Anja Cizel (umetniška vodja skupine Tine Rožanc) o zgodbi o aleksandrinkah

Da ko na koncu koncerta pogledaš ljudi, lahko rečeš: “Evo ekipa, to je to, kar smo ustvarili skupaj,” pravi Anja Cizel, umetniška vodja folklorne skupine Tine Rožanc in kmalu magistra etnologije, in nas hkrati povabi na letni koncert folklorne skupine Tine Rožanc

Kako je petletno dekle prispelo v folklorno skupino?

Anja Cizel: V bistvu sem bila stara šest let, ko sem začela hoditi k folklori. Ati in mami sta bila ljubitelja ljudske glasbe, folklornih skupin in različnih tovrstnih prireditev. Všeč sta jima bila takšna glasba in ples, in tudi če smo šli v tujino, smo si vedno tam ogledali kakšno takšno predstavo, s tem sem rasla. Smo pa tudi v šoli imeli folklorno skupino, iz katere sem pozneje napredovala v starejšo skupino.

Vas je folklora pripeljala do študija etnologije?

Anja Cizel: To je bilo povezano, saj sem hodila na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Vedela sem, da obstaja folklorna skupina Tine Rožanc, iz katere sem poznala enega plesalca. Ta me je povabil, da se jim pridružim, pa sem se jim ter padla noter. Obiskovala sem še različne seminarje in izobraževanja ter rekla, da želim študirati etnologijo.

Kako daleč ste s študijem etnologije?

Anja Cizel: Letos bom magistrirala iz plesa, s katerim se tudi študijsko ukvarjam, sicer bolj s historičnim vidikom.

Koliko let plesanja v folklori je za vami?

Anja Cizel: Če seštejem vse skupaj, je to 17 let. Sem pa letos septembra prevzela funkcijo umetniške vodje folklorne skupine Tine Rožanc, tako da niti ne plešem več, poučujem pa še mladinsko skupino. Sicer imamo otroško skupino, mladinsko in veteransko skupino, v kateri so plesalci stari več kot 50 let. Letos skupina praznuje 69. obletnico obstoja.

Za kaj skrbite kot umetniška vodja?

Anja Cizel: Umetniški vodja naj bi imel vizijo prihodnosti skupine ali enega plesnega leta. Kot vsako leto doslej smo si tudi letos zadali letni koncert. Že prej sem ves čas pripravljala kakšne koreografije in delala z začetno skupino, se pravi skupino, v kateri so bruci, preden gredo v prvo skupino. Lani sem študijsko leto preživela v Lizboni, kjer sem se izobraževala plesno in etnološko, prišla nazaj in začela novo poglavje s funkcijo umetniške vodje.

Kaj boste na letošnjem letnem koncertu predstavili?

Anja Cizel: Rdeča nit celega koncerta bo zgodba o aleksandrinkah, ženah in dekletih, ki so v iskanju službe odhajale v Egipt, predvsem v takrat izjemno bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so pri bogatih družinah služile kot varuške, dojilje, sobarice ali gospodinje. Gre za zgodbo o emigraciji žensk iz takratne Goriške, blišču in eksotiki tuje dežele ter spominu na dom. Razmišljala sem, kaj želim postaviti na oder, da bi bila etnološko zgodovinska tema, se pravi z našo tradicijo, ki pa bi mi po drugi strani dopuščala veliko umetniške ustvarjalnosti. Precej sem tudi razmišljala o izseljenstvu, o tem, kako so Slovenci včasih veliko potovali, in s tem pokazati, da nismo tako ograjeni. Predstavili bomo res zanimivo temo o ženskah, o pogumu, izseljevanju in o prepletu kultur.

Kaj nam še lahko poveste o Aleksandriji iz časov, ko so naše ženske začele odhajati tja?

Anja Cizel: Začelo se je konec 19. stoletja, v drugi polovici, ko so zgradili Sueški prekop, kar je severni Afriki prineslo veliko bogastvo. S to odprto potjo in trgovino so prišle različne bogate družine iz vse Evrope, predvsem iz Anglije, Francije … Ko ljudje pripovedujejo, kako je bilo v Aleksandriji, rečejo, da je bila kozmopolitsko mesto, z nekakšnim bogastvom, mešanico kultur, vsi so živeli skupaj, govorili različne jezike … Za te otroke in ženske, ki so tja prišli, je bilo povsem normalno, da so govorili več jezikov, tudi po pet, šest. Otroci so bili navajeni potovati, tudi aleksandrinke so se hitro naučile jezikov, morale so se naučiti jezika družine in arabščine. Bile so odprte, kar se mi je zdela krasna tema, sicer že večkrat obdelana v kakšnih dokumentarnih filmih, baza pa dopušča prostor za raziskovanje in delo naprej. Lotili smo se zgodbe o aleksandrinkah, ki gredo v Aleksandrijo, ter jo premešali z našimi plesi, nošami in glasbo.

So aleksandrinke prinašale domov košček tamkajšnje kulture?

Anja Cizel: Če govorimo o zgodovinskih dejstvih, je res, da so te, ki niso bile poročene, večinoma ostale dol in imele lepo življenje, seveda pa je tu bila tudi slaba plat. Ženske, ki so bile poročene, so pustile svojo družino, male otroke, te, ki so bile dojilje, tudi dojenčke. Tako da ima zgodba več plati, dobre in slabe. Seveda pa so tiste, ki so se vrnile, vse prinesle s sabo domov. Pošiljale so tudi darila in denar, zaradi katerega so tudi šle. Mi se nismo lotili te žalostne plati zgodbe, ampak njihovega odhoda in medkulturne izmenjave, prestiža, drugačnega življenja, tudi z meščani iz drugih držav in na koncu njihove vrnitve domov.

Kam v svoje življenje kot mlada oseba umeščate folkloro?

Anja Cizel: Pomembno se mi zdi, tudi kot etnologinji, da spoštujem svojo kulturo, ampak se obenem tudi zavedam, da kultura nima meja, ves čas so kakšni vplivi, sploh če gremo kam drugam in od tam s sabo kaj prinesemo. Brez kulture ne gre, kultura da ljudem tisto nekaj več, je bogastvo in lepota nekega naroda. Folklora je zame umetniško udejstvovanje, kjer lahko ustvarjamo, jemljemo iz tradicije, zgodovine, da lahko naredimo nekaj novega.

Se vam zdi pomembno, da poznamo svoje korenine?

Anja Cizel: To se mi zdi res pomembno, vesela sem, ko vidim mlade, ki pri ustvarjanju izhajajo iz svoje tradicije. V folklorni skupini Rožanc smo mlada ekipa koreografov, snovalcev, glasbenikov in plesalcev.

Mar se mestna mladina ne navdušuje nad drugačnimi aktivnostmi?

Anja Cizel: Odvisno tudi od situacije. Mi smo navajeni nositi nošo, vidi se tudi, ko gremo v tujino na različne festivale, s kakšnim ponosom plešemo in si rečemo “To je naše, slovensko,” ko se oblečemo v noše. Ko greš v tujino in si v družbi z ljudmi iz različnih kulturnih sredin, se zavedaš svoje identitete. Čudovito je videti, kaj je tvoje in kako je drugje, to je tudi tisto, kar me žene naprej.

Želite našo dediščino približati današnjemu načinu življenja?

Anja Cizel: Tradicijo jemljem kot osnovo, ampak iz tega želim narediti še nekaj več. V vsakem primeru delamo za občinstvo, dodajam svojo umetniško ustvarjalnost. Ne postavim recimo samo plesa, ki so ga plesali na Štajerskem, ampak dodam še neko zgodbo. Je pa tudi čutiti pritisk, ker občinstvo nekaj pričakuje, vsak ima svojo predstavo, kaj bo, tako vsako leto pripravimo nekaj novega in s tem držimo občinstvo v pričakovanju. Upam, da bo čedalje več ljudi prihajalo na naše koncerte in bomo tudi še kakšnega folklornika dobili v svoje vrste.

Ni pomanjkanja folklornikov?

Anja Cizelj: Ljudje imajo 1001 stvar in dejavnosti, eni imajo šport, drugi glasbo, nas pa zanima folklora. Večinoma imajo ljudje o folklori predsodke, da je nekaj starega in za stare ljudi. Vsi, ki smo vpleteni v folklorno dejavnost, se zdaj trudimo, kako jo približati ljudem na drugačen način. Da ne gre zgolj za obujanje ljudskega, ampak tudi za umetniško ustvarjanje, saj ima folklora več plati in plasti. Mlade privabiš tako, da delaš na drugačen način, takšen, da je tudi zanje zanimivo.

Sodijo med te zanimivosti tekmovanja folklornih parov?

Anja Cizel: To tekmovanje organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, je pa zanimiva stvar, ker je ljudski ples osnova in potem koreografiraš različne zgodbice samo za en par. Na tem tekmovanju sem enkrat bila druga, enkrat pa sva s soplesalcem zmagala.

Je res, da sta s soplesalcem zmagala, ker sta bila prepričljiva tudi v izraznosti?

Anja Cizel: Izbrala sva si prekmursko tematiko. Vsi pari so prikazovali ljubezen, midva pa sva plesu dala naslov Ravs. Bilo je kar zanimivo, morala sem si ogledati različne posnetke, da vidim, kako izraziti jezo s plesom in telesom. Osnova je bil ljudski ples, s katerim sva prikazala prerekanje med partnerjema. Saj sva se na koncu pobotala, soplesalec je moral le popustiti.

Vidite svojo prihodnost v ljudskih plesih?

Anja Cizel: Kot umetnostna zgodovinarka in etnologinja se vsekakor želim ukvarjati s kulturo. Zdaj sem se osredotočila na ples in pišem magistrsko nalogo o plesni kulturi na začetku 20. stoletja, skratka pišem o tem, kako je ameriška kultura vplivala na našo, recimo tango in fokstrot. Kultura nima meja, saj se stvari med sabo prepletajo.

S folkloro veliko potujete po svetu?

Anja Cizel: Hodimo na različne festivale, kjer se zberejo različne folklorne skupine z vsega sveta. Prejšnje poletje smo bili v Mehiki na največjem folklornem festivalu na svetu. Bilo je noro, telefon, s katerim sem fotografirala, mi je pregorel. Našli smo se plesalci iz Južne Amerike, Evrope, Azije … bilo je več kot 70 folklornih skupin. Tako dobiš potrditev, da delaš prav in da je to res to, ker te napolni. Sploh zdaj pred letnim koncertom je zelo naporno, ker je veliko vaj in organizacije, vsega tistega, kar se niti ne vidi navzven, ko smo na odru. Vsak dan imamo vaje, pripravljam koreografije, usklajujem se z glasbeniki, skrbim za obleke, frizure, organizacijo … Treba je poskrbeti za kar precej detajlov, če želiš, da je dobro narejeno.

So doma navdušeni nad vašo potjo?

Anja Cizel: Upam, da se zavedajo, da so prispevali k izboru moje poti. Zdaj me ves čas spremljajo in spodbujajo, veseli so, pridejo tudi na koncerte, kar mi največ pomeni.

Kako plesalci, starejši od 50 let, sprejemajo nov pristop k folklori?

Anja Cizel: Moram reči, da so se navadili na takšen pristop in tudi razumejo, da moramo narediti kakšno stvar drugače, kot so delali včasih. Zdaj si dopustimo še kakšno drugačno stvar, formacijo. Vidijo, da delamo dobro, ko dobimo še kakšno nagrado na tekmovanjih, se prepričajo, da stvar deluje.

Drži, da na mladih svet ostaja?

Anja Cizel: Tako je, je pa zelo pomembno, da imaš dobro ekipo, podporo od glasbenikov, navsezadnje imamo tudi priložnost, da nastopimo v Cankarjevem domu. Velikokrat se ustavim in zavem, da pri šestih letih gotovo nisem razmišljala, da bom enkrat počela takšne stvari in šla s svojo vizijo naprej. Kot pa sem že omenila, so pomembni glasbeniki, da ti delajo dobre priredbe, pri nas je to Klemen Bojanovič. Lahko si zamislim koreografijo, ampak jo mora glasba podpreti. S Klemnom morava dobro sodelovati, da me razume, kaj želim izraziti s plesom, da gradiva zgodbo. To je treba potem vnesti v glasbo. Pomembno pa se mi zdi tudi medgeneracijsko sodelovanje, česar se na Rožancu dobro zavedamo.

Vas je večina folklornikov pri Rožancu z različnih koncev Slovenije?

Anja Cizel: Večinoma smo prišli tudi iz drugih folklornih skupin, eni pa pridejo tudi brez predznanja in se v letu priprav učijo osnove plesa, da pozneje gradijo naprej.

Imate pripravniško obdobje?

Anja Cizel: Ja, leto dni, da jih naučimo osnov in pregnetemo, ene prej, druge pozneje. Tudi takšne, ki niso še nikoli plesali, smo vpeljali, morda so imeli samo 10 ur plesnih vaj za maturantski ples.

Boste na letni koncert povabili profesorje z etnologije?

Anja Cizel: O tem še moram razmisliti. Pravzaprav se pri nas na etnologiji nihče ne ukvarja z ljudskim plesom, ta ni del programa na fakulteti. Morda je še en mojih ciljev v življenju, da bi na etnologijo vnesli še kaj plesnega, folklornega.

Kako se počutite po toliko tisoč plesnih korakih?

Anja Cizel: Ko delaš te stvari, vidiš, da nimaš pojma, ampak si želiš imeti še več pojma, želiš si, da bi tudi drugi razumeli nekatere stvari, ki jih ti razumeš ali poskušaš razumeti. Naprej me žene potreba po ustvarjanju, da dam občinstvu naprej tradicijo in nekaj umetniškega. Tako da se mi zdi res žalostno, da na etnologiji nimamo predmeta iz ljudskih plesov in glasbe.

Kaj vse iz plesa izvemo o življenju?

Anja Cizel: Ples je del ljudske kulture, vezan je na letne čase, praznike, na življenjske dogodke, lahko odpira 1001 stvar. Plesišče je lahko kot nekakšen prostor združevanja, srečanja, moško-ženskih odnosov, tudi družbene spremembe se kažejo na plesišču. Zdaj se ukvarjam s tangom, ki je, ko je prišel k nam, pred njim pa tudi valček, povzročil razburjenje, ker je prišlo do vprašanja telesnega stika med moškim in žensko na javnem mestu. Ples odpira različne stvari in kaže družbene razmere tistega časa, obnašanje na plesišču. Saj tudi vemo, da je dvorna ali meščanska družba imela prav urejena pravila, kako se moraš obnašati na plesišču. Ko je prišel kakšen novi ples, pa so se te stvari porušile. Ples je nosilec vsebine, ki jo lahko res globoko raziskuješ.

Foto: Helena Kermelj in Davor Jerman

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord