Anže Rozman: “V glavi sem slišal glasbo, ampak potreboval sem nekaj časa, da sem dojel, da je to moja glasba …”

Še prej je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, magistriral na Berkleeju, v Sloveniji aranžiral in orkestriral glasbo za muzikal Cvetje v jeseni z Matjažem Vlašičem, poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, napisal glasbo za državno proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti, dobil naročilo Slovenske filharmonije, pisal je tudi glasbo za televizijske reklame ter sodeloval s skupino Laibach, skratka v štirih letih je dosegel vse, kar si je zadal, da bo dosegel do svojega 35. leta. Meni, da ga je do točke, kjer je zdaj, pripeljala strast.

Kje trenutno ste in kaj počnete?

Anže Rozman: Trenutno sem v Los Angelesu, kjer živim že od januarja leta 2018 in delam kot skladatelj filmske glasbe in glasbe za televizijo v studiu Bleeding Fingers Music filmskega skladatelja Hansa Zimmerja.

Se kaj pritožujete?

Anže Rozman: Ne, se ne. Hans Zimmer je skladatelj, ki je nagrajen z oskarjem za filmsko glasbo za film Levji kralj in nominacijo za filmsko glasbo v filmu Gladiator ter s številnimi drugimi nagradami.

Kako ste prišli do Hansa Zimmerja?

Anže Rozman: Če povem na kratko, po študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sem študiral kompozicijo pri profesorju Janiju Golobu, sem se vpisal na magistrski študij glasbe za film, televizijo in video igre na Berklee College of music v Valencii. Po zaključku študija smo imeli zaključni projekt, snemanje s 54-članskim orkestrom v Air Studious v Londonu. To je bila ena od najboljših izkušenj v mojem življenju. Potem se je izkazalo, da je bil tudi zelo pomemben dogodek za mojo kariero. Namreč istočasno, ko smo mi snemali, sta Hans Zimmer in režiser Christopher Nolan snemala glasbo za njegov film Medzvezdje. Tako sem tam spoznal Hansa Zimmerja in se mu na kratko predstavil. Dva meseca po snemanju v Londonu sem svoj posnetek objavil na enem forumu, Hans je to poslušal in me že takrat, pred štirimi leti, poklical ter povedal, da mu je zelo všeč to, kar sem naredil, in da ima zame 'plane' za prihodnost. Potem sem šel nazaj v Slovenijo in tam delal štiri leta.

Kaj vse ste v teh štirih letih naredili?

Anže Rozman: V bistvu sem v teh štirih letih res dosegel vse, kar sem si zadal za lastne cilje do približno 35. leta. Vse se je nekako odvijalo zelo hitro. Na Berkleeju sem magistriral junija 2014 in takoj, ko sem prišel v Slovenijo, aranžiral in orkestriral muzikal Cvetje v jeseni z Matjažem Vlašičem. Začel sem tudi poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in še istega leta napisal glasbo za državno proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Na voljo sem imel ogromen orkester, celoten korpus, mislim, da je imel 85 članov, bil je tudi 300-članski pevski zbor Univerze v Ljubljani. Po tem koncertu sem dobil naročilo Slovenske filharmonije za novo skladbo za njihov Modri abonma leta 2015, kar je bil tudi eden od mojih ciljev. Da bi namreč izvajali mojo skladbo na abonmajskem koncertu Slovenske filharmonije, saj sem bil njihov veliki oboževalec še od otroštva.

Kdo ima zasluge za to, da ste že kot otrok hodili na koncerte v Slovensko filharmonijo?

Anže Rozman: Na njihove koncerte sem hodil z babi in dedijem. Če nadaljujem s tem, kaj sem počel pred odhodom v Los Angeles, sem pisal tudi glasbo za različne televizijske reklame. Ena najboljših izkušenj pa je bilo sodelovanje s skupino Laibach. Zanje sem naredil kar nekaj orkestracij, več kot dve uri glasbe za koncerte v Belgiji, na Hrvaškem, na Poljskem in seveda za koncert v ljubljanskih Križankah. Stalno sem imel delo, nikoli mi ni bilo dolgčas, ampak po štirih letih sem dosegel točko, kjer mi je bilo že tako ugodno, da sem se počutil že skoraj omejenega, kar je težko opisati.

Ste se bali, da boste zaspali?

Anže Rozman: Slovenija je tako majhna. Prišel sem do vrha, menim, da sem ga dosegel. Po mojem mnenju sem ta vrh celo prehitro dosegel, zato sem moral ven. S Hansom sva bila povezana prek Facebooka, on je vedno spremljal, kaj sem počel, poslušal je posnetke, ki sem jih posnel z Laibachom in Slovensko filharmonijo. V glavnem vem, da je spremljal mojo kariero. Potem sem si rekel, da imam ta kontakt in je najbolje, da ga izkoristim. Poklical sem ga in vprašal, ali lahko pridem k njemu delat. Nekaj mesecev po tem telefonskem pogovoru sem že bil tu.

Vaju je delno povezala tudi glasba za film Gladiator?

Anže Rozman: Del moje magistrske naloge je bila tudi analiza glasbe iz izbranega filma in izbral sem Gladiatorja, ker je to bila ena izmed prvih filmskih glasb, ki me je res navdihnila in nekako potisnila bolj v smer filmske glasbe, kjer zdaj bolj ustvarjam. Seveda mi je bil Hans idol, tudi na temo Gladiatorja sva imela enkrat zelo dolg pogovor, tako da lahko rečem, da je tudi to bila najina povezava.

Bi to, da zdaj delate pri samem avtorju glasbe za film Gladiator, pripisali srečnim okoliščinam in temu, da v življenju ne vidite ovir?

Anže Rozman: Sem zelo skeptičen človek in večinoma ne verjamem v neke višje sile, če pa pogledam čez svojo karierno pot ali življenjsko zgodbo, kako so se mi stvari odvijale, da je ena stvar prišla za drugo, mi je pa kdaj že kar težko reči, da ni pristopila neka višja sila ali usoda. Da sem spoznal svojega idola in delam zanj, še danes kar težko verjamem.

Je bil ravno pravi čas, ko ste ga spoznali?

Anže Rozman: Ravno pravi čas. Ravno letos februarja je bila premiera dokumentarnega filma, ki govori o Kanadskem deževnem gozdu, za katerega sem napisal glasbo, Hans pa je napisal glavno temo za ta film, v katerem sva oba podpisana, zaradi česa sem zelo počaščen.

Kako se počutite ob vsem, kar se vam dogaja?

Anže Rozman: Ravno včeraj sem ležal v postelji in razmišljal o tem. Menim, da bi nekateri rekli, da gre za talent. Nalepko talenta bi dal na ljudi, ki so pri štirih ali petih letih že bili izjemni pianisti ali slikarji. Ob tem bi rekel, da gre res za talent. Pri meni je bilo nekako drugače. Stalno sem čutil močno potrebo po pisanju glasbe, že od 6. ali 7. leta, ko sem se tega zares zavedal.

Ste v glavi slišali glasbo?

Anže Rozman: V glavi sem slišal glasbo, ampak potreboval sem nekaj časa, da sem dojel, da je to moja glasba. Ko sem bil star 18 ali 19 let, sem bil končno res sposoben napisati to, kar je bilo v moji glavi. Mogoče sem šele zdaj sposoben ustaviti svoje možgane in napisati natančno to, kar imam v glavi. Do tega sem čutil zelo veliko strast in mislim, da kdor goji strast do česarkoli v življenju in je v to pripravljen vložiti ure in leta dela, bo v tem gotovo dober. Zdaj sem star 30 let, začel sem pisati pri devetih, kar pomeni, da že 21 let pišem glasbo in več ali manj 70 odstotkov svojega časa usmerjam samo v to. Menim, da me je do točke, kjer sem zdaj, pripeljala strast.

Želite povedati, da se to, da ste toliko časa posvetili glasbi, mora nekje poznati?

Anže Rozman: Seveda, nekje se pozna, je pa tu vmes tudi veliko žrtvovanja.

Kako poteka vaš delovni dan?

Anže Rozman: V studio pridem zjutraj okoli desetih, po navadi grem iz studia okrog osmih zvečer, zgodi se tudi, da sem tukaj do desetih zvečer, do polnoči, redko dlje. Tudi med vikendi pridem v studio, takrat mogoče delam bolj mirno. Ravno sem prišel s krajšega pohoda. Vsak vikend moram vsaj malo na zrak, tako da delam v bistvu sedem dni v tednu, povprečno od osem do deset ur na dan, bil pa sem tudi že 24 ur v studiu, ampak doslej le dvakrat.

Je glasba dobesedno vaše življenje?

Anže Rozman: Kljub temu nujno spim vsaj osem ur na dan, vsako jutro telovadim, 90 odstotkov obrokov si sam skuham, poskušam ohranjati neko vitalnost tudi v telesu, ker če nimam zdravega telesa, potem to more slediti možganom in duhu. Je pa tukajšnje življenje zelo drugačno kot v Sloveniji in moram povedati, da jo izjemno pogrešam, družino, našo naravo in naš dobri zrak. Kakovost življenja tukaj v Los Angelesu se niti slučajno ne more primerjati s kakovostjo, ki jo živimo v Sloveniji. Nikomur ne bi priporočal, da pride sem brez dobro zgrajenega načrta in cilja, ker sicer to mesto nima kaj za ponuditi.

Ste pa k vsemu skupaj zelo zrelo pristopili!

Anže Rozman: Vem, da vse to potrebujem. Nekateri lahko delajo po štirih urah spanja, jaz ne morem.

Pridete v Slovenijo v okviru Slovenskih glasbenih dnevov, 5. aprila, kjer se bodo predstavili skladatelji mlajše generacije?

Anže Rozman: Ravno te dni se bomo dogovorili, kako lahko sodelujem, ker me v Slovenijo ne bo, tudi prek Skaypa se ne bom mogel oglasiti, ker bom ravno takrat na letalu za Boston, kjer bova skupaj z mojo asistentko dva dni predavala študentom na Berkleeju. Verjetno bom samo vnaprej odgovoril na vprašanja, ki mi jih bodo postavili.

Ste zdaj, ko delate pri Zimmerju, opredeljeni za skladanje filmske glasbe?

Anže Rozman: Nisem se opredelil za filmsko glasbo, eno noga imam vedno v koncertni glasbi, drugo pa v filmski glasbi.

Sta si filmska in koncertna glasba kaj podobni?

Anže Rozman: Proces ustvarjanja koncertne glasbe je zelo drugačen od ustvarjanja filmske glasbe. Pri koncertni glasbi si ti kot skladatelj v bistvu šef in pišeš natančno to, kar ti pade na pamet, tudi če dobiš naročilo. Vedno se pogovorim z izvajalci. Recimo lani sem napisal skladbo za trio Rupnik tako, da nekaj koncertne glasbe še ustvarjam. Pri skladanju filmske glasbe pa to v bistvu ni tvoja glasba, delaš glasbo za projekt od nekoga drugega: od režiserja, producenta, od produkcijske hiše in moraš ustvariti glasbo, ki služi projektu. Velikokrat se zgodi, da je glasba, ki bi jo sam napisal za neki trenutek v filmu, drugačna glasba, kot si jo je predstavljal recimo režiser. To je približno tako, kot če bi najeli nekoga, da nam pobarva fasado hiše v rdečo bravo, ko pa bi prišli domov, bi fasada bila modra. Mogoče bi modra ravno tako pristajala, ampak mi smo hoteli rdečo. V tem je ključna razlika v procesu ustvarjanja med obema zvrstema. Obenem je pri filmski glasbi tempo, v katerem delamo, dosti hitrejši kot tempo, v katerem delamo koncertno glasbo.

Ker gre pri filmski glasbi za industrijo?

Anže Rozman: V filmski glasbi je veliko industrije, je pa na meji med industrijo in umetnostjo. Recimo tukaj napišem dve do tri minute glasbe na dan, kar je standard. In vse, kar napišem, mora biti dobro, ne smem narediti nekaj, kar ni. Za koliko od te glasbe bi potem lahko rekel, da je izjemna ali nekaj posebnega, vsaj glede na moje kriterije? Mogoče sem na 10 odstotkov glasbe, ki jo ustvarim, izjemno ponosen. Zunanji poslušalec bi rekel, da je vse super, ampak ker sem zelo samokritičen, pravim, da je recimo 10 odstotkov glasbe, ki jo ustvarim, res super.

Kje se vidite v prihodnosti?

Anže Rozman: Moj prvotni načrt je bil, da bi bil tukaj dve leti in potem šel nazaj v Slovenijo. Ta načrt sem opustil iz več razlogov, ampak eden izmed ključnih razlogov je bil tudi ta, da sem se, ker sem si dal omejitev dve leti, sprva počutil zelo omejenega. Stalno sem se počutil, kot da me prehiteva čas in nimam dovolj časa za vse, bil sem v krču in si mislil, da moram samo delati in delati. Ko sem to idejo opustil, sem postal dosti bolj miren, zato bom tukaj ostal, dokler mi bo lepo, dokler bom čutil, da mi je všeč in da gradim na svoji glasbi … V vsakem primeru pa se želim vrniti v Slovenijo in živeti v Sloveniji ter potovati sem in tja čez Atlantik.

Boste ustvarjali v Sloveniji?

Anže Rozman: V Sloveniji sem si zgradil zelo dober studio, in sicer pol leta prej, preden sem šel v Los Angeles. Vanj sem vložil svoje prihranke. Vsekakor se želim vrniti v Slovenijo, saj imam vsak dan grozno domotožje. Mislim, da moram vseeno še nekaj časa ostati tukaj. Moram pa citirati svojo mami oziroma dedka, ki je moji mami vedno rekel: “Pojdi v tujino, pa pridi nazaj.” Ona je to naredila, potem pa je tudi meni stalno govorila isto. Vem, da bom prišel nazaj, kdaj pa bom prišel, trenutno še ne morem reči, ker mi je tukaj povsem v redu.

Kaj sta vam cona neudobja in novo življenjsko poglavje z odhodom v Ameriko prinesla?

Anže Rozman: S selitvijo v Ameriko sem šel res v kar veliko cono neudobja. V Sloveniji večina ljudi živi precej udobno. Menim, da večina ljudi niti ne ve, v kakšnem velikem udobju živijo, kakšno kakovost življenja imamo v Sloveniji. Ne samo zaradi narave, mislim, da več kot 60 odstotkov Slovencev živi v hiši, ki je njihova last, da si lastijo še vikende, da ima vsak Slovenec svoj vrt, daljši dopust. V Ameriki imam 10 dni dopusta na leto. V Sloveniji imamo zastonj šolanje, praktično zastonj zdravstvo, veliko nekih svobod, ki se jih sploh ne zavedamo. Ko prideš živet v Ameriko, ki naj bi bila dežela svobode, kar naenkrat ugotoviš, da ti je veliko teh svobod vzetih. Takrat sem se zavedal, da grem ven iz svoje cone udobja, nisem se pa zavedal, kako zelo grem iz svoje cone udobja. Tako sem moral prvo leto paziti recimo, kaj jem, namreč v Sloveniji je hrana izjemno kvalitetna. Ko sem prišel v Ameriko, sem se takoj zredil za šest ali sedem kilogramov. Moral sem se naučiti, kako kupovati hrano, in začeti kuhati, da natančno vem, kaj jem. Ko sem pozneje ugotovil, katere stvari so zunaj cone udobja, sem s tem tudi osebno zrasel.

Lahko rečete, da zahvaljujoč temu niste zaspali?

Anže Rozman: Najtežje je narediti ta preskok, ampak če želiš rasti naprej, potem je treba iti iz cone udobja. V Sloveniji pa se mi zdi, da je veliko ljudi ujetih, ker je zelo udobno in lepo. Ni težko imeti kakovostnega življenja, ampak ljudje smo naravnani tako, da nam takoj, ko nam nekaj postane zelo udobno, postane tudi že dolgočasno, zaradi česa se nehamo zavedati, da nam je dobro.

Se ne morete pritoževati čez cono neudobja, ki vam je veliko tega prinesla?

Anže Rozman: Takoj ko dosežem svoj cilj, zatem pride evforija in takoj po evforiji pride praznina. Tako je bilo vsaj, ko sem dosegel svoje prve velike cilje. Podoben princip razmišljanja imam tudi pri pisanju glasbe, obstaja nekakšna napetost in nekakšna sprostitev te napetosti. Zdi se mi, da je moje življenje na to naravnano. Po sprostitvi tenzije si lačen in ješ, potem nisi več lačen, ampak čez nekaj časa boš spet lačen, verjetno pa ne boš hotel istega obroka, ki si ga jedel že prej. Pri mojem ustvarjanju je isto, vedno hočem nekaj drugačnega, nekaj več, kam pa me bo to pripeljalo, ne vem. Trenutno sem zadovoljen tukaj, kjer sem, projekti, s katerimi se ukvarjam, so res super, na žalost pa o njih še ne smem govoriti. Bomo videli, kam me to pripelje, eventualno me bo pripeljalo nazaj v Slovenijo. To vem.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Jure Matoz

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ