Barbara Stegel: V Evropi smo zelo analitični in tej analitiki včasih ne znamo dodati okusa ljubezni.

Avtorica nas s pomočjo prvinskih orodij plemenskih kultur popelje na popotovanje v njen notranji svet, različne vidike njene osebnosti, samospoznavanja, raziskovanja in duhovno izkušnjo. Obenem nas spoznava s kulturo Indijancev iz amazonskega pragozda ter sporoča, da so potovanja, takšna in drugačna, četudi v povsem neznano smer, za naš osebni razvoj dobrodošla.

Ste si življenje gradili postopoma?

Barbara Stegel: Po izobrazbi sem kmetijski inženir, potem pa sem na ljubljanski ekonomski fakulteti magistrirala še iz poslovodenja in organizacije. Opravljala sem različna dela in funkcije, od kmetijskega področja do komunikacij in marketinga. Vsa so zahtevala veliko koordinacije, prilagajanja timom sodelavcev, vodenja naše skupne dinamike. Tudi poslovni del mojega življenja ocenjujem kot lep, zanimiv, zelo konkreten, saj smo kot osebnosti vsi kompleksni in potrebujemo različne dejavnosti. Po naravi sem raziskovalka, se pa o stvareh rada tudi prepričam in ne hitim preveč, če se mi zdi, da je kakšno stvar treba dvakrat premisliti. Do današnjega trenutka sem lepo živela. Imela sem privilegij, da sem lahko iz vseh svetov, ki sem jih obiskala, dobila najlepše in najboljše, za kar sem hvaležna.

Ste s pomočjo teh potovanj lahko tudi iz sebe izvlekli najlepše in najboljše?

Barbara Stegel: Kot v življenju vsakega so tudi moje izkušnje lepe, boleče, ekstatične, pa tudi žalostne in včasih nemogoče … Vse to prinese življenje in velikokrat vse v enem paketu, včasih celo vse v enem trenutku, in šele pozneje, ko na to pomislimo, ločimo, kaj nam je bilo lepo, žalostno, boleče, ekstatično. Vse to nas bogati. Nikoli v paketu ne dobimo samo lepote. 'Najlepše in najboljše' pravim zato, ker ob pogledu nazaj čutim, da je vse to del moje osebnosti, identitete, delovanja, kjerkoli sem in ne glede na to, kaj počnem.

Se stvari med seboj dopolnjujejo?

Barbara Stegel: Ja, dopolnjujejo se, so večplastne, kot je življenje, ki je včasih preprosto, velikokrat pa kompleksno. Svetovi in dejavnosti, ki jih obvladujemo, različni vidiki ene same osebnosti se dopolnjujejo in tvorijo presečne množice. Različni svetovi se velikokrat srečujejo na osnovi podobnosti. Presečne množice pa se pogosto gradijo na osnovi drugačnosti, ki nas vse bogati in poraja nadaljnji razvoj vseh svetov. Rezultati, ki jih dobimo skozi presečne množice, nas poganjajo naprej kot posameznike, skupnost, delovno okolje, karkoli počnemo in kjerkoli se znajdemo.

Kakšno vlogo ima pri vsem tem radovednost?

Barbara Stegel: Tudi radovednost gre v različne smeri: v poslovno in delovno, v smer samospoznavanja, odnose, iskanja odgovorov na osebna in skupna vprašanja. Je pravzaprav temeljni gradnik razvoja.

Ste že zelo zgodaj začeli raziskovati in iskati?

Barbara Stegel: Po naravi sem radoveden generalist in bi rada objela celoto. Če mi to na trenutke uspe, sem zelo vesela. Potem s temi trenutki hranim sebe in svoje svetove, delo, aktivnosti, projekte ... Iz tega črpam moč, navdih in veselje. Če ne raziskujemo tudi znotraj sebe, se ne premikamo. Nam je pa radovednost tudi lastna, kot nam je človeškim bitjem lasten govorjeni jezik. Radovednost nas vodi in pripelje do bistvenih vprašanj: o življenju, smrti, sakralnem, zakaj obstajamo, kako je vse nastalo, kako je nastalo življenje, kdo so ljudje v moji okolici, kaj mi sporočajo o meni in njih samih ter kaj jaz njim sporočam, kaj vse se skriva v meni …

Se velikokrat takšnih raziskovanj ne lotimo iz strahu, ker je to pot v neznano?

Barbara Stegel: Pred sakralnim ali tem, česar ne poznamo, smo vedno spoštljivi. Včasih gre za respekt, včasih za strah. Tudi to je potrebno, saj prinaša odgovornost do vsake stvari: nas samih, našega telesa, okolice, tega, da nas ne zanese predaleč. Ta strah je hkrati gonilo, zna biti tako pozitiven kot negativen vidik motivacije. Strah, respekt je treba vsakič posebej preskočiti toliko, da nas ne zablokira in lahko naredimo naslednji korak.

Kako je prišlo do tega, da je potni list postal vaša najboljša knjiga?

Barbara Stegel: Gre za šalo še iz časa nekdanje države, saj tekom odraščanja, sem letnik 1965, potovanja, še posebej dolga, niso bila tako samoumevna kot danes in smo se hecali, da je najboljša slovenska knjiga potni list.

Ste se na teh potovanjih omejevali, kako daleč in globoko boste šli?

Barbara Stegel: Ne, premikala sem se po korakih, se ozirala nazaj, saj je vse doživeto bilo treba premleti, ponotranjiti, prenesti v vsakdanje življenje … Res pa je, da sem raziskovala tako, da sem se premikala, ker se rada premikam. Moja mama ni nikoli toliko potovala, pa je vseeno samo sebe zelo dobro spoznala, lepo dozorela, imela lepo življenje, medtem ko sem sama drugačen tip in me potovanja motivirajo.

Se raziskovanja notranjosti lahko lotevamo na različne načine?

Barbara Stegel: Ravnotežje iščemo na različnih ravneh in na različne načine. S tem pridobimo lastna orodja in pomagala, ki so prav tako raznovrstna. Z njihovo pomočjo se lahko premikamo naprej. V različnih trenutkih so to različne stvari, en dan je to poezija, eno poletje so to Indijanci, drugi dan je to prelepa cerkev, ki me očara, pa pogled v otroške oči ... Predvsem pa narava. Kulture, ki jih opisujem v svoji knjigi, so me očarale tudi in predvsem zaradi svojega odnosa do narave. Prav tako je bila motivacija za moj primarni študij želja, da bi bila čim bliže naravi.

Ste v družini dobili zdravo in na trdnih tleh postavljeno bazo?

Barbara Stegel: Sem. To bazo imam rada, iz nje sem prejela ogromno ljubezni, iz nje izhajam in sem ji hvaležna, da je krepila moj raziskovalni duh. Moje prvo raziskovalno popotovanje v drugo kulturo je bil obisk Indije, kjer sem dobila darilo, Joyrama. Temu včasih rečem čudeži mojega življenja ali veliki prijatelji, veliki zavezniki, s katerimi sem podelila del svoje poti. Brez njihove pomoči bi bilo tudi tovrstnih raziskovanj bistveno manj.

Ste v Indiji doživeli kulturni šok?

Barbara Stegel: Ko smo prileteli v Kalkuto, je bila tako zelo drugačna od evropskih mest in tudi drugačna, kot je danes. Bila sem sila radovedna, a sem potrebovala nekaj dni, da sem se naučila, kako se sploh lahko tam gibam, glede na promet, koga lahko kaj vprašam, da ne bom prekršila vljudnostnih navad novega okolj … Potrebovala sem čas, da sem prilagodila komunikacijski ton okolici, s katero sem se soočala prvič.

Zakaj ste svoja raziskovanja nadaljevali v Južni Ameriki?

Barbara Stegel: V knjigi večinoma opisujem svoja raziskovanja v Južni Ameriki. Moji Šipivoti so me očarali in mi ukradli srce. Sama jih idealizirano ocenjujem kot predideološko in hkrati postideološko družbo. To amazonsko ljudstvo je kljub trpljenju ohranilo velik del svojih navad, ritualov, načina življenja ... Zanimivo mi je že to, da so ohranili 'šamanistični' del svoje kulturne dediščine, znotraj katerega se integrirano srečujejo religija, prepričanja, verovanja, uporabna umetnost, kultura, jezik, glasba, iniciacijski sistem ... Zanje je to eno in isto, vsega tega ne poimenujejo s tolikimi imeni kot mi. Očarali so me s tem, kako še vedno znajo preprosto in obenem sofisticirano črpati iz narave in ji tudi vračati, kako vrtijo ekološki krog in imajo etičen odnos do vsake stvari. V nasprotju z nami je njim to normalno, tudi zato, ker res živijo v naravi, medtem ko se mi tega ponovno učimo. Najbolj žalostno je dejstvo, da ta narava z izsekavanjem deževnega gozda izginja.

Jim s tem krčijo življenjski prostor?

Barbara Stegel: In tudi kulturni prostor, ker če se ne morejo gibati in živeti po svojih načelih, potem tudi njihova kultura počasi izginja. S tem izginja tudi ogromno bogastvo, ki ga lahko ponudijo v presečne množice svetov.

Ste pri njih potovali še v kakšen drug svet?

Barbara Stegel: Sem. Gre za samoraziskovanja, tako kot jih poznajo Šipivoti oziroma vsa amazonska plemena. Za to uporabljajo halucinogeni napitek, ajavasko, ki jo sami pripravljajo. Gre za ritual, ki pripada skupnosti, v katerem ob budnem vodstvu šamana participirajo posamezniki tako, da gredo skozi lastne izkušnje, skozi lasten sistem iniciacij.

Ste v tem potovanju bili sami ali vas je kdo vodil?

Barbara Stegel: Z mano je bil šaman Mateo, ki je bil odgovoren zame, odločal je tudi o načinu raziskovanja, ki naj bi bil primeren zame. Številne obiskovalce, ki ga pridejo prosit za nasvet, zgolj okopa v dišečih esencah ali vanje puha dim tobaka ali se z njimi zgolj pogovarja ... Odloča se glede na to, kakšna je usmerjenost, pa tudi zmožnost posameznika v smislu, ali je zanj to primerno, ali je dovolj čustveno in mentalno trden, da mu bo ta krog pomagal narediti naslednji korak, ne pa koraka nazaj. Šipivotom je ta način samospoznavanja lasten in jih tega ni strah. Gibljejo se znotraj bogatega mentalnega okvirja, v katerem so odraščali. Privilegij mojega obiska pri njih pa je, da so mi dali možnost, da sem si izposodila njihov mentalni okvir in s tem razširila svojega. Za ritual z rastlinami učiteljicami šaman pripravi napitek po svoji recepturi, ob čemer sodeluje celotna skupnost. Pripravo spremlja petje in druženje, pri čemer vsak posameznik prispeva svoje, od otrok do starčkov. Šaman, ki je izurjen v vodenju tovrstnih ritualov, to upravlja: napitek uživa sam in ga deli s tistimi, za katere ocenjuje, da zmorejo tovrstno samoraziskovanje. To je stvar njegove odločitve ob vsaki priložnosti in ob vsakem posamezniku posebej.

Ste se na teh potovanjih soočali z različnimi plastmi svoje osebnosti?

Barbara Stegel: Prav gotovo. To tudi ocenjujem kot pomembno, saj znanje, spoznavanje raztaplja strah in daje podlago, da lažje delimo z drugimi in tudi sami dajemo skupnosti. Brez tega se prepogosto zaletavamo v svoje zadržke ali reagiramo instinktivno. Pomembno je, da se nam vedno znova in vedno bolj intenzivno odpira ljubečnost do vsega, kar nas obdaja. Odstiranje lastnih zaves nam daje možnost, da smo bolj iskreni, lahko več prispevamo skupnosti, ki ji pripadamo, smo notranje bogatejši, imamo več ljubezni zase in druge ter posledično več življenjske moči.

Ste na teh potovanjih naleteli na same lepe stvari?

Barbara Stegel: Ti rituali so mi dali tudi vedeti, kakšna sem, kadar sem zoprna, prestrašena in žalostna. Vse to nas bogati, saj smo potem vsaj nekoliko prizanesljivejši sami s seboj in z drugimi. In se končno spet lahko nasmejimo na svoj račun. Mateo pravi, da je humor osnovna indijanska 'medičina'. V Evropi smo zelo analitični in tej analitiki včasih ne znamo dodati okusa ljubezni. Če pa je zraven malček humorja, niti ni potrebna kakšna strašna analiza. Humor najhitreje zgradi mostove k celostni osebnosti, pa tudi k celostni skupnosti.

Zaradi teh potovanj vase bolje funkcionirate v vsakodnevnem življenju?

Barbara Stegel: Ta potovanja so del mene, brez njih bi ne bila, kar sem. Po eni strani je knjiga poklon in zahvala Šipivotom in njihovi kulturi, po drugi pa je tudi izraz hvaležnosti do vsega in vseh, ki so pomagali, da sem te izkušnje lahko dobila. Tudi do same sebe, saj sem se skoznje potrudila, vanje investirala, se premaknila in si vzela čas. Zato sem lahko mirnejša, notranje bogatejša, v vsakdanjem kontaktu z ljudmi lahko lepše reagiram, sem posledično lahko učinkovitejša pri delu in sploh vseh mojih aktivnostih. Življenje nekoliko bolj gladko teče, ker je manj zavor in vozličkov, ki bi me ustavljali.

Ste imeli težave pri zapisovanju svojih slabosti v knjigi?

Barbara Stegel: Do tega imam zdaj že distanco, ker tukaj opisujem leta, ki so minila, obenem pa je to del mene za vedno. Tudi če ne bi pisala v prvi osebi, menim, da bi me lahko drugi razumeli, ker se srečujejo z istimi izzivi, čeprav se jih morda dotikamo na različne načine. Enkrat nas ganejo verzi, drugič sončni žarek. Podobe, ki jih nizam v svojih videnjih, so podobe, ki sem jih sestavila iz vseh svojih mentalnih koščkov. Morda gre za črpanje iz osebnega in skupinskega nezavednega, po Jungovem poimenovanju. Očitno pa se mi zdi, da si lahko medsebojno izposojamo mentalne okvirje. Oblike vzamemo od tam, kjer jih le lahko najdemo in prepoznamo.

Lahko rečete, da smo si z ljudmi iz amazonskih pragozdov, kljub razlikam v kulturi, bližje, kot se zavedamo?

Barbara Stegel: Človeško življenje in želje so povsod približno enake: človeška bližina, družina, toplina … Potem je spoznavanje narave in okolja in nato tega, čemur rečemo sakralno, božje, nekaj večjega od nas, česar ne znamo poimenovati. Delimo si ista spoznanja o tem, da je posameznik nekakšen božji prah na zemlji, da je lahko mogočen, ker je povezan s sabo in vsem okoli sebe, obenem pa je zgolj delček narave, in da življenje mine z vsem, kar prinaša lepega in grdega. Vse mine. Delimo si le trenutke. Poskušajmo te trenutke narediti kar se da lepe, tople, da zavedanje, da smo jih delili, ostane v nas čim dlje in nas lahko poganja naprej. Vsem nam je prav tako lastna želja po raziskovanju. Tudi Jung je svojo teorijo arhetipov in analizo sanj črpal iz znanj in ravnanj staroselskih, šamanističnih skupnosti širom planeta, ki jih je obiskoval in preučeval.

Koliko znanost raziskuje uporabnost substanc, ki se uporabljajo v šamanskih obredih?

Barbara Stegel: Znanost z različnih vidikov zelo intenzivno raziskuje to področje, zelo intenzivno se raziskujejo na primer kanabionidi. Znanost črpa iz narave, poskuša ujeti naravno inteligenco, včasih ji uspe, včasih so sintetične sestavine boljše in uspešnejše od naravnih, včasih česa še ne moremo ujeti, ker še ne znamo. Mislim, da nikoli ne bomo znali ujeti vsega, je pa pomembna raziskovalna pot in usmerjenost, v smislu, da se trudimo k mozaiku znanja prispevati vsak na svoj način.

Se udeležujete kakšnih seminarjev na to temo?

Barbara Stegel: V knjigi sem opisala dva seminarja, ki sem se ju udeležila in na katerih se je razpravljalo o različnih vidikih uporabe naravnih substanc. Njihova uporaba je precej dobro raziskana na področjih psihologije in antropologije. Raziskave pa potekajo tudi na farmakološkem in medicinskem področju.

Kako se zdaj doživljate?

Barbara Stegel: Če združim, da sem dama, potepuh, delavka in iskalka, sem kar zadovoljna, še vedno raziskovalno naravnana na vseh področjih: na poslovnem, samoraziskovalnem, na področju odnosov in coachinga, s katerim se tudi ukvarjam. V slednjem lahko ob pogovoru zaživi veliko mojih analitičnih zamisli in izkušenj. Komunikacija lahko poteka mehkeje in bolj tekoče.
Kako gledate na to, da ste prepotovali tisoče in tisoče kilometrov, da ste prišli do sebe?
Barbara Stegel: To je pač moj način. Vsakdo ima svoj način, kako se dotika samega sebe.
Želite s knjigo spodbuditi druge, da gredo na pot raziskovanja samih sebe?
Barbara Stegel: Kot človeška bitja skoraj avtomatično pristopamo k samoraziskovanju, način pa je vsakomur lasten. Nekomu prija branje poezije, drugemu obisk sakralnih mest, ker se mu tam zgodi nekaj lepega, se čuti, da je v objemu božjega, tretji raje zahaja v naravo. To vse kombiniramo, potovanja k sebi so tako različna. Včasih potujemo sredi dnevne sobe s krasnim pogovorom z najboljšim prijateljem in na neko izkušnjo ali odnos dobimo popolnoma nov uvid, novo zorno točko ene in iste stvari, ki jo poznamo že leta. Mislim, da to vsi to počnemo.

Foto: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec