Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek: Od Mini Transata do maksi uspeha

Andraž Mihelin se je rodil v jadralski družini. Ko je dovolj zrasel, da bi lahko svoja prva dekleta osvajal po romantičnih jadranskih zalivih, so starši barko prodali. Nič hudega, jadranje mu je že zlezlo pod kožo. A zanj so običajno potrebni posadka, precej logistike in organizacijskih del. S prijateljem se je takrat, bili so to njuni študentski časi pred kakimi 20 leti, zato podjetno odločil organizirati jadralske tečaje in ubiti dve muhi na en mah. Lahko sta jadrala, pa še posadke jima ni bilo treba iskati.

Nekega spomladanskega dne, bilo je v teh istih letih, je Kristian Hajnšek v ljubljanskem K4 v vrsti čakal na študentske bone. Zazrl se je listek na steni, ki je vabil na prav ta študentski in od države subvencionirani Andražev začetni tečaj jadranja. Za protivrednost 500 mark, all inclusive. Kristianova tedanja punca se je zazrla v priložnost in v duhu ženske intuicije povedala svoje. Najprej seveda 100 razlogov za ne, tudi denar za študenta strojništva iz Celja ni bil tako majhen, a jadral še ni in nekaj ga je pritegnilo. Prvi dan na tečaju, fanta se spoznata in Kristian v bonaci ugotovi, da je jadranje 'en kurac'. Predvsem tudi velik dolgčas. Še posebno zanj, ki je zadnjih deset let preživel kot aktiven jadralni pilot.

»To je tak hecen šport, ves čas se sam voziš naokoli. Tudi zato sem se odločil za jadranje, ki je bolj družabno, jadraš z ekipo, več je zabave. Potem se pa čez nekaj let znajdem sam sredi Atlantika in pomislim ... s tem jadranjem mora biti nekaj narobe!« Pri Andražu je naredil prvi tečaj, odjadral nekaj sezon na odprtih regatah slovenskega morja, potem pa kar hitro spoznal, da je treba naprej. Z Andražem sta se odpravila na nekaj daljših ekspedicij, do Dubrovnika, Krfa, Malte – in izčrpala bližnji akvatorij. Bil je čas za miselni preskok. »Edini podvig, ki je bil z mojega vidika takrat dosegljiv – ravno prav zahteven in ravno prav zanimiv –, je bila regata Mini Transat, sam na 6,5-metrski barki čez Atlantik,« pove Kristian. Vsak zase sta z Andražem prišla nekako v istem času na to isto misel, a je najprej ostalo zgolj pri ideji.

»Zame, ki sem jadral od zgodnjega otroštva, je bil to način življenja, nekaj vsakdanjega. Kristian, ki je začel dosti pozneje, že kot odrasel, je imel veliko močnejšo prebojnost, zelo hitro je napredoval in imel pri učenju in ambicijah večjo inercijo,« Kristianovo drzno idejo komentira Andraž. »To je podobno kot pri fenomenu, zakaj se celinci glede na svoje znanje odločamo za ambicioznejše pomorske projekte kot Primorci. Zanje je morje normalna stvar, gledajo ga vse življenje, vsak dan ... Če pa opazuješ nekaj od daleč, če ti je bolj nedosegljivo, dobiš večji apetit, pogumnejše ideje. Skozi naše tečaje je šlo ogromno ljudi, počasi se je med njimi zbralo jedro podjetnejših, Kristian je bil pa edini, ki je bil res proaktiven,« se spominja Andraž. Denimo, in to ni urbana legenda, udeležil se je akcije Nedeljskega dnevnika Zlata ribica, nekakšnega slovenskega Rudi Carrell showa. Ko se prijaviš s povsem nedosegljivo željo in uredništvo napne vse svoje medijske moči, da ti jo uresniči. Takrat je ravno zaplula slavna velikanka Gaja Legend. »Veliko sem spraševal okoli, kako bi prišel na Gajo, pa so mi fantje rekli: 'Kakšno olimpijado ali dve boš odjadral, pa boš prišel zraven.' Pa sem si mislil, tako me pa ne boste, se bom pa na Zlato ribico prijavil. Zelo sem si želel videti to barko, takrat je bila blazno popularna. Poklical sem urednika Bukovca, zdela se mu je super ideja in je obljubil, da se bo zmenil s Kosmino. Vzeli so me sicer na turistično, popoldansko jadranje z novinarji, ampak je bilo vseeno fajn.«

Kristianova kariera Zlate ribice s tem ni bila končana. Drugič je bil povabljen kot gost na preizkušanje nove elanke 40 in na krovu se je znašel skupaj z jadralsko legendo Mirkom Bogićem. Andraž: »Takrat se je o jadranju pisalo še manj kot danes, in ko je bilo kje kaj objavljeno, smo vsi prebrali. S Kristianom se v tistem obdobju nisva veliko družila. Odprem Nedeljca, pa spet on. Ta je pa res podjeten, sem si mislil, najprej ga vidim na fotki s Kosmino, zdaj z Bogićem, spodaj pa preberem, da resno razmišlja o udeležbi na Mini Transatu. Midva sva sicer pred časom že eno rekla na to temo, še posebno po skupnih Sušcih in Maltah, ampak nič resnega. Strinjala sva se, da so te naše regate sicer fajn, samo zakaj bi imel človek še nekoga na barki, če ga v resnici ne potrebuje, pa še barke so tumpaste – in potem je Kristian na mizo potegnil ta Transat. Meni se je tudi zdela dobra ideja, a je ostalo zgolj pri tem. Potem pa v Zlati ribici preberem, da Bogić Kristianu svetuje, naj pokliče našega mojstra Jureta Šterka, da mu bo dal kakšen transatlantski nasvet. Očitno je bil čas, da midva spet eno rečeva, zdaj, ko je bila beseda javno izrečena. Pisalo se je leto 1999.«

Pozneje se je pogosto izkazalo, da je bila prav njuna komplementarnost tista, ki ju je uspešno gnala naprej. Izkušnje za Transat sta oba morala začeti nabirati z ničle, na barki, ki je nista poznala, v tujem okolju in v neznani panogi oceanskega jadranja. Kristian: »Do ideje o Mini Transatu sem prišel skozi Šterkovo knjigo Nevarna igra, v kateri je opisoval svoj Mini Transat iz leta 1987.« Andraž pojasni: »Jure je pripadal prvi generaciji mini jadralcev. To je bila ekipa, ki se je leta 1979 zbrala v francoskem Penzanceu, se pravzaprav javila na neki oglas, objavljen bog ve kje, in sploh si ne predstavljam, kako je ta informacija takrat prišla do Jureta, ko ni bilo interneta ... v kakšnih čudnih jadralskih krogih se je gibal, tako da – vsa čast. V garaži je naredil nekaj manj kot šest metrov dolgo barko, toliko je bila namreč dolga garaža. Bil je tipičen avanturist, ki gre, ne da bi vedel, kam ga bo pot pripeljala, kako se bo končalo. Regato čez Atlantik je dojemal povsem drugače kot mi danes, ki jo doživljamo kot športni dogodek. On je v močnem vetru snel jadra, se zaprl v barko, si skuhal vampe s krompirjem in počakal, da neurje mine. Kakor se nam danes takšno regatiranje sliši povsem neverjetno, pa je bil Jure tipičen profil človeka, ki je nujno potreben, da premakne meje. On je bil eden od pionirjev z velikim P, odjadral je v neznano. Takat se še ni vedelo, ali človek sam na šestmetrski barki sploh lahko prepluje Atlantik. Mogoče ga pa ne more. Ko sva se midva odpravila na Transat, sva šla kot športnika. Pred nama ga je odjadralo že na stotine ljudi, poskrbljeno je bilo za varnost. Najin cilj ga bil, da ga prejadrava čim hitreje, vedela sva, da je mogoče. Večina ljudi si oceansko regatno jadranje še danes predstavlja bolj v duhu Juretovih opisov. Še danes naju v intervjujih sprašujejo izključno o najini človeški izkušnji, ne o športnem vidiku, čeprav je Transat vsaj toliko šport kot avantura. Ljudi še vedno bolj zanima, kako sredi Atlantika ješ, piješ, lulaš in kakaš, in če daješ intervju za hrvaški navtični portal Morsko prase, te vprašajo še, kako drkaš, če ti je vmes slučajno kdaj dolgčas. Ljudje še vedno dojemajo ocean kot zadnjo veliko avanturo. Za naju je bila Juretova knjiga odlično čtivo, ker je vanjo poleg svoje avanturistične izkušnje za kontrast vključil tudi izkušnjo dveh vrhunskih oceanskih jadralcev in sotekmovalcev, Gillesa Chiorija in Isabelle Autisier.«

Potem sta začela iskati barko. Kristian je ciničen: »Na začetku itak nimaš česa pokazati, zato barke ne dobiš. Ker je nimaš, nimaš česa pokazati – zato barke ne dobiš. In se tako na brzino zaciklaš. Treba je bilo nekaj narediti.« Njuna edina možnost je bil radikalen rez. Treba je bilo v Francijo, kupiti barko in odvoziti eno sezono. Andraž: »Razbila sva prašičke, si na vseh koncih sposodila denar. To je bilo edinkrat v življenju, ko sem imel minus na vseh svojih računih. Ko si dolžen vsem, ki jih poznaš. Ko greš res do konca. Počistiš resurse in si rečeš – pa poglejmo. To je bil edini način, da sva si lahko privoščila najem starega minija. Bil je pa to ravno mini številka 33, ki se je izkazal za odlično barko tudi zato, ker je francoska legenda jadranja Yves Parlier ravno na tej barki odjadral svoj Mini Transat, tako da sva takoj dobila nekaj dodatne prepoznavnosti.«

Čeprav se sliši kot zgodba za vnuke, je bila resnična. Najbolj sta sovražila regate s postanki, na primer iz Francije na Irsko in nazaj s postankom na Irskem, saj je bilo treba tam nekaj dni jesti. Sposodila sta si denar in jedla krekerje, da sta nekako preživela. »Ampak situacije sploh nisva dojemala kot problematične, tako je pač bilo. Imela sva dober občutek, da se stvari premikajo. Čeprav sva bila popolna začetnika, so bili najini rezultati dobri, tudi fotke so bile dobre, sestavila sva sponzorsko pogodbo in šla v akcijo. Prepričana sva bila, da moraš biti nor, če ne zagrabiš za tako dobro ponudbo. Kar nekaj časa je potem trajalo, da so tudi na drugi strani ljudje razumeli, kar sva midva vedela že od začetka. Česar pa midva na začetku nisva, je bilo, da morava narediti poslovni načrti in nastopiti kot partner, ne kot sponzoriranec.«

Prvo leto sta se torej dokazovala na vodi. Drugo leto sta iskala sponzorje in na srečo našla Adrio Mobil iz Novega mesta in prek nje ljubljanski Avto Triglav. Potem sta tretje leto v štirih mesecih naredila dve barki, a je zmanjkalo časa za udeležbo na vseh regatah, potrebnih za kvalifikacijo. Ko so se odprle prijave, je bilo za razpisanih 72 mest vloženih okoli 90 prijav, kar pomeni, da sta se znašla v vicah čakalne liste.

»Tisto zimo sva bila v zelo čudni situaciji. Delala sva kot nora, pa sponzorju in sebi nisva mogla zagotoviti, da bova šla na Transat,« se spominja Andraž. V četrtem letu sta dokončala kvalifikacijo in se zaradi izpada prijavljenih pred njima uvrstila na startno listo. Bilo je to leta 2005, štiri mesece pred začetkom regate. Vsem se je odvalil kamen s srca. Še zadnje priprave, milijon stvari, stres, obveznosti, družina, sponzorji. Andraž: »Ko smo končno startali, sem si kar oddahnil.« Prvo etapo, iz Francije do Kanarskih otokov, sta oba končala razočarana, veliko slabše od pričakovanj. Zato pa toliko bolje prejadrala Atlantik in se na koncu uvrstila med prvo dvajseterico. Sledilo je logično vprašanje – naj gresta čez dve leti še enkrat? »Toliko novega znanja in izkušenj sva dobila s tem prvim Transatom, da bi bilo neumno, če ne bi šla. A vse je bilo odvisno od Adrie in Avto Triglava.« Sponzorja sta rekla ja in v drugo sta fanta zastavila bolj profesionalno, z ekipo: s trenerjem Vidom Jerankom, meteorologom Juretom Jermanom, strokovnjakinjo za treninge spanja dr. Leo Dolenc Grošelj, piarovko Ano Lukanc, kondicijskim trenerjem Nejcem Šarabonom in drugimi.

»Tako kot je bil Kristian v najini zgodbi tisti ambicioznejši, sva bila zdaj oba tista bolj lačna uspeha na Transatu v primerjavi s Francozi, ki jim je oceansko jadranje vsakdanjik,« komentira Andraž. Zato sta tako hitro napredovala, z njima pa tudi celotna podporna ekipa. Še drugi Transat in kljub težavam z novinarskimi čolni, ki so se nastavljali po startnem polju, odličen rezultat, tokrat v še veliko močnejši konkurenci 84 jadralcev. Osmo in deveto mesto. Velik uspeh zanju in za slovensko oceansko jadranje, kot država smo bili celo drugi, takoj za Francijo.

Veliko pozneje, ko sta bila že oba Transata varno za njima, je zakrožila anekdota o njunem prvem srečanju z direktorico Adrie Mobil Sonjo Gole, ki si je mislila: »Barke itak ne bosta naredila, čez Atlantik tudi ne bosta prišla, imata pa toliko pozitivne energije, da ju bomo že nekako porabili.« Kaj pa naj bi si drugega mislila: k njej v pisarno sta prišla dva mulca, prosila za denar, veliko denarja, in ji rekla: »Naredila bova dve barki, kakršnih še nikoli nisva, solo bova prejadrala Atlantik, česar še nikoli nisva, pa še dober rezultat bova naredila.« Potem ju je pogledala globoko v oči in vprašala: »Pa vidva to znata?« Fanta sta jo pogledala nazaj, spet globoko v oči, in rekla: »Seveda!«

Goletova rada pove: »V tistem trenutku mi je bilo jasno, da nimata pojma. Ampak sta imela karizmo in energijo.« Adria je takrat oživljala svoj navtični program, bližala se je 40-letnica podjetja in dober, odmeven projekt jim je prišel zelo prav. Model sodelovanja so lepo zaščitili, da je bila Adria ves čas na varni strani. Denar sta dobivala po stopnjah: ko sta končala posamezno fazo barke, ko sta se kvalificirala in tako dalje. Njuno delo je bilo ovrednoteno minimalno, tako da bi Adria, če bi gotove barke takoj prodala, že lepo zaslužila. Primer dobre prakse sponzorskega sodelovanja, bi lahko rekli. Ki se je smiselno nadaljevalo, ko se je Adria odločila oživiti svoj navtični program in sta fanta ponudila idejo današnjega seascapa, majhne 18-čeveljske mobilne rekreativne družinske jadrnice, namenjene navtičnemu kampingu. Naredili so tri prototipe, jih preskusili, in ko se je njun drugi Transat končal, je bil čas za končno odločitev.

»Projekt je imel smisel tudi zato, ker je Adria takrat velik del svojega letnega prometa naredila v Franciji, ki je pregovorno poznan jadralski trg,« pove Kristian. Po temeljitem razmisleku, počasi so se že kazali tudi obrisi današnje recesije, so se v Adrii odločili, da v navtiko ne zaplujejo več. Tako je tudi njuna osemnajstica na prvi pogled ostala na suhem, a na srečo ne za dolgo. Fanta sta z Adrio našla rešitev, odkupila projekt, našla poslovnega angela, ki je vanj vložil zgolj 80 tisoč evrov zagonskih sredstev, in jo začela izdelovati sama. Vse drugo je zgodovina, še ena njuna zgodba o uspehu.

Danes, štiri leta pozneje, velja Seascape za daleč najbolj priljubljeno slovensko malo jadrnico neolimpijskega razreda, v treh letih sta jih prodala več kot 150, samo letos že skoraj 50. Leta 2010 je prejela prestižni naziv evropske jadrnice leta v svoji kategoriji, izbranem na osnovi testiranj urednikov najbolj cenjenih evropskih navtičnih revij. Prepoznavajo jo ljudje, ki prihajajo v navtiko in se želijo naučiti jadranja, z njo potem odjadrati na dopust in se mimogrede udeležiti še kakšne regate.

»Imela sva dober izdelek, dobro pozicioniran, a točka ne definira smeri. Morala sva se odločiti, kam naprej. Osemnajstica sodi v kategorijo C, za inshore, priobalno jadranje. Počasi se nama je izoblikovala ideja: narediti eno barko za vsak certifikat. V skladu z najino lastno vizijo, kakšna je optimalna barka za uživanje v inshoru, v offshoru, na oceanu – in kot četrto, povsem za konec, bomo naredili še dinghija, za na streho. Štiri barke, in to je to. Z idejo, kako približati najboljše, kar se dogaja v športnem jadranju, rekreativcem in amaterjem. Vse kot one design, vse s svojim zelo jasnim namenom in malo skupnimi točkami s primerljivimi, že obstoječimi jadrnicami.«

Letošnjo pomlad torej prihaja na trg večji, 27-čeveljski seascape, ki bo združil dve na prvi pogled precej nezdružljivi ideji: da bo certificiran za offshore jadranje in ga bo mogoče okoli voziti s prikolico. Imel bo dvižno kobilico, mali hladilnik, ločeno stranišče in štiri postelje, torej dovolj udobja za potovalno jadranje, z jadralskega vidika bo »podaljšan mini, omejen s cenovnim okvirom in širino ceste, dva metra in 54 centimetrov«.

Razvojno ekipo, ki stoji za barko, sestavljajo vrhuski svetovni jadralci in dizajnerji. Tokrat poleg Francoza Manuarda in ekipe, ki prihaja iz športnega jadranja, pri razvoju sodeluje tudi Gigodesign, ki skrbi za notranjost, delno za ergonomijo in končni videz jadrnice. 

»Verjamemo, da bo naša nova sedemindvajsetica postavila mejnik, kakšna mora biti sodobna športno-potovalna jadrnica. Imamo fenomenalno kombinacijo velikega bazena znanja, iz katerega črpamo, ultralight podjetja z nizkimi stroški in vizije, da nam ni treba več stremeti k izdelavi strašno tekmovalne in temu primerno zahtevne jadrnice, ki jo lahko upravlja šele pet močnih fantov. Iz športnega segmenta sva pobrala zgolj vse tisto, kar dela jadranje bolj zabavno, varno in udobno, in tega ni malo. Z našo barko bo lahko hitro, a vendarle predvsem tudi varno in zabavno plula tudi družina, odjadrala z njo v Grčijo ali pa jo zapela za avto in jo odpeljala na regato v Francijo.«

Pet jih je že prodanih, čeprav v tem trenutku še niso splovili niti prototipa. Glede na to, da cena pri takšni barki vendarle ni zanemarljiva, na okoli 40 tisočakov jo cenita, lahko rečemo samo – fantoma ljudje očitno zaupajo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord