Ana Pandur Predin: "Flamenko mi je pomagal oblikovati identiteto, z njim sem odrasla"

Spev metalskega 'samuraja' in flamenko koreografija pankersko-uporniško naravnane Ane je predstava nasprotij, ki se dopolnjujejo ter nadgrajujejo. 

Ana Pandur Predin, avtorica, plesalka, hispanistka in filozofinja, se je proučevanju flamenka in njegovem prenašanju v sodobne uprizoritvene prakse posvetila že v okviru študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tudi pozneje. Po zaključenem izobraževanju klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu pri Merche Esmeraldi in drugih. Po vrnitvi v Slovenijo je ustanovila Plesno kulturno društvo Flamenko, osrednjo organizacijo za razvoj, promocijo in izobraževanje flamenka. Kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami in išče nove avtorske pristope, v katerih povezuje flamenko s sodobnim plesom, gledališčem in glasbo. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na interdisciplinarnem pristopu k sodobnemu flamenku, kot so Anatomija srečanja, Sylvia, Carmen, Maria, Cabello 22,11 (v sodelovanju z Rosano Hribar in Robertom Jukičem), Sinkopa. Sodeluje s slovenskimi in tujimi glasbeniki ter tudi s plesalci in koreografi, obenem pa je kot performerka in koreografinja povezana z novomeškim Anton Podbevšek Teatrom.

Kako ste si utrli pot med bližnjimi, kreativci iz družin Pandur in Predin (oče Ludvik Pandur, slikar, bratranec Tomaž Pandur, režiser, mož Andrej Predin, novinar in pisatelj, Rok Predin, animator …)?

Ana Pandur Predin: Vedno se zafrkavam, da imam super kombinacijo priimkov, na katerikoli razpis se prijavljam, eden gotovo ne bo v redu. Imam pa v tem umetniškem miljeju dobro kombinacijo priimkov. Že odraščala sem v nekonvencionalni družini. Mama je oblikovalka oblačil in je imela atelje, čeprav sem njeno nasprotje in sem videti 'scotana', nezlikana in vrečasta, mama pa elegantna, saj nosi ekskluzivne kose. Odraščala sem v slikarskem ateljeju in med šivalnimi stroji. Zame je bilo vse to vedno naravno okolje. Pri nas je bil vedno nekdo doma, ko sem se vrnila iz šole, vedno pa se je tudi delalo, kar pomeni, da sem morala biti tam nekje v kotu in tiho kot miš. Dali so mi kakšne gumbe za šivanje ali sem se igrala z bucikami, imela pa sem tudi polno rit vsega. Nič hudega mi ni bilo. V otroštvu je bila prisotna pravljična dimenzija, tudi oče je neverjeten pravljičar, saj zna pripovedovati, še zdaj je profesor, predava slikarstvo na Pedagoški akademiji v Mariboru. Hodili smo po galerijah in muzejih, sta pa tudi oba starša, da smo si na jasnem, ekscentrična. Tako da bom v drugem življenju mogoče kaj bolj konkretnega.

Pogrešate bolj konkretno življenje?

Ana Pandur Predin: Rada imam okvirje, sem tudi zelo disciplinirana.

Ste si za zato za študij izbrali filozofijo in španščino?

Ana Pandur Predin: Najprej sem hotela biti baletka, med gimnazijo sem vzporedno hodila še na srednjo baletno šolo, ampak v gimnaziji se je to nekako prevesilo v teater.

Je glede teatra na vas imel vpliv starejši bratranec Tomaž Pandur?

Ana Pandur Predin: Pravzaprav je imel, težava je bila v tem, da sem se ravno temu hotela izogniti. Ko sem se odločala za študij, je bilo ravno obdobje mariborskega gledališča in vedno so mi rekli: “Aja, ti si pa Pandurjeva.” Malo je bilo zoprno in mislim, da je bil tudi to razlog, da se nisem vpisala na igralsko akademijo. Takrat sem tudi bila upornica, darkerica, ki se je pudrala z belim pudrom … Spraševala sem se: “Kaj me tako zelo zanima?” Hkrati pa se mi je flamenko takrat zdel zanimiv, s tem, da ga takrat, pred 20 leti, nihče ni poznal. V Univerzitetni knjižnici v Mariboru je obstajala le ena knjiga o flamenku, in to v nemščini. Znala sem nemško in brskala po tej knjigi. Potem sem se začela voziti v Ljubljano k balerini Jeleni Markovi, ki je v 90. letih pripeljala flamenko k nam v Slovenijo. Obiskovala sem tudi poletne seminarje.

Izbrali ste si zanimivo kombinacijo študija.

Ana Pandur Predin: Pravzaprav sem še v četrtem letniku gimnazije imela namen, kot sem že povedala, študirati igralstvo in poskusiti na sprejemnih, ampak potem – natančno se spomnim, da smo pisali test iz francoščine, ko smo na mize dobili razpise za vpis – sem pogledala tisti razpis in se v trenutku odločila, da ne grem na akademijo. Bil je preblisk, potem pa je sledilo vprašanje: “Kaj pa zdaj?” Vleklo me je k flamenku, čeprav je bilo to takrat popolnoma nemogoče. Vseeno sem se odločila za flamenko in se vpisala na španščino in primerjalno književnost, ampak študij primerjalne književnosti me je popolnoma onesrečeval. Zavedala sem se, da sem naredila napako.

Zaradi študija primerjalne književnosti?

Ana Pandur Predin: Ja, pa tudi zaradi španščine, a sem vedela, da moram zaradi flamenka znati jezik in mi bo španščina koristila. Imela sem odlično profesorico, ki me je španščino naučila v enem letu, saj takrat na gimnazijah, razen na Poljanah v Ljubljani, ni bilo španščine.

Vam jeziki ležijo?

Ana Pandur Predin: Ja, recimo francoščino sem nekaj malega prevajala, kar potem niti ni bilo objavljeno, lahko pa prevajam še iz španščine, nemščine, angleščine, nisem pa profesionalna prevajalka. No, kar se študija tiče, sem ugotovila, da mi primerjalna književnost ne ustreza, ker se nisem hotela literature lotevati analitično in mi je bila filozofija bližje, tako da sem sredi leta s primerjalne književnosti prestopila na filozofijo.

So se doma kaj križali?

Ana Pandur Predin: Malo jih je skrbelo, ampak hvala bogu, da sem šla na fakulteto, sicer bi bilo težje, če bi šla kar v Španijo, kamor sem pozneje tudi šla in študirala flamenko ples in teorijo flamenka na akademiji Amor de Dios v Madridu pri Merche Esmeraldi in drugih. Ni pa to formalna izobrazba.

So starši od vas le pričakovali diplomo?

Ana Pandur Predin: So, ja, tudi sama sem jo hotela in sem končala fakulteto tudi v Sloveniji. Res je, da sem šla v Španijo, starši so me podprli, ampak tam mi je kar hitro postalo jasno, da nisem ena od njih, da niti ne morem biti.

Z eno od njih mislite na tradicionalne flamenko plesalke?

Ana Pandur Predin: Ja, niti ni flamenko moja tradicija niti nisem podobna njihovim plesalkam, ki so drobnejše konstitucije.

Ste se ustrašili zase, v smislu, kje se boste umestili?

Ana Pandur Predin: V vsakem primeru se vedno bojim, da bo konec in bom morala početi kaj bolj konkretnega. To je nenehno prisotno in sem se tega tudi že navadila. Stalno se bojim, da se bo nekaj zgodilo in bo vse skupaj razpadlo, ker ne vem, kje bom čez dva, tri mesece … Takrat o tem niti nisem razmišljala, imela sem podporo doma, Zoisovo štipendijo in flamenko, ki mi je bil tisto in mi je še vedno.

Ste bili šokirani, ko ste ugotovili, da se ne morete iti tradicionalnega flamenka?

Ana Pandur Predin: Bilo me je tako sram, kot ko si zaljubljen v nekega fanta v osnovni šoli in si ves čas želiš, da tega ne bi nihče vedel. Tako sem se počutila zaradi flamenka, nisem želela razlagati, da plešem flamenko. Na akademiji v Madridu še ni bilo nikogar iz Slovenije, bila sem prva. Bilo pa je super, ker sem ujela dobro obdobje in sem se imela priložnost ogromno naučiti.

Ste začutili, da se boste lahko razdajali za flamenko?

Ana Pandur Predin: Ne vem, ali sem ravno začutila. Stara sem bila 22, 23 let, predvsem se mi je zdelo, da so vsi taki 'carji', ker so vsi znali, jaz pa sem med njih padla naravnost na nos in sem potem plesala po svoje. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem nepričakovano začela učiti flamenko, ker mi je to prepustila prijateljica, ki se je vrnila v Argentino.

Ste takoj dobili svoje mesto pod soncem?

Ana Pandur Predin: Drži, a sprva tega nisem hotela, spraševala sem se, kaj jih bom naučila, in se za prvi klas temeljito pripravila. Zdelo se mi je, da bodo vse to znale in jih ne bom sposobna tega naučiti. Potem pa smo vse leto delale tisti material za prvi klas. Sem se pa posvetila tudi študiju teorije flamenka. V Španiji sem si našla mentorja, teoretika flamenka, ki je pred slabim mesecem umrl – Jose Gelardo Navarro. Pisala sem besedila o flamenku na španščini, na filozofiji pa sem se ukvarjala s tem, kaj flamenko sploh je.

Kaj flamenko sploh je?

Ana Pandur Predin: To se tudi jaz sprašujem, saj sem ga začela povezovati z drugimi interesnimi področji, stvarmi, ki me zanimajo. Zelo je zanimivo, da žanr, ki je dejansko šovinističen, hkrati vseeno odpira polje avtonomije izražanja. Sama glasba – flamenko, me ni nikoli prepričala. Všeč mi je gibalni vokabular in me tudi zanima. Plesa se lotevam fizično, konceptualno, v tem smislu, da hočem neke principe, ki si jih zastavim, izpeljati do konca. Kaj pa potem nastane, kako publika to bere, je tisto, kar je dobro in kar naj bi evociralo neka čustva. Naloga mene kot ustvarjalke ni, da nujno kanaliziram svoja čustva, to je neizogibno, to spada zraven. Gre pa za to, da me zanima, kam to gre, kako lahko ta vokabular na splošno uporabljam. Pred kratkim sem se pogovarjala z Andrejem, da se prvič počutim opolnomočena, da je to moje in to delam, ni pa treba, da rečem, da sem flamenko plesalka. Prejšnji projekti, kot sta Sinkopa, Cabello ..., res niso flamenko predstave. V Sloveniji vsak, ki flamenka ne pozna, reče, da je to flamenko. Vsega skupaj se lotevam zelo egoistično, skozi svoje delo razmišljam o svetu in svoji poziciji na splošno.

Kako sebe recimo vidite kot mamo?

Ana Pandur Predin: Prvi otrok, hčerka Ajtana, je bila zame blazen šok, njeno rojstvo mi je spremenilo zavedanje same sebe in sem se tudi spremenila. Postala sem bolj blaga, zavedela sem se, da sem odgovorna zanjo. Sprva se nisem znala umiriti in sem mislila, da moram po dveh mesecih nazaj in poučevati flamenko. Imava pa s hčerko tesen, povsem pristen odnos. Pozneje sem se umirila.

Ni vaš mož bolj umirjen tip človeka?

Ana Pandur Predin: Če se skregava, sem jaz tista, ki kriči, in Andrej mi reče, da je to popolnoma nesprejemljivo. Ampak jaz se čez tri minute pomirim, on pa še dve uri prihaja k sebi v spastičnem krču, nekje v nekem kotu. Različno predelujeva te stvari. Je pa Andrej kreativna, stabilna oseba, ima konsistenco. Je ekstremno pameten, razgledan in prodoren.

Se z življenjem spreminjate tudi vi?

Ana Pandur Predin: Flamenko se je zgodil in potem so ljudje kar začeli prihajati. Bilo je super, ker sem lahko začela delati, sicer ne bi mogla preživeti. Imela sem to srečo, ker se zdaj mladi težje uveljavljajo. Tudi meni je težko, ni enostavno, ni mi pa bilo treba plačevati nobene reklame, ljudje so kar prihajali.

Vam je poučevanje flamenka premalo?

Ana Pandur Predin: Precej sodelujem z novomeškim Anton Podbevšek Teatrom, veliko sem delala z Rosano Hribar in Robertom Jukičem … To so vse stvari, ki me bogatijo, zelo rada se podajam na druge terene.

Kako ste se skozi leta pretolkli s pomočjo flamenka?

Ana Pandur Predin: Tako, da stalno govorim, da je dovolj in bom nehala ter da grem, delam neke B-plane ter se vidim v redni službi. Ampak potem mi nekako vedno uspe. Seveda so tudi obdobja, ko ni tako, je tudi obdobje, ko ni dela. Odkar sem se vrnila iz Španije, mi je vedno bolj šlo na živce, da hočem biti nekdo drug. Kaj je zdaj to? Potem rinem z glavo skozi zid, si grem na živce, ker nisem flamenko plesalka, temveč uporabljam le ta vokabular, ki je moje orodje za ustvarjanje. Enaka sporočila lahko prihajajo skozi različne medije. Če rečeš intermedijskemu umetniku in nekemu grafičnemu oblikovalcu, plesalcu in baletniku, da obdelajo isto temo, bo vsak delal s svojim različnim orodjem, saj gre za temo, o kateri govorimo, za to, kaj osmišljamo, kaj iščemo. Ne delam forme zato, da delam to formo.

Mar niste flamenko združili tudi z jazzom?

Ana Pandur Predin: Ja, delala sem z Mio Žnidarič in Stevom Klinkom, Matjažem Stošičem, Vito Marenče Group, z Robertom Jukičem …

Kaj se zgodi s flamenkom, ko se skupaj zbobnata družini Pandur in Predin?

Ana Pandur Predin: Smo le vsi ustvarjalci. To, da smo predstavo poimenovali Firebird, pa je bolj besedna igra, ne gre za sentimentalni moment ognjenega ptiča, ki vedno znova vstaja iz pepela in umira. Idejo je dal mož, s kitaristom Gianijem Poposkim, dead metalcem, sicer pevcem metal skupine Noctiferia, sva začela delati že lani. Združila sva njegovo glasbeno zvrst, dead metal, in moj način izražanja z vokabularjem flamenka v novo celoto. Ko sva začela delati, sva imela 'jam sessione', imela sva res dober kreativni proces in dovolj časa. Giani je tudi avtor glasbe, za kostume pa je poskrbela Andrejeva sestra Zarja Predin.

Kako se vama z Andrejem, obema kreativcema, uspe uskladiti?

Ana Pandur Predin: Včasih se sprašujem, kdaj nam vse to uspe, ampak očitno gre, pomembna je dobra organizacija.

Se pravi, da se v življenju marsikaj da?

Ana Pandur Predin: Seveda se da.

Kaj vam je flamenko dal?

Ana Pandur Predin: Flamenko mi je pomagal oblikovati identiteto, z njim sem odrasla. Kar se pa tiče ženstvenosti, ki jo klasični flamenko izpostavlja, sem bolj privrženka tega, da se ženske ne ukvarjamo s tem, kako bomo ženstvene, ampak kako bomo avtonomni subjekti, kako nas bodo kot osebnosti resno jemali, ne glede na atribute.

Besedilo: Suzana Golubov // Foto: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ