trdno delala na tem, da ostaneta skupaj.

Kaj pa tebe ovira, da si še vedno samski in ne delaš na tem, da bi porušil te družinske rekorde?

Saj jaz bi se rad poročil. Sem romantik in v spominu imam, ko je nekdo nekoč rekel – morda je bilo celo v filmu ‒, da je zakon proslava ljubezni, otroci pa proslava zakona. Ker res ni treba, da je poroka velika. Dovolj je, da povabiš prijatelje, jih častiš eno limonado in pred njimi rečeš: »Evo, to je ženska, s katero sem, vsi jo poglejte, da je ne bo kdo pomotoma pecal, če jo sreča kje zunaj.« [smeh]

Komaj čakam, da mi predstaviš žensko, ki bo navdušena nad takšno poroko.

Kaj pa je narobe? Najprej na matični urad, potem pa na limonado. Ampak saj veš, kako mislim. Ljudje rečejo, da si poroke ne morejo privoščiti. Mene pa po drugi strani čudi, da ljudje, ki komaj shajajo, na dan pokadijo dve škatli cigaret na dan. To mi ni jasno. Razumem, da imaš neko razvado, neki užitek, ampak kaj, če bi mogoče pokadil samo pol škatle na dan? V tem smislu potem razmišljam, zakaj bi nekdo, ki nima veliko denarja, hotel razkošno poroko? Jo pač narediš znotraj svojih zmožnosti. Zato, da se imaš fajn.

Imaš v mislih zadnji rok za svojo poroko?

Ne. [smeh] Moj kolega Peter Poles je zelo pametno vprašal, kam se ljudem danes tako zelo mudi. Zakaj bi pri dvajsetih že imeli otroke? Zakaj že takrat izbiramo osebo, s katero bomo do konca življenja? Saj ne umiramo več pri petdesetih, umiramo pri osemdesetih. Kako boš pri dvajsetih vedel, s kom boš živel naslednjih 60 let? To je obdobje, ko se človek najbolj spreminja, ko išče svojo identiteto.

Verjamem pa, da ti potencialnih partnerk ne primanjkuje. Ne nazadnje ženske največkrat na prvo mesto najbolj privlačnih moških karakteristik umeščajo smisel za humor. Poleg tega si še popularen.

V določenih primerih me popularnost skorajda moti, ker imajo nekatere ženske, ki bi me mogoče zanimale, že ustvarjeno mnenje o meni in potem sploh nimam šanse. One so že odločene o tem, kakšen sem, zato jih ne zanimam.

Ti je kakšno dekle že kdaj zamerilo kakšne besede, izrečene na nastopih?

Ne vem. Ena moja bivša punca mi je vedno govorila žabi in iz tega sem na stand-upu izpeljal vprašanje, kaj imajo ženske s temi živalskimi vzdevki za svoje fante: žabi, muci, miško. Pizda, jaz sem bil žabi dve leti. Ona je ta nastop enkrat potem tudi slišala, ampak se je režala. Mi ni zamerila.

Kaj pa kakšni zamerljivi politiki?

Nihče se mi še ni javil s kakšno zamero. Ko sem bil letos gostitelj podelitve viktorjev, sem dobil par odzivov v slogu: »Stari, beden si bil na viktorjih.« Se mi zdi, da je bilo to zaradi tiste šale na račun Angelce Likovič. Ker ne vem, zakaj bi mi sicer to napisal neki popoln neznanec. Konkretnih zamer pri politikih pa nisem imel.

Nimaš strahu pred tem, da bi ti kakšen vplivni politik kdaj kakšno šalo zameril? Slovenija je le majhna in hitro ti lahko kdo namenoma zapre kakšna vrata.

Strahu načeloma nimam. Zamere pa so po mojem mnenju človeške. Vsi zamerijo, sploh tisti s prevelikim egom, ki te vidijo kot neuporabnega, če ne delaš točno tako, kot oni hočejo. Če imaš fokus in zagon, ti nihče ne more zapreti vrat. Nekje boš nekako vedno našel pot.

Iz katerega znanega Slovenca se je najlaže delati norca?

To je verjetno postal Damjan Murko, ker daš samo njegovo ime v šalo in se ljudje že smejijo. Sicer se je pa mogoče iz vseh Slovencev, ki so dovolj prepoznavni in specifični, precej enostavno delati norca. Jan Plestenjak, Miša Molk, Mario Galunić, Lado Bizovičar ... razen iz Jurija Zrneca pa ne.

Ker ni tako specifičen ali ker se ne sme?

On je vendarle najboljši slovenski komik, povrh vsega ima še tragično zgodbo zaradi zdravstvenih težav. Še zdaj se ni vrnil na male zaslone. Menim, da je v srcih Slovencev in Slovenk ostal zapisan kot eden in edini, the one.

Vrniva se k tvojemu prihajajočemu stand-upu. Kako je nastajal? Si hodil po svetu z beležnico in si zapisoval duhovite misli, ko so se ti utrnile?

V nahrbtniku imam s seboj vedno esencialne stvari – to so voda v steklenici, čigumiji, oreščki ter beležka in pisalo. Ko dobim idejo, si jo zapišem, potem pa grem za računalnik in jo razdelam. Celo lansko sezono sem v kavarni Union delal krajše stand-upe, pri katerih sem si zadal, da bom imel za vsak nastop nov material. In tega materiala nisem predstavljal nikjer drugje. Tako ga je do danes videlo le 120 ljudi. Ta material je osnova za predstavo. Zdaj moram še narediti povezave med zgodbami in doma vaditi, da ponotranjim tekst in da točno vem, kako bom stvari povedal. Da ne bom živčen, ko bom s tem materialom prvič stal na odru.

Koliko nastopov si obetaš?

Upam, da čim več. Uspeh bi bilo 100 nastopov, super uspeh pa 200. S tem bi pokril eno ali dve gledališki sezoni.

Ali se material med nastopi spreminja? Bo razlika med prvim in, recimo, 75. nastopom?

Ja, seveda. Kakšne stvari probam dvakrat, trikrat, štirikrat, samo zato, ker se meni zdijo fine, potem pa ugotovim, da pri občinstvu res ne delujejo, in jih vržem ven. Ali pa se zgodi kakšna improvizacija in to potem postane del materiala. Tudi v drami ne bo premiera ista kot 75. predstava, ker je to živa stvar. Zato me veseli, ko ljudje rečejo, da so si kakšno predstavo ogledali dvakrat ali celo trikrat.

Od kod si črpal navdih za novo predstavo?

Tvoj bodoči bivši mož je avtorska, osebnoizpovedna komedija. Vključeni so kosi mojega življenja, s katerimi upam, da se bodo ljudje poistovetili. Govorim o rečeh, ki so se mi dogajale v ljubezenskem življenju, v odnosih, ki sem jih imel ali videl pri drugih. Recimo. Ali veš, da je en odstotek ljudi v Sloveniji prepričanih, da sem jaz gej. Ne samo v slogu »on je najbrž gej«, ampak so suvereno prepričani, da sem gej. Nekdo je to celo trdil moji prijateljici, za katero ni vedel, da je moja prijateljica. Pa ga je vprašala, zakaj je o tem prepričan, in ji je rekel, da zato, ker me je videl z enim tipom v Rovinju.

S kom pa si bil v Rovinju?

Z Mirzo, z mojim prijateljem. Poznava se že od 17. leta. Sicer igra namizni tenis, ampak se za hobi ukvarja tudi s komedijo.

Te prepričanje tega enega odstotka ljudi moti?

Sploh ne. Meni je samo smešno, da ljudje, ki me niti ne poznajo, tako suvereno verjamejo v to. Sicer sem potem izvedel, da je Rovinj bojda hrvaška meka za geje. To zgodbo sem prenesel tudi v novi stand-up, kjer na glas razmišljam, zakaj je bil tisti človek tako trdno prepričan, da sva midva Z Mirzo geja, ker sva se v bistvu vedla le kot prijatelja. Nisva sredi plaže drug drugemu utirala sončne kreme ali pa ležala v žlički. Potem pa sem se spomnil, da sem imel ravno takrat tisto hernijo medvretenčne ploščice. Zato sem se vsakič, ko sem se usedel, usedel počasi in previdno. In on je mislil, da imam kaj drugega poškodovanega tam zadaj. Zagotovo je bil prepričan, da sva na porivalnem vikendu. [smeh]

Kaj pa kritike na račun tvojega dela? Ti je, na primer, že kdo kdaj rekel, da nisi smešen?

Seveda. Vsak ima svoje mnenje. So ljudje, ki jim grem tako na živce, ki jih v nekem trenutku tako razjezim, da mi morajo to takoj sporočiti. In dobim kakšno sporočilo. Ampak jaz komentarje, ki niso argumentirani, avtomatično diskreditiram. Kaj naj s takšnimi komentarji? Vsem, ki mi govorijo, ki so mi že rekli ali pa mi še hočejo reči, da nisem smešen, bi rad rekel, da se strinjam z njimi. Ker zanje zagotovo nisem smešen. In prav je tako, ker tako mora biti. Ne morem biti vsem smešen. Če bi hotel biti vsem smešen, bi šel delati vrsto humorja Charlieja Chaplina, zgolj situacijsko komedijo. Pa stavim, da je tudi tistem času kdo potožil, da Chaplin sploh ni smešen, ker tudi on lahko to dela.

S čim hraniš svoj humor?

Zadnje čase zelo rad sledim nastopom Louisa C. K.-ja. Polega Jima Jefferiesa je on trenutno zame najboljša zabava. Bilo je celo tako, da ko sem pred časom nekam letel, sem razmišljal, zakaj se ljudje pritožujejo nad letali. Ker z letali letimo, smo v zraku, to je neverjetno. Potem pa gledam Louisov stand-up in vidim, da ima on že razdelano to šalo. Podobno se mi je pripetilo pri Kattu Williamsu. Nekje sem prebral, da je tiger pojedel svojega skrbnika in so tega tigra potem ubili. Jaz sem popizdil – zakaj so ga ubili, tiger je bil samo tiger, skrbnik je zajebal, podobno kot pri tisti gorili Harambe. Žival je samo žival. Na to temo sem potem začel pisati material, nakar na Youtubu najdem starejši nastop Katta Williamsa in odkrijem, da je imel on že takrat odlično razdelan enak štos.

To je dobra navezava na temo plagiatorstva, ki med komiki niti ni tako redka stvar. Amy Schumer so že dvakrat obsodili, da je kradla šale in ji to tudi dokazali. Na eni strani gre lahko za čisto krajo, po drugi strani pa komiki ves čas živite v svetu šal, katerih narava je v tem, da se jih pove naprej. Obstaja strah, da ponotranjiš neki štos in ga nevede uporabiš v svojem nastopu?

Kar se tiče intelektualne lastnine, bi to moralo biti urejeno. Ne besedo za besedo, ampak bolj stavek za stavek. Saj lahko hitro vidiš, ali je kdo povedal isto šalo ali ne. Lahko se malo spremeni, ampak če ne vsebuje nove premise in novega zaključka, potem je to ista šala ‒ in to je kraja. Govoriva v primeru, ko nekdo ponovi triminutni izsek. Je pa res, da ko pogledaš toliko nastopov in slišiš toliko šal, lahko kakšno popolnoma nevede ponotranjiš. Meni se je nekoč pripetilo na odru, ko sem improviziral in se mi je utrnila ideja za šalo, potem pa sem ugotovil, da sem vse skupaj izpeljal na zelo podoben način kot Carlos Mencia, ki pa je bil, ironično, ravno tako kot Amy Schumer obtožen kraje šal. On je imel sicer drugačen zaključek, ampak sem bil prepričan, da sem to prej slišal ravno pri njem, šalo ponotranjil in čez tri leta mi je blisknila v glavo.

Strah, da ponoviš nekaj, kar je nekdo že rekel, potem obstaja?

Pri pisanju materiala včasih dobim občutek, da sem mogoče to že kje slišal. Ampak temu se ni mogoče ogniti. Teme so bolj ali manj iste in se ne spreminjajo zelo hitro. Primer. David in Victoria Beckham imata sina, ki mu je ime Brooklyn, po mestu, v katerem sta ga spočela. Kateri komik ne bo v tem videl fore? Ravno pri tem se je tudi zgodilo, da sta imela slovenski in hrvaški komik izpeljano skorajda identično šalo, le da je slovenski komik rekel, da bi po tej logiki njemu bilo ime Novo mesto in bi imel brata z imenom Kranjska Gora, hrvaški komik pa, da bi bila Split in Zadar. A je to kraja? A je to intelektualna lastnina? Ni, le šala je tako očitna, da je več ljudi prišlo do istega zaključka.

Odlični komiki, kot so Louis C. K., Owen Wilson, Jim Carrey, Woody Allen in ne nazadnje tudi pokojni Robin Williams imajo pogosto težave z depresijo. Zakaj je po tvojem smisel za humor tako zelo tesno povezan z žalostjo in obupom?

Mogoče zato, ker je humor dober ventil za emocionalno čiščenje, obenem pa si kot komik na ta ventil konstantno priklopljen in ga tako ne moreš koristiti samo takrat, ko ga osebno potrebuješ. Takrat pa potem ne deluje več. Zaveš se, da so vse samo šale, realnost je pa še vedno takšna, kot je. Pa seveda cinizem. Dober komik mora biti ciničen, sarkastičen, da ima lahko distanco do stvari, da se lahko dela norca. Cinik, ki pade v slabo obdobje, ki ga humor ne more rešiti, je vedno na robu depresije. Ko gre vse narobe, krivdo vedno iščeš v sebi, če pa to zgodi prevečkrat, jo potem tudi najdeš in potenciraš.

V luči tega te moram seveda vprašati – si srečen?

Pa … ja. Sem srečen. Zaenkrat sem srečen. Vem, kaj bi rad. Imam sicer ambicije, ki bi mi lahko oteževale to srečo, če mi ne uspe, ampak s tem se bom soočal, če se zgodi. Mislim, da sem srečen. No, ne mislim ‒ jaz sem srečen. [smeh] Pri meni je to, da sem srečen, pogojeno s tem, da sem nekaj uspešno opravil in sem lahko pomirjen. Trenutno pa sem ravno v drugem stanju, ko imam nešteto opravkov in priprav za nastop. Sicer sem srečen, da imam to priložnost, ampak nisem pa v tistem blaženo srečnem stanju. Ne še.

Besedilo: Darjo Hrib
Foto: Marko Delbello Ocepek

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord